Revija Joker - Tisti Grdi Rakozmaj

ČLANKI
stranka » članki » igrovje - tematski članki » Tisti Grdi Rakozmaj
Tisti Grdi Rakozmaj
...
Četrtega februarja je bil dan boja proti raku. Malo prej pa je izšla 'igra' That Dragon, Cancer, ki nas pripusti v spomine staršev obolelega petletnika. Snetiju je hudo.

Statistika je hladna kot nagrobnik. Vsako leto po svetu zabeležijo 14 milijonov novih primerov raka in 8 milijonov s tem povezanih smrti. Rak jih povzroči več kot tuberkuloza, malarija ter HIV skupaj in malodane vsak pozna koga, ki ga nenadzorovano deljenje celic razžira ali ga je razžrlo. Prizanešeno ni nikomur – rak je s svetovnega odra vzel Steva Jobsa, Lemmyja Kilmistra in Davida Bowieja, Slovence pa skušal oteti Aleksandra Mežka, Lojzeta Peterleta ter Maxa Modica. A še posebej hudo je, ko se z ostrimi kleščami loti najbolj ranljivih, otrok. Pri njih ni pogost, a vseeno predstavlja tretji najpogostejši vzrok smrti mlajših od petnajst let.

V avtobiografskem izdelku That Dragon, Cancer pobliže spoznamo kalvarijo, skozi katero je šla ameriška družina Green. Oče Ryan in mama Amy sta za sina Joela pri enem letu starosti izvedela, da ima redko obliko možganskega tumorja. Zdravniki so mu dali le nekaj mesecev življenja, toda Joel je, čeprav se ni normalno razvijal, živel do petega leta. Namesto da bi izkušnjo zajela v film ali knjigo, sta jo Ryan in Amy z nekaj pomočniki iz garažne skupine Numinous Games prelila v interaktivno obliko. S pomočjo kickstarterskih sredstev je nas­tal reženj interaktivne fikcije za PC in ouyo, ki ga na Steamu tržijo za 15 evrov.

S klikom Joela, ki je namenoma brez obraza, v objemu preproste stilizirane grafike pripraviš k temu, da se zaziblje na konjiču v parku. Smeh odmevne v večnost.

Čas priučevanja: nič
That Dragon, Cancer je težko oklicati za špil. V njem ne počneš drugega, kot da po zaslonu premikaš kurzor in klikaš po vročih točkah. Če ciljaš tla, se boš iz prve perspektive premaknil, če pociljaš kak objekt, pa se bo zgodilo tisto, kar so ustvarjalci predvideli. Potisnil boš dete na gugalnici, odprl vrata, osvetlil fotografijo na zidu, vzel v roke telefon in podobno. Le občasno boš, takisto z mišjo, opravil kratko arkadno sekvenco, kjer boš po zraku letečega otroka vodil skozi trnove oblake ali v avtomobilču dirkal med ordinacijami.
Najboljša primerjava so Telltalove interaktivne pustolovščine, kot sta Walking Dead in Game of Thrones, ter playstationov Beyond. Vendar z igralne plati v Dragonu ni ničesar udarnega: ne vejitev poti naprej, ne izbir v dialogih, ne rokovanja s pobranimi predmeti, ne reševanja ugank. Vse skupaj je narejeno tako, kot bi obračal strani v bukli ali gledal dokumentarec o žalostnem stanju družine, v kateri upanje ugaša z venečim otrokom. S tega klasičnega gledišča štirinajst interaktivnih vinjetic, ki skupaj dajo le nekaj ur nezahtevnega in samoumevnega početja, ne upraviči zahtevane vsote.

Za občutja mame in tate izvemo tudi z branjem tekstovnih izsečkov, ki se kot duh pojavljajo na ravnih površinah. Tu družino spremljajo misli zdravnice.

Čas premlevanja: dolg
A standardna kritika in pogled sta po mojem neupravičena. That Dragon, Cancer ne skuša ne zabavati, ne pridigati, ne iz denarnice iztisniti soldov na rovaš jadikovanja. Enostavno pravi: "Tako je bilo," in naniza zanimivo oblikovane spomine, ki se jih drži nejasna sanjavost. Nobena oseba nima definiranega obraza, še najmanj Joel, kot bi starša hotela reči: "Ne pomniva njega, marveč tisto, kar smo skupaj počeli in kar je zapustil." V regresirano otožnost zapadeš takoj v prvi vinjeti, ko je treba s preprostimi kliki metati kruh račkam v parku, izven slike pa se slišijo glasovi staršev in bratca, ki sprašuje, čemu Joel pri dveh letih še ne govori. Tedaj izkusiš zanimivo tehniko, ki se ohrani do konca: ko nekam pogledaš in se ozreš nazaj, se zamenja vsaj okolica, če ne objekti in ljudje ter celo ti kot opazovalec. Zdaj si ati, ki pestuje Joela, v ka­terega teče kemoterapevtski koktejl, po gibu miške pa mami.
Vrednost izdelka, če uporabim grobo trgovsko-kapitalistično besedo, je v tem, da se lahko na številnih prizoriščih zadržiš poljubno dolgo, prečesavaš okolico in razmišljaš. V pretresljivem prizoru vandraš po bolnišničnih hodnikih in klikaš po voščilnicah, na katerih so izpisane misli svojcev rakastih bolnikov, od starih do mladih. "Dragi ati, radi te imamo," in podobno. Ena voščilnica, eno življenje. Spet drugod iz oči štirih protagonistov, od staršev do zdravnikov, spremljaš predočenje Joelove diagnoze. Nakar se soba napolni z vodo in s pobičem na premcu se klikaje prebijaš skozi nevihto, dokler se ne izgubita v nalivu 'solza'. Smisel ni v golem preigranju in odložitvi, marveč v tem, da dobljeno naknadno melješ z mislimi in iz tega iztisneš lastni sok. "Jaz bi se odzval drugače." "Uboga družina." "Samo da se ne zgodi meni."

Čas spominov: neskončen
Prav zaradi interaktivnosti je That Dragon, Cancer še za stopnjo bolj učinkovit, kot bi bil sicer. Ko se na lastno pest prebijaš skozi otožne, a nikdar sladkobne memoare družine Green, jih izkusiš v vsej njihovi grenkobi in toplini. Ryan in Amy sta navzlic dvomom in strahu hrabra, požrtvovalna starša, ki imata Joela rada do zadnjega trenutka – in po njem. Je že res, da gre za igralno nenaprednost, v kateri mnogi ne bodo našli smisla. To velja zlasti za mlajše oziroma tiste, ki nimajo otrok in ne razumejo, kako je, če se zanje bojiš. A deljenje tragedije z Greenoma je očiščujoče in terapevtsko. Pred rakom se ne gre skrivati, temveč se mu velja zazreti v zmajske oči in mu tako odvzeti njegov tajni vir moči – strah.

Tisti Grdi Rakozmaj objavljeno: Joker 271
februar 2016