Revija Joker - Uvodnjak o neki reviji

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak o neki reviji
Uvodnjak o neki reviji
...
David Tomšič

Naš pisani magazin ta mesec okroglo praz­­nuje. Mineva namreč dvajset let, od kar je igreopisovalska ekipa Mojega mikra, v kateri sva bila tudi midva s Sergejem, maja leta 1992 udejanjila časopis za sonč­­no stran računalništva, Joker. V dv­o­barvni uvod­ni izdaji smo med ostalim predstavili bralnik frišnega medija CD-ROM 'za vsak žep', ki je koštal skoraj dostopnih tisoč nemških mark, sam pa sem se podpisal pod recenziji davnih pozabljenk SimAnts in EcoQuest. Za razliko od svojih prvih objav v oče­­tovski reviji besedil nisem natipkal na pisalni stroj, marveč 'na WordStar'. Še vedno pa sem jih na uredništvo dostavil na disketi, zelo verjetno na tamehki, kajti internetov še nismo uvažali. Tudi sam cajteng je bil večidel ustvarjen starošolsko, torej s svinčnikom, ravnilom in škarjami. Ni ga bilo takrat vizionarja, ki bi znal napovedati ne le, kam bo šlo računalništvo v naslednjih dveh desetletjih, marveč kako se bo na podlagi tehnologij spremenil naš življenjski stil.
Enako velja za Jokerja. Kdo bi si mislil, da bo projekt, ki v matični založbi ni užival podpore, bil spočetka nekajkrat ukinjen oziroma zamrznjen, nakar je vrsto let deloval bolj kot krožek, postal tak fenomen. Tega nismo planirali, le po svojih najboljših močeh smo ustvarjalno in priljudno pisali, se hecali, bili družbeno kritični ter širili vsebinske meje ukalupljene raču­nal­niš­ke revije. Očitno je delovalo, saj je Joker de facto zaznamoval več generacij in ima celo danes, ko je tisk orenk razvrednoten in vlada splošno preobilje informacij, kultni status.
Ob jubileju se zategadelj iz srca zahvaljujem občestvu bralcev za zvestobo in podporo našega truda. Kakor je vam v veselje brati, tako je meni in nam v veselje pisati. A ne kanim spet razpredati o Jokerjevi hištoriji. To temo smo obdelali že ob preteklih okroglostih in jo za nameček vsakomesečno drobimo v rubriki Jokerplov. Karkoli v to smer bi bilo ponavljanje že povedanega. Zato bom ob tej priliki raje predočil zgodbo neke druge revije, tako drugačne, a hkrati tako podobne tej, ki jo držiš v roki. Revije, ki se je na sličen način zapisala v memoare in anale, samo da je šlo za generacijo iz nekega drugega časa in neke druge države. Njeno čtivo me je zabavalo in razgledovalo od konca sedemdesetih in skoraj do slovenske osamosvojitve. Ne samo mene: vsakotedenska izdaja – na višku z naklado prek tristo tisoč izvodov – je v treh jezikih SHS spremljala staro in mlado od Vardara pa do Triglava. To je bil seveda znameniti Politikin zabavnik, najboljša, da ne rečem edina tovrstna jugoslovanska edicija.
Zabavnik je svojo pot pričel že v Kraljevini Jugoslaviji. Založba Politika je prvo številko v obliki časopisa poslala na police februarja 1939 in našim zemljakom so se z njo prvič predstavili Disneyjevi junaki. Čeprav je tako naslovnico kot zadnjo stran dičil Mikijev oziroma Popajev strip, noviteta ni bila zgolj plehek crtič, marveč so jo posrečeno obogatili z mnogimi pouč­ni­mi rubrikami, zanimivostmi in potopisi. A uspeh je bil kratkotrajen. Švaba je zajahal crnog konja in zadnji predvojni Zabavnik je izšel dva dni pred bombardiranjem Beograda.   
Po vojni sta zavladala srp in kladivo, ki sta prepovedala vso zahodno propagando, vključno s stripi. Razmere so se izboljšale šele z ohladitvijo odnosov s Sovjetsko zvezo v začetku petdesetih. Baje je v pogajanjih z Disneyjevim podjetjem sodeloval celo Tito, ki mu pripisujejo izjavo, da on vendarle “voli Paja Patka.” Skratka, leta 1952 je Politikin zabavnik pričel znova izhajati, sprva še naprej v časopisni obliki, nakar so ga 1968. spremenili v revijo. Čtivo Slovencev takrat še ni bil, kajti tiskali so ga le v cirilici. V hrvaščino in slovenščino so ga prevedli šele leta 1971, pri čemer je za podalpsko izdajanje skrbelo Delo.
Revij je bilo tistebodi res malo. Zdrav proletariat pač ni imel časa posedati in se napajati z neumnostmi. Kakšen avtomobilizem ali trači neki! Penzionistke so imele Našo ženo, gospodinje Jano, mularija pa šolsko vsiljeni Pionirski list. Zato smo 48-stranski, le napol barvni Politikin zabavnik brali praktično vsi. Sleherni petek se je obred pričel z enostranskimi prigodami Mikija Miške, Racmana Jake in Hogarja Groznega. Tem so tradicionalno sledile Ripleyjeve nenavadnosti, rubrika, ki je današnja mladina kljub svetovnemu slovesu ne pozna. Politikin zabavnik je namreč edino občilo, ki je zanimivosti tega proslavljenega popotnika objavljalo v slovenščini.

Tako kot Joker ima Politikin zabavnik na spletni strani objavljeno prvo številko izpred 72 let. Resda je v cirilici, ampak metuzalemskemu rodu azbuka ne bi smela povzročati preglavic. Druga­če so placi za Zabavnike v slovenščini antikvariati in bolšjak. Za evrič ali dva dobiš kakovostno dozo (jugo)nostalgije.

Po teh prigrizkih je prišel na vrsto daljši, vedno drugačen sredinski strip. Stripovska kultura je bila v Jugi, zlasti v Srbiji, namreč visoko razvita in neprimerljiva z današnjo skromnostjo oblačkov v slovenščini. Mnogo ameriških, italijanskih in belgijskih risanih junakov, od Ripa Kirbyja in Fantoma prek Corta Malteseja in Srečnega Luke do Tintina, je tedaj prvič in zadnjič spregovorilo v našem jeziku.
Ko so bile slikovne prigode zaužite, smo se lotili drugega, poučnejšega dela. Sem so sodili zgodovinski zapisi, naravoslovne zanimivosti, resnične zgodbe, literarni feljtoni in drugi izobraževalni prispevki. Kakovostno spisani članki praktično niso imeli konkurence in kot zvedavemu otroku so mi predstavljali velik vir zanimivega podatkovja.
Čeprav matična hiša Politika revijo izdaja še dandanašnji, so slovenski Zabavnik iz kdovekakšnih razlogov ukinili že leta 1989. Odtlej je počival na mojem kupu lepih otroških vtisov, v roke pa ga nisem več do­­bil, saj sem svojo zbirko nekoč v navalu mladostniške preodraslosti doniral papirservisu. A naključje je hotelo, da sem ondan obiskal enega od Ripleyjevih muzejev in misel na Politikin zabavnik je prišla sama od sebe. Brez njega bi možaka svetovnega slovesa namreč ne poznal, tako pa je iz sodelovanja pred tridesetimi leti nastal lep vedež. Seveda sem si pridobil par legendarnih izvodov in čeprav se nerad soočam z ljubimi artefakti iz preteklosti, recimo s spectrumovi špili, je bil strah pred pokvarjenimi spomini odveč. Revije s tako vsebino in takim poslanstvom na žalost ni več, četudi se trafike šibijo pod težo vsesortne, zlasti menstrualne periodike.
Kot končni izdelek se Joker s široko zastavljenim Politikinim zabavnikom kajpakda ne more primerjati. Ipak smo usmerjeni v digitalno zabavo, čemur je pod­rejen dobršen del naše vsebine. A kljub temu vzporednice med revijama obstajajo. Tako kot je bila tista dosti več kot strip, je tale dosti več od niza opisov iger. Ne bi sicer rekel, da smo zavestno posnemali, vendar naši vedeži in splošna težnja k širitvi obzorij neverjetno sovpada z besedami nekega Politikinega urednika: “Malo pouke, malo zabave, sve ilustrovano da pobudi maštu i eto recepta za očuvanje one najlepše dečije znatiželje koju bi svaki čovek dok je živ trebalo da nosi u sebi.” Modre besede, ki bi si jih moral za uho zapisati prenekateri sodobni časopisni kolovodja.
Ker brez samopašnosti iskreno vem, da delamo pozitiven, družbeno odgovoren izdelek, si za rojstni dan želim, da bi naš računalniški zabavnik – pri tej besedni zvezi pa zgled jasno priznam – dočakal vsaj še enkrat toliko let. Iz mojih ust v božja ušesa!

David Tomšič

Uvodnjak o neki reviji objavljeno: Joker 226
maj 2012