Revija Joker - Klementinčin boj

ČLANKI
stranka » članki » igrovje - tematski članki » Klementinčin boj
...
Sneti je bil nad epizodno serijo iger The Walking Dead sprva navdušen. Toda bolj kot se je sezona bližala koncu, več pomislekov je imel. Deli jih z vami.

Nisem paf, da so Živi mrtveci končali na seznamu najboljših iger prenekaterega medija. Izdelek podjetja Telltale Games, ki je razturalo z novodobnima Samom & Maxom ter ga pokronalo z Jurskim parkom, je v strogem igralnem smislu resda omejen. Gre za tretjeosebno pustolovščino s klikanjem po vročih točkah, dosti pogovarjanja, kosci streljanja ter sekvencami QTE (stiskaj tipke glede na navodila). Toda stripovsko-televizijska licenca je uporab­ljena sveže, saj se zombakljem v ameriški državi Georgia izmikamo v vlogi novih likov. Kleč pa je v tem, kaj s preprostimi dejanji sprožamo in s kom se družimo.

Solze na rjavih kodrih
Zdaj, ko je za nami vsa petdelna sezona, ki nanese kakih dvanajst do petnajst ur dogajanja, lahko rečem, da so mi nastopajoči resnično prirasli k srcu. V prvi vrsti osrednji duet, ki ga tvorita črnec Lee z zaporniško preteklostjo in dobrim srcem ter bela punčka Clementine, ki je v zmedi po izbruhu virusa ostala brez staršev. Lee v prvi epizodi zdrsne v vlogo njenega novega očeta in skupaj postaneta del večje skupine, ki se trudi preživeti. Po srhljivi drugi epizodi se nastanijo v motelu, ki pa jim ni dolgo topel dom. Cesta jih vodi v Atlanto, koder se žaromet vnovič preseli na Leeja in Klementino. Obema se zgodijo strašne stvari, za kar pa niso toliko odgovorni nenehno sestradani vandrajoči kadavri kot drugi ljudje. 
Ti so v Walking Dead vse prej kot herojski. Pozabi na klavske ekspedicije proti trumam vstalih trupel – folk je v skladu s TV-niziko utrujen, tečen, krut, zabit, sebičen in nagnjen k smrti. Včasih je ta neogibna posledica scenarija, drugebodi si zanjo odgovoren ti. Kar nekaj je namreč težkih odločitev, ki jih sprejmeš v veječih se dialogih ali akcijskih prizorih. Včasih se je treba boleče odločiti, naj rešiš tega ali onega, ker obeh pač ne moreš, nakar se sprašuješ, ali si storil prav. Kdor preživi, ostane s teboj, kar se prenaša med deli. Štejejo tudi manjše izbire, ko si recimo z nekom nesramen, nakar se to pozna na njegovem odnosu do tebe, medtem ko druščina sem in tja naknadno premleva tvoje odločitve.  

Trohnob se znebiš z drkanjem tipk ali s streljanjem, a največkrat skriptano po­be­reš šila in kopita. Občasno zna biti špil kar grozen.

Zadnje tri v farbovitem magazinu še neopisane epizode s takimi prijemi ne varčujejo, tako kot ne z akcijo. Po udarnem začetku in ne najbolj spretno sestavljenem drugem delu, katerega iztek je bil bistveno boljši od kilave prve polovice, je niz našel ritem. Postal je spretno filmski in je vsebino enakomerno razdelil na razvoj likov, potovanja in presenečenja. Slednja znajo biti kruta, saj igra poseže po odraslosti tako glede krvi kot morale. Je tisti, ki ga je malo požvečil zombi, dober le za vabo?? Smo v tem pehanju za preživetjem še ljudje ali le živali, ki sledijo nagonom? Nauk je pod črto tak kot v seriji in stripu: najbolj nevarni smo si sami. Najbolj pretresljivo je opazovati, kako to vpliva na otroke, in mala Clementine je eden najbolj tragičnih, pa tudi upanje vzbujajočih likov v igrah. 

Uč se širi, dlan se suši
Toda prav med tem navdušenjem sta me spreleteli dotični bistveni besedi: v igrah. Večina posadke, zlasti Klementinca, je za špile krasno življenjska, ampak v medijih, kot sta film in knjiga, bi bila kvečjemu povprečna. Tako efektivna je zato, ker nad osebami v igrah upravičeno tožimo, da so klišejski, leseni, izrezani iz kartona. V Mrtvecih niso, vendar ne gre za nikakršen oskarjevsko-bookerjev nivo. Daleč od tega. 
Morda sem se oseb preprosto naveličal, kajti proti koncu sezone mi je začela igralna primitivnost iti krepko na živce. Walking Dead namenoma terja bore malo spretnosti, vztrajnosti in razmišljanja, saj cilja na široko publiko in je tudi zato tržno uspešen. Omejen je na majhne prostore in s pustolovskega gledišča domala žaljivo enostavne probleme. Ko se moraš prebiti iz mrtvašnice, dvigalo odpreš z edinim predmetom, ki ga pobereš, in ko je treba prečkati vrzel med zgradbami, to storiš tako, da greš poklikat, hja, lestev vsem na očeh. Sušica za možgane deluks. 

Že tako nizka igralna vpletenost se v zaključnih treh epizodah še zniža. Posledica je, da postane igranje domala moteče, saj so neznosno počasni lik, kupi nesmiselnih dejanj, kot je zaporedno odpiranje praznih omar na še bolj praznih prizoriščih, in številne izbire brez posledic zmerom bolj ovira pri 'gledanju'. Japonski, animejski, QTEjasti, bolj akcijski, a žanrsko sorodni Asura's Wrath (Joker 224, 80) je bil v tem pogledu narejen dosti spretneje. 
Nekje na poti do Atlante Walking Dead prečka nevidno mejo med tem, kdaj je interaktivnost še smiselna in kdaj bi bilo bolje, če bi igra enostavno postala film. Konec je resda močan, Klementina ter Lee sta najboljši par in moje odločitve so, čeprav niso botrovale pravi nelinearnosti, občasno dodobra vplivale na odvijanje. Toda ne morem se znebiti občutka, da bi bilo naposled bolje, če bi si lahko vse skupaj ogledal brez mešetarjenja s tipkovnico in miško. 

Serijo so naredili za PC, PS3 in X360. Kupiš jo sceloma digitalno za 25 EUR ali ubodeš fizično konzolno zbirateljsko izdajo. To imajo za 60 $ v Ameriki.

Klementinčin boj objavljeno: Joker 235
februar 2013