|
ČLANKI
![]() ...
Sneti prijatelju, ki je razumno podkovan v videoigrah, omeni, da bo favoritni špil začel vnovič z izbiro new game +. Ko ga celo tak nezačetnik debelo pogleda, češ, kakšna napredna matematika je to, pisec ugotovi, da velja o njej priobčiti članek.
Živimo v kulturi obilja in odvrgljivosti. Čemu bi popravljali izrabljeno, če je ceneje in hitreje kupiti novo ter obstoječe zavreči? Zakaj bi se omejevali na staro, če je za vogalom zmerom sveže, dražljivejše, boljše? Ni časa, mudi se, treba je naprej, če se ozremo, bomo kakor Orfej ob Evridiko, zato naprej, naprej, dokler je še vetra kej! Svet videoiger je s to industrijsko štimungo v precejšnjem sozvočju. Raziskave pravijo, da ljudje nemalo iger, ki jih kupijo na Steamovih in drugih razprodajah, poženejo za par minut ali še to ne. Povprečen čas rabe plačljivega špila pa se po SteamSpyu giblje med tremi in šestimi urami. Statistika je sicer lajdra, vendar ne pretiravam, če rečem, da ljudje v želji po novih igralnih izkušnjah stare odlagajo, preden jih zaključijo. Dosti preden.
Od Varsave pa do Tokia A seveda ne vsi. Kakor nekateri ne marajo za serijsko odmetavanje in kopičenje dobrin, ni tako malo igralcev, ki se igram posvečajo sceloma in na dolgi rok. Zlasti tistim, ki so jih avtorji naredili prav z mislijo na daljše igranje. Tega omogočajo na več načinov. Najbolj pust je oni, kjer po koncu izbereš višjo težavnost in se v odpravo podaš znova. Že bolj zadovoljujoče je, da lahko po zaključku zgodbe še naprej ostaneš v svetu, kjer tipično iščeš neodkritosti. To pozna kar dosti iger. V Grand Theft Autih se po mestu furaš s tankom, mečeš v luft okolico in može postave ter uživaš tam, koder si se prej matral … v Skyrimu kot Dragonborn opravljaš dodatne kveste in letaš z zmajem ... v Final Fantasy X bržda še nisi potenstal ultima weapona in podobnih odročnih zverin … nedeljskim igralcem pa so na to vižo najbolj znane igre Lego, v katerih je treba odkriti še na ducate figuric ter pridobiti nemalo zlatih opek. S tem se čas igranja včasih nesluteno podaljša. Toda najbolj kompleksen, zaželen in zadovoljujoč je v tem pogledu new game + ali NG+.
Izraz označuje, da špil ne pozabi, da si ga obrnil, in ob naslednjem igranju v skladu s tem omogoči spremenjeno izkušnjo. Tej opciji nekateri rečejo new game EX, ljubiteljem Zeld je znan kot 'second quest', pristašem Final Fantasyjev kot 'strong game' in 'looping' tistim, ki krožijo skozi Binding of Isaac. Vse to pomeni eno in isto. Čeprav je new game plus najpogostejši v azijskih oziroma japonskih igrah, ni omejen nanje. Deus Ex: Mankind Divided, Dead Space, Witcher 3 in Mass Effecti od enice do Andromede so dobri 'naši' primeri take funkcionalnosti. Le nekoliko medli so v igralnem pogledu, saj drugega kot močnejših in vzdržljivejših sovražnikov v njih nisi deležen. Bolj so namenjeni raziskovanju neprebrskanih štorijalnih poti; Witcher 3 denimo vsebuje neznansko količino vejitev in šestintrideset zaključkov. Eno samo preigranje jim ni doraslo. Temu sličen je risankavi Bastion, ker zgodbo doumeš šele v drugo, medtem ko v legendarnem Vagrant Storyju za playstation takrat začneš dobro kapirati dialoge. Seveda bi šlo v vseh teh primerih brez obdržanja nabranega, ampak je občutek boljši, kot če bi vnovič začel gol in bos. Še več: ker veš, od kod bo priletel kak sovražnik, se kljub zaostreni zahtevnosti paradoksalno počutiš močnejšega. Moj ljubi, večni lajbič + Ne, 'NGplus' ni monoliten pojem. Sega do prave nevihte sveže vsebine, ki se pojavi, ko si se prvič prebil čez finale, do osredotočenja na lik, kamor so usmerjena igranja domišljijskih vlog. Šele v naslednjih skozihodih se recimo lotiš naprednosti v slogu tako imenovanega min-maxinga, kar pomeni, da nezaželene lastnosti oziroma statistike karseda zmanjšaš, zaželene pa povečaš. V prvo to ni v ospredju, v NG+, ko ob silovitejših tolovajih šteje vsaka črtica življenjske moči, pa zna biti. V zlodjevskem Torchlightu skozi new game plus, plus plus in tako naprej krepiš lik do stote stopnje, nakar se to neha in rastejo le še sovražniki. Min maxanje tedaj iznenada postane jako važno.
Določene igre so stalno v nekakšnem mehkem NG+, recimo Bayonetta, kjer imaš že v prvo možnost sprotnega obiskovanja opravljenih nivojev z vsem, kar si vmes nabral. Ponekod se pojavijo nadpovprečno zanimive novosti, kot sta izbira alternativnega lika ter na glavo obrnjen grad v Castlevania: Symphony of the Night in prvoosebni pogled v Ratchet and Clankih. V Resident Evilih šele v naknadnih skozistreljanjih prejmeš huda orožja, kot sta bazuka in bruhalnik plamenov. Nekateri naslovi pa so na veliko žalost brez opcije NG+, četudi bi jim zelo ustrezala, na primer Assassin's Creedi in Shadow of Mordor. Zlasti v slednjem sem samoumevno pričakoval, da se bom z grdini nabildan spopadel vnovič, in ostal dolgega nosu. Več špilov se zares prične šele v NG+ – tedaj, ko si z njihovimi gradniki dodobra seznanjen. So kakor uležana rokavica, ki si jo v mrazu radostno navlečeš, kot star prijatelj, s katerim ni treba govoriti, da bi vedel, kaj misli. Nov palčnik ni nikoli tako udoben, s frišnim frendom ni nikdar tako samoumevno prijetno. Sam imam to opcijo zelo rad, razveselim se je in z naklonjenostjo pomnim številna naknadna igranja. Od stranskorisne skrivalnice Mark of the Ninja, kjer so v drugo izpuhteli pokazatelji sovražnih namer in sem moral o njih sklepati iz gole fizične postavitve rokomavhov, do Dragon's Dogme, kjer so se v svetu pojavili teleporti za instantno prečkanje velikih razdalj. Game boy advancov Astro Boy: Omega Factor pa mi je razkril celotno drugo polovico zgodbe. Celo če je šlo samo za borbe s silovitejšimi kanaljami kot v Diablu I in II, kjer konci odprejo naslednjo višjo zahtevnost, se nisem pritoževal, saj mi je ob srečanju z njimi izpod pazduh tekel ekstra bazdljiv švic. Zato velja upoštevati, da videoiger z opcijo NG+ po enkratnem končanju ne gre odložiti na polico, temveč da je moč iz njih iztisniti epske količine sladostrastja in se z njimi dodatno poistovetiti. So avtorji tako hoteli! |
|
|