|
ČLANKI
![]() ...
Z drugim kosom dolpotegljive vsebine za Dark Souls III se zaključuje veličastno obdobje, v katerem smo vedeli, da bomo vsakih nekaj let dobili nekaj v zvezi z Dušami. From Software serijo polagajo k počitku, Sneti pa s sedmine opiše oba dodatka in ju obogati s pregledom zunanjega literarno-slikovnega materiala.
"Edino ti si me naučila, da v meni bije srce, in edino ti si razsvetlila globine ter višave moje duše. Edino ti si mi razkrila, kdo sem, in brez tebe bi ne poznal drugega kot lastno senco. Gledal bi jo, migotavo na steni, in njene izmisleke imel za lastna dejanja. Mar zdaj razumeš, najdražja, kako si mi pomagala?" −Nathaniel Hawthorne
Takisto je celo površnemu gledalcu očitno, da se te je sposoben dokaj hitro odkrižati domala vsak sovražnik. Lep primer so komajda premikajoča se trupelca pred Katedralo globočin v Dark Souls III, ki so videti nenevarna in dajo za en drek izkušenj. Ali Bog ti pomagaj, če te zalotijo v gruči ali če mutirajo v nevarne ličinkaste monstrume! V običajnem frpju bi nabildal in jih razturil, toda moč lika in odličnost opreme v Soulih nista tako važni kot igralna veščina, ki jo je treba izkazati ob srečanju s slehernim capinom. Če ne obvladaš, umreš in si poslan k nazadnje obiskanemu kresu, ki delujejo kot nadaljevalne točke. Tedaj izgubiš nabrane duše, ki rabijo kot valuta, nakar imaš priložnost, da se skozi oživljene robavse vrneš k truplu in si jih povrneš. Okoljski napredek in pobrane dobrote pa ostanejo tvoje.
Danes vitez, jutri mag Bojevite srčike Temnih duš pak ne zaznaš med buljenjem v podvige spretnežev na YouTubu, ampak šele, ko imaš sam v rokah kontrolnik. Ni važno, če se skrivaš za ščitom kot plebejski noob ali ta kos kovine kot profič nosiš na hrbtu (njegov efekt tedaj še vedno šteje!), orožje pa vihtiš dvoročno in se zanašaš na izmikanje s prevali. Ključ do uspeha je vseskozi v previdnosti, pretkanosti in preciznosti. Soulsko bojevanje spomni na smrtnjaški ples, kjer se med kroženjem okrog 'zaklenjenega' nasprotnika vsevdilj giblješ po robu pogibeli. Ti korak naprej, on korak nazaj, ti korak nazaj, on korak naprej … Pravi dunajski valček z ogoljenimi rezili v rokah in čarovnijami v očeh.
A ko se po dosti vaje zaveš, kaj počneš, ko dobiš pravi soulski občutek – tedaj ti špili postanejo neverjetno zabavni. Borilni sistem se razcveti, ko izkoriščaš neranljive sličice v animaciji prevala, da se ogneš napadu in se znajdeš točno tam, kjer bi rad. Na rovaš svobode pri izdelavi lika pa Japancem vsak dan žrtvuješ ovna z zlatim runom, saj je mogoče ustvariti ničkoliko 'buildov'. Od takih, ki poudarjajo vihtenje mogočnih ščitov in hlodom podobnih mečev, prek magičnih do ledvice prebadajočih ašašinskih. Seveda niso vsi enako dobri, toda s slehernim je igranje samosvoje, medtem ko nabirka opreme in skrivnosti spodbuja vtik nosu v poslednji kotiček. Ali vnovičen začetek z vsem nabranim pod težjimi pogoji v new game +, new game +++ in tako dalje. Prav nič čudnega ni, da so Souli široko čislani in da so tako vplivali na videoigre. Njihove elemente in posnemanja najdemo v kupu drugih naslovov, od eklatantnih kopij, kot je poljski Lords of the Fallen, do vračanja k truplu po nagrabljene izkušnje, kar so sunili v frišnem Nier: Automati. Toda originali prihajajo samo iz From Softwara in najbolj igrana je trojka, ki je zadnje mesece prejela dvoje paketov dokupljive vsebine. Tale dva.
Ashes of Ariandel: pepel in kri Skladno s tradicijo nakup prvega DLCja za Dark Souls III ne pomeni, da ga poženeš iz menija, temveč ga moraš najti lastnoročno. Na novo področje te prenese moleči stric pri začetnem oltarju v Cathedral of the Deep, a pozabi na zvezno umeščeno regijo. Painted World of Ariandel je ločena, zasnežena in izročilu ustrezno fernihtana dimenzija, ki vnovič ne streže z direktno zgodbo, marveč terja opazovanje in povezovanje namigov. Najbolj verjetno gre za inačico Ariamisovega naslikanega sveta iz prvenca, le da je tega narisal drug magični malar, Ariandel, ki je namesto barve uporabljal – kri. Pravljična razsežnost se pod vladavino manipulativne nune že dolgo razkraja. Med razkrušenimi stolpi te na pobeljenih livadah naskočijo vikinško navdihnjeni vitezi, pobesneli volcjé in okostnjaško drevje, ki te obmetava z ognjenimi kroglami. Kasneje te pričakajo stonoge, vrane in raki, a zaloga svežih sovragov ni ne velika ne oblikovalsko nadmočna. Tak vtis vzbudita tudi oba šefa. Opcijski je megavolk v zamrznjeni areni, ki spomni na Sifa iz prvenca, neogiben pa dinamični duet gibke babe in orjaškega bradača. Trifazni obračun v dvorani ob spremstvu orgel je soliden in ropotav, a žal po njunem potolčenju nisi deležen spektakularnega prizora ali orožja. Ariandelovih štirinajstero krepelc in pet oklepnih kompletov se najde drugod, med njimi rapirje, kôse in meče, kakršno je svečniku podobno velerezilo. Večina je uporabnih, dasi nič bolj kot roba iz osnovnega špila, in bolj kot širjenju nabora možnosti za samotarsko igranje (PvE, player versus environment) rabi krepitvi večigralstva (PvP, player versus player). Slednje je deležno opazne dopolnitve v obliki treh namenskih aren, kamor je moč vstopiti po določeni točki v razširitvi. Iščeš lahko ekipne obračune od enega proti enemu do treh proti trem ali posamične za štiri ali šest sodelujočih. Vsak lahko umre le enkrat oziroma se točke seštevajo. Ozemlja niso ravna in dolgočasna, temveč valovita in večnadstropna, tako da se je moč skrivati za okoljskimi preprekami in uporabljati druge napredne trike. Le okolica je znana od prej. Dasi za uspehe ni posebnih nagrad, je dodano večigralsko udejstvovanje simpatično. A moralo bi biti del osnovne igre, ki tovrstne arene nima. Tako moraš za haranje po njej plačati 15 evrov, kar je za razširjen PvP in par uric garbanja nuninih podanikov na priporočenem sedemdesetem levelu preveč.
The Ringed City: od viŠine se zvrti Tudi Prstanovo ni umeščeno v obstoječi svet DS3, marveč gre za novo, razmejeno območje, ki je na žalost premočrtno kakor Ariandelovo. Vanj se lahko teleportiraš takrat, ko si potolkel vse razen zadnjega šefa v temeljnem špilu ali ugonobil finalni verski parček v Ariandelu. Prispeš na kraj časov, ko dežele v soulski mitologiji le še čakajo na propad. Skozi dvoje novih območij, najprej umetno stisnjeno naravo (planjave, strupene močvare, gorske stezice …) in nato obročasto mesto, prodiraš nazaj skozi serijo, od trojke prek obeh predhodnic vse tja do Demon's Souls. Kako primerno za mahanje serije v slovo! Napredovanje ne terja le teka po ravnem, ampak veliko padanja, ki te zdaj ne poškoduje. Vendar ne strmoglavljaš v običajnem smislu, temveč se spuščaš skozi plasti tal, ovite eno okrog druge, kakor bi motril zemeljske sedimente, naložene v eonih trpljenja. Po strupenih močvarah in poljih belega cvetja, med poševnimi zvoniki in na glavo zasukanimi prsobrani te vodi pot v zahtevno vsebino, za katero je priporočljiva vsaj stota razvojna stopnja. Povsod prežijo orenk krvoločni in številčni sovražniki, ki so in niso izvirni. V tatovih, pyromancerjih, lothričnih vitezih in klerikih kljub drugačnim pojavnim oblikam namreč zaznaš odmeve tistega, kar si že bil srečeval. Vendar poteza ne izpade neizvirna, ampak posrečena v smislu dajanja fanom prav tistega, česar si želijo.
To kakopak zajema ekvivalent črne dvajsetice v nenamazanem anusu. Nujno je izvajati samomorilske teke skozi neznana območja v iskanju prehodov in kresov, medtem ko te z neba magično obstreljujejo sitni angeli na daljinsko. (Spočetka so bili tako tečni, da so jih pohabili z zaplato.) Dostikrat nisi na ravnih tleh, ampak na gromozanskih lianah, ki se vijejo po nebu. Sploh fajn. Ampak dlje kot igraš, bolj ugotavljaš, da Ringed City enostavno do kraja izkristalizira temeljna dušna načela, zlasti previdnost in pripravljenost. To posebej velja za četverico odličnih šefovskih bitk, med katerimi je najti epskega zmaja in obračun, v katerega zaradi novega covenanta vpadajo živi igralci in delajo štalo. Če se mu pridružiš, lahko to počneš tudi sam! Povsod izkoriščaš zajetnejši in boljši nabor orožij ter opreme od Ariandela, od vnovič udarnih velemečev in sulic do odbitega kiklopskega ščita, ki je pravzaprav dvoje skupaj danih grajskih vrat. Ker zakaj pa ne, saj bo časov kmalu konec, imejmo se fajn! Na razpolago so tudi luštni novi uroki, pa nepričakovano zajeten kup surovin in prstanov. Hja. Ringed City, ne? Drugi in zadnji kos DLCja za tretje Duše je sicer manj usmerjen v večigralstvo kot Ariandel, kar nekaterim ne bo dogajalo. A Souls večina igra zaradi samotarske kampanje, in ta je z Ringed Cityjem obogatena slovesu niza primerno. Petnajst evrov za maherje, ki imajo ustrezno napreden lik, nikakor ni preveč. 21. aprila pa izide kompletna edicija GOTY z obema dodatkoma, prinaslovljena The Fire Fades. Na tebi je, da slednjega zakindlaš pri kilnu prvega flejma!
|
sorodni članki
|
|