Revija Joker - Velika tatvina računalniškega časa

ČLANKI
stranka » članki » igrovje - tematski članki » Velika tatvina računalniškega časa
...
Zdaj, ko je Grand Theft Auto V leto in pol po splovitvi na ta švoh konzolah prišel na PC, je krog zaključen in številna življenja zapečatena. Odslej se bo mnogokdo sleherni dan odpravil v velemesto Los Santos, koder bo samotarsko in na liniji uganjal neslutene poniglavosti, zaradi tega pa zanemaril druženje, telovadbo in osebno higieno. Nekoč bo v oddaljenem kotu puščave srečal Snetija, ki v prelestni okolici kuha šnops in kuje teorije zarote.

Ena od takih teorij je na primer, da je GTA5 skupaj s toksičnimi zobnimi pastami, zahrbtnimi cepivi in chemtraili izdelek židovsko-scientološko-prostozidarske kabale, ki bi rada ljudi poneumila do skrajne mere ter jih nato spravila ob sleherno svoboščino. Če je tako, jim gre zelo dobro, saj so do konca minulega leta zgolj v fizične štacune spravili 45 milijonov kosov tega naslova za playstatione in xboxe. Prištevši digitalne izvode in uspešno splovitev na PCju smo gotovo že na oni strani 50 milijonov, kar aktualni Grand Theft Auto postavlja med deset najbolje prodajanih iger vseh časov. 
Del uspeha gre pripisati učinku snežne krogle in mogočnemu imenu fran­ši­ze, ki je zagotovilo, da bo špil letel s polic, čeravno bi bila na ploščku dogodivščina Barbie in Kena, pa ne mislim na način moda Hot Coffee. Vendar je težko zanikati, da si GTA5 pozornost zasluži. Je odprta, obširna, ambicioz­na, kompleksna in navdušujoča igra, ki te je sposobna kot redkokaj drugega presaditi v živo alternativno dimenzijo.

Tudi petica je GTA kot GTA. Med vandranjem po cestah si prilastiš malodane katerokoli vozilo in če lastnik kaj sika, ga povrhu še na gobec.

Pisana bera početja
Če pripadaš zgolj gospodovalni pecejaški rasi, ti detajli okrog minulih inferiornih inačic za drkalice bržda niso znani. Vedi torej, da se znajdeš v južni Kaliforniji podobni zvezni državi, katere precejšen del tvori Los Santos, ki sliči na LA. Z ruralno in vodnato okolico vred je področje dobesedno ogromno, zlasti ko uvidiš, kaj vse lahko v njem počneš. Lahko voziš mali milijon avtomobilov, tovornjakov, motociklov in koles, se z jadrnico udeležiš regate in se z malo podmornico potopiš pod valove, kjer je svet zase, poletiš s helikopterjem ali letalom, stopiš na vzpenjačo, se s padalom vržeš iz aviona ali stolpnice, z ATVjem pičiš po planinah, loviš divjad ...
Marsikatero udejstvovanje je strukturirano kot glavna ali stranska misija, ki so nanizane nelinearno. Povsod najdeš popkulturne reference in skrivnosti, od duha tajinstveno umrle nesrečnice do sledi obiskovalcev iz vesolja, za uzrtje katerih moraš špil končati stoodstotno. Takisto obiščeš klub s striptizetami zgoraj brez, udeležuješ se dirk z avti in vodnimi skuterji, igraš golf in tenis, snubiš lajdre, udejstvuješ se na borzi, zbiraš hotne štirikolesnike, v kinu gledaš artfag filme in na televiziji debilne risanke, glumiš taksista ... Celo nekaj tiholazenja je. Žal ni več gasilskih, policijskih in dostavljalskih misij iz starih GTAjev ter osvajanja območij. Pod črto ob­ču­du­ješ krasni, domala neprekosljivi občutek, ko v menjajoči se svetlobi in vreme­nu kruzaš po ulicah, poslušaš radio in kot goba srkaš pristno amerikansko vzdušje.

Okolica ni le mestna. Veliko časa lahko preživiš v naravi, kamor greš s kolesom, motorjem za kros ali celo peš. Za tisti pravi slovenski občutek.

Trevor je debil, ampak takle mamo 
Da petica ni zgolj malo dodelana štirica, se brž vidi po številnih spremembah v igralni srži. Fizika vožnje je manj plavajoča in misije imajo nadzorne točke, da te crkot ne stane ponavljanja od začetka. Skrivanje v kritju je podobno, a bolj elegantno in praktično. Ko začnejo materiali pod udarom krogel razpadati, si zato hitro najdeš nov zaklon. Predvsem pa tokrat nadzoruješ ne enega, ne dva, marveč tri like naenkrat. To so ambiciozni zamorec Franklin, nek­­danji bančni ropar Michael in v glavo prizadeti kmetavz Trevor, najbolj trolast Rockstarjev lik. Škoda, da se na neki točki dizajnerjem strga in te prisilijo, da s Trevorjem nekoga nazorno mučiš. Kakorkoli, satirična štorija, ki ščije po medijski krajini, naše antiheroje postavi v številne zagate, iz katerih se običajno rešijo s pritiskanjem na plin in petelina.
To je najbolj vznemirljivo v ropih, heistih. To so večdelne misije za pošten zaslužek, za katere je treba najprej pripraviti teren - nakrasti avtomobile, kupiti opremo, zbrati like. Potem se na načrtovalni tabli od­ločiš za eno od ponujenih poti, recimo za direkten napad ali diverzijo. V ropih pride do izraza ročno menjavanje med liki, ki drugače ni nujno. Tako s preklopom na nekoga določiš, kateri del misije bi rad opravljal, na primer vožnjo ali ostrostrelstvo. Škoda, da tu ni kakih naprednosti ali svobode, saj pač storiš naročeno in zmagaš.

Trevor (onaj čelavi) je prizadet kmetavz, ki rad pobija in muči. Zraven njega je bančni ropar Michael, ki ga gnojnica lajfa zmerom znova vsrka.

Na PCju ostajajo tudi druge zamere s konzol. Te letijo zlasti na odsotnost pravega izziva, saj so policisti nenavadno benigni in jih podpirajo najemniki, ki niso prava vojska. Zlasti hitro jih eliminiraš z miškino pre­ciznostjo, saj na peceju niso nič mogočnejši. Saj ne, da se ni moč zaštrikati in umreti, vendar posebnih težav nisem imel. Drugi minus je odsotnost globine. Igra seže v neverjetno širino, toda njeni gradniki, od streljanja do šofiranja, so temu primerno enostavni in nezapleteni. Fino bi bilo od umetnopametnih pajacev doživeti nekaj več bistrosti in nažigati tako, da ne bi imel občutka klatenja glinastih golobov, kar je čez več ur praktično enako kot sprva.
Vendar bi bil res en zajeban star prdec, če bi od nas­lova s toliko prepletenimi elementi terjal, da je vsak od njih blazno kompleksen. Itak dvomim, da odjemalci to od GTAja pričakujejo. Ti ho­čejo predvsem pozabiti na resničnost in uiti v drug, našemu sličen, pa vendarle drugačen svet, v katerem je moč nedolžno povzročati nesluteno dest­ruk­cijo in celo po ducatih ur še vedno odkrivati novosti. In ko teh naposled zmanjka v samotarstvu, se preseliš v docela ločeno internetno komponento, klicano ...

Pred večigralskimi ropi se sodelujoči najprej zberejo v načrtovalnem br­lo­gu, kjer se med drugim odločijo za gvante in maske. Priljubljen je zombi fris.

GTA Online 
Ker se samotarski del odvija v orjaškem odprtem svetu, bi bilo priča­ko­vati, da bo spletni podaljšek omogočil masovno dru­že­nje v njem. Vendar špil za vsako gručo do tridesetih igralcev ustvari las­ten posnetek celotnega Los Santosa z okolico. Po njem se sleherni sodelujoči pre­­ganja z večigralskim likom, ki je ločen od puš­čav­ništ­va. Temu kupuješ obleke, orož­ja in vozila, krepiš mu statistike, od hitrosti do natančnosti streljanja, vseljuješ ga v nepremičnine in mu višaš krovno razvojno stopnjo. Ta ni le kozmetična, kajti razvitejši kot si, več nalog lahko sprožaš na lastno pest, ne da jih samo iščeš po telefonu.
Ravno tako kot v zgodbi imaš v GTAO nenehno na razpolago kup misij. Številne lahko opraviš sam, zlasti razne dirke in tiste, ki te postavijo v vlogo samotnega st­rel­ca, ki se v slogu deathmatcha kolje z drugimi. Prav tako lahko enostavno blodiš po ulicah in prežiš na žive tekmece, ki jih zbiješ ali napolniš s svincem. A najbolj zadovoljujoče in blagodejno za bančni račun ter razvojno stopnjo lika je sodelovanje. Najbolj enostavne so kratke naloge dveh proti dvema, kjer mora en par s kamionoma povoziti dvoje kolesarjev, preden dosežeta cilj. Na vrhu verige pa so ropi po zgledu tistih iz štorije, vendar se od njih razlikujejo.

V GTA Online si lahko priden ali pa skušaš naluknjati vsakogar, ki pride mimo. Območje je sicer velikansko, toda igralci radi silijo v sredino karte.

Spletnih heistov je pet, sleherni zahteva priprave, med seboj pa nihajo v kompleksnosti ter zahtevnosti. Fleeca Job je denimo relativno enostaven napad na banko za dva, kjer si sledijo hekanje, kraja avta, vdor in pobeg. Zadnji rop, Pacific Standard, pak vsebuje pet konkretnih pripravljalnih delov, za katere je treba odšteti sto tisoč dolarjev, in je namenjen četverici. Od ropov nisi deležen le toplega kriminalnega občutka v želodcu, ki je posebej žareč, če dosežeš elitne cilje (časovna omejitev, nih­če ne umre ...), temveč konkretnih denarcev, drugače nepridobljivih vozil in edinst­vene opreme. Prav tako le v heistih srečaš troje miniiger, kot sta vrtanje in hekanje. Vsekakor je rope najbolje opravljati z znanimi ljudmi, čeprav je združevanje z nak­ljuč­neži hitro in neproblematično.
Toda še bolj kot heisti je zaščitni znak GTA Online prisrčna kaotičnost dogajanja. Naj bodo dirke ali strelski obračuni, vse je bolj odbito in nepredvidljivo kot v puščavništ­vu, saj nikdar ne veš, česa se bodo spomnili soigralci. Miroljubno hodiš po ulici in fašeš v rit granato iz helikopterja, v dirki na vodilnega preži zoprni griefer, ki mu je v največje zadovoljstvo, če spretnežu pokvari rezultat, iz zvočnikov pa poslušaš debato, kako Azijci ne bi smeli imeti volilne pravice, ker ne znajo izreči črke 'r'. Če enoigralski GTA nastavlja ogledalo druž­­bi, ga njegov internetni del posamezniku - in to z brutalno jasnostjo.

Na dirkah se pokaže težava odprtega sveta: manko strukture. Dosti avto-moto tekem ima namreč nekam duhamorno razporejene nadzorne točke.

Pecejeve posebnosti
Že v GTA5 za PS4 in xbox one smo koncem lanskega leta dobili možnost prvo­osebnega igranja, konkretnejšo gladkost, lepše teksture, obilnejše rastje, večjo daljavo izrisovanja in nadmočne okoljske učin­ke, kot je megla. Na peceju je vse to vsebovano, le da lepota naredi še korak naprej, saj ločljivosti sežejo tja do 4K, kjer je 60 sličic na sekundi s kako silno grafikuljo docela mogočih. Po modelih teles in avtomobilov se sicer vidi, da je osnova že kar stara, toda krasota je na visoki ravni.

Urejevalnik videa je dodana vrednost, ki je konzolaši zazdaj nimajo. PS3 in X360 ga ne bosta dobila, PS4 in XBO pa bojda poleti v omejeni obliki.

PC-inačica ima še nekaj drugih prednosti. Omisliti si je mogoče radijsko postajo, ki z oglasi ali brez njih suče tvoje komade. Nadalje je vanjo zapečen urejevalnik, ki omogoča ročno ali samodejno snemanje vragolij. Potem video kar v igri zmontiraš, ozaljšaš z učinki in dostaviš na YouTube. To ni tako enostavno, kot daje vedeti rek­lamna predstavitev, a z nekaj prakse je moč ustvariti impresivne posnetke. In naposled so tu modi. Založnik jih uradno ne podpira, zato jih ne moreš nameščati skozi Steamov Workshop, ter so omejeni na eno­igralstvo. Prav tako jih še ne mrgoli in povečini niso baš domišljijski. A če ti ni mrzka misel na nekaj ročnega kopiranja datotek s spleta, je moč najti nekaj biserč­kov, kot je gravitacijska puš­ka iz Portala, s katero razmečeš vse kot ob hudi burji.
Verjetno bo moderska skupnost izdobavila še marsikaj, čeprav ne verjamem, da kaj podobnega razširitvi v slogu Balade gejevskega Tonija za GTA4. Za to bo treba po­ča­kati na Rockstar, ki zdaj, roko na preluk­njano srce, res nima več izgovorov.

Pri streljanju se je kljub zdravju, ki se do neke mere obnovi samo, pametno skrivati v zaklonu. Ker je umetna pamet bolj tako, od tam ni večjih težav.

Velika tatvina računalniškega časa objavljeno: Joker 262
maj 2015