Revija Joker - Pedenjigre

ČLANKI
...
Navi v doživljajski epopeji, v kateri ne manjka frač med barbikami in razbitih kolen pred sevajočim monitorjem, popiše, kako je z mečino za našo najhudejšo dragotino proglašena bitjeca.

Glede kvalitetnega, v materinščini čebljajočega softvera za deco je v naših logih, pa tudi čez mejo, kar križ, saj strašansko zaostaja za ostalo, eksplozivno buhtečo ponudbo poblaznele e-zabave. Vendar stagnira otroško špilovje ne od nekdaj, saj je bum doživelo malo pred prelomom tisočletja, ko je televizijski ploskonožec Hugo obnorel mulčad, spravljal v obup odraslejše množice in po preselitvi na tedaj še ne tako razširjena računala s prepoznavnostjo navrgel mastne denarje (in jih kani spet, ker se bojda vrača). Približno v istem času so poleg klasičnega arzenala ploščad, ki so v precejšnji meri še zmeraj sopomenka za otroško igro, pognali roji manj ambicioznih, v Flashu izgotovljenih špiličev. Šlo je za risankaste klikotalnice, kjer si podobno kot v pustolovščinah klikljal po podrobnosti polnih ozadjih. Ta so pozornost nagradila z miganjem, oglašanjem in preprostimi podaktivnostmi, ob katerih naj bi se mladič česa tudi naučil.
Nedolgo zatem je danski igračji gigant Lego sklenil iz kockovitega obvladovanja tal in kredenc zakoračiti v deci vse zanimivejši navidezni svet ter se vrgel v razvoj kupka legastičnih iger. Bila so to oglata čuda raznoterih zvrsti, od akcijskih avantur, graditeljščin in strategij prek dirkačin do šaha ter punčkastih odvrtkov. Toda večina je naletela na mešane do nenavdušene odzive. Zatem je mleko iz igričarske stekleničke nenadoma presahnilo in te dni letno izide bore malo otroškega igrovja, pa še to ni od eksplozije izpred sedmih let nič kaj napredovalo. Drži, da je na poleg posušenih starodavnic moč najti kakega v treh dimenzijah, ki ni starejši od dveh, treh let. Ampak veliko večino otroškega softvera ne glede na starost še vedno žene Macromedia, kar glede videza, privlačnosti in karizme pomeni raven z nekaj pozornosti udejanjenih spletnih strani. Tehnična zaostalost igram za tako mlado publiko, pri kateri je lišp še posebnega pomena, ne koristi. Tudi glede žanrske raznovrstnosti ni dosti bolje. V grobem prevladujejo s podigrami in hecnimi odzivi nabasani pustolovski zametki, ki v par primerih mutirajo v interaktivno slikanico ali zbirko didaktičnih nalog. Nekoliko manj je resneje zastavljenih enciklopedičnih izobraževalnic, zlasti borna pa je bera otrokom prilagojenih, poenostavljenih verzij zvrsti za odrasle. Plitkih skakavščin z junaki iz risank res ne manjka, glede mulčjih dirkačin, strategij in gra-diteljščin pa je izbira skromnejša.
Drugi vidik je združljivost večidel prastarega softvera, ki na škatli vehementno zahteva Okna 95, s sodobnimi mašinami. Nabriti mlinčki se morejo z metuzalemkami resda solidno razumeti tudi brez gurujskih posegov, a jih bodo zaradi uborne ločljivosti poganjali s črnim robom. Nekaj več kašljanja pričakujte od DZSjevega arzenala, vendar je z oblepkom, ki ga je moč najti na njihovih spletnih straneh, večino stavkajočih moč spraviti v red. V neizbežen zakup je pak treba vzeti, da vseh naslovov v delovanje na XPjih ne bomo prepričali. Ker take špile v upanju na koristno darilo kupuje zlasti računalniško manj uko, čeravno dobronamerno sorodstvo, zna biti razočaranje ob urah in urah ubadanja s puntajočo se igro tolikanj grenkejše.

Pedenjigre objavljeno: Joker 154
maj 2006