Revija Joker - Jadikovalni uvodnjak zoper slovensko igrarsko branžo

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Jadikovalni uvodnjak zoper slovensko igrarsko branžo
Jadikovalni uvodnjak zoper slovensko igrarsko branžo
...
David Tomšič

Obisk dogodkov, kakršen je kölnski Ga­mescom, me vselej spravi v nejevoljo ob vnovičnem spoznanju, v kakšnem kurniku živimo. Saj imamo fino naravo in smo brez Turkov, a naša majhnost ter nepomembnost nas ne silita le v zaostalost, sto­picljanje za večjimi trgi in lovljenje drobtinic, marveč mnogo družbenih in življenjskih koščkov enostavno sploh ne izkusimo.  Na dolgem spisku je tudi resna igrarska panoga, taka, kakršna je ponekod podobno uveljavljena kot filmska ali glasbena. Upravičeno zatorej psujem usodo, da svoje talente in znanje ter navsezadnje ljubezen do iger razdajamo na tako zaplan­kanem in usranem trgu, ki ga sploh ni na zem­lje­vidu industrije. 
Pri nas so igre smatrane kot 'igrice', posel okoli njih pa je neko obrobno ubadanje, ki komajda preseže prelaganje izdelkov iz kartonov na police. Par slovenskih uvoznikov od te vrste zabave sicer solidno živi, a vsi bodo znali potarnati, kako mačehovsko se do njih vedejo založbe. Zvečine nas, če uporabim francoski termin, ne jebejo pet posto in so kanale speljale prek kakega večjega regijskega razpečevalca. EAjevi in Ubisoftovi naslovi prihajajo iz Grčije, za Nintendo vuhmepiševsko skrbi nek posrednik v Avstriji, marketing za playstation narekuje Zagreb, xboxova roba zaradi naše afriškosti potuje po velikem ovinku in še bi lahko naš­teval.
Dodatni členi v razpečevalski verigi pomenijo slabše vstopne pogoje in, verjeli ali ne, često imajo distributerji višje nabavne cene od onih iz večjih dežel. Celo do tega prihaja, da naš trgovec dobi naslov ceneje iz skladišča britanskega veleprodajalca kot neposredno od založnika. Vsa Kura je že res vredna toliko kot en minhenski Saturn, a neka poštena globalna pravila biznisa veljajo in v zdravih branžah se to ne dogaja. V resnem poslu je tudi praksa, da principal nudi partnerju zaščito zaloge oziroma cene. To pomeni, da čez čas omogoči pocenitev neprodanih komadov. Taka praksa za Slovenijo praviloma ne obstaja, zato se po stalažah valjajo leto in več stare titule s polnimi cenov­nimi postavkami.
Posledic tega je jako mnogo. Kljub našemu nižjemu standardu so špili dražji kot v Nemčiji. Ob splovitvi ka­kega naslova za PS3 to lahko pomeni petaka, celo desetaka več, za leto dni staro igro pa utegneš pod Alpami plačati še enkrat toliko kot na Švabskem. Veliko lanskih in letošnjih konzolnih naslovov tamkaj prodajajo za trideset do štirideset evrov, medtem ko je starejše moč kupiti za manj kot dvajset. Dodatno le­tošnje presenečenje je nemška serija Pyramide, v kateri so uspešnice za PC, pakirane v lične kartonske škatle. Za deset apoenov dobiš na ducate odličnih izkušenj, kakršne so Oblivion, Metro 2033, Bioshock 2, NFS: Shift, Assassin's Creed, Lego Harry Potter in Landwirtschafts-Simulator. Samoumevno je potemtakem, da bolj osveščeni slovenski gejmerji črtijo naše štacune in se poslužujejo spletnega nakupovanja v Angliji, od koder dobiš špil s poštnino vred ceneje. To ni v redu. Joker si želi, da bi Kranjec kupoval le na Kranjskem, kajpakda po poštenih cenah.
Tudi izbira je pri nas klavrna. Da to vidiš, ti ni treba do milijonskega Minkena, dovolj je obisk Mediamarkta v Celovcu, ki je v evropskem merilu ipak le selo. V slovenskih štacunah so špili s priloženim hardverom omejeni na Buzz in Singstar ter na kak komad Rock Banda in Guitar Hera. V resnici je takih paketov nebroj, recimo lovščine in druge streljanke s pridodanimi puškami, rolkarščine s tapravo dilo in tako dalje. Resda je veliko šodra, vendar ne oziraje na to ponudba obstaja.

Nemški starostnooznačevalski organizaciji USK, delu telesa za nadzor medijev, je pred kratkim uspelo doseči, da lahko lepijo svoje oznake celo na spletne strani! Najbrž znajo iti take akcije že v skrajnosti, a po drugi plati je spodbudno, da se strokovna javnost oziroma država sploh bavi z igrami. Na Gamescomu je USK, da bi dokazal svoje igroljubje, fural igroznanski kviz.

Prav tako je veselje pogledati dolge police dodatne opreme za konzole, ki sega od nastavkov za wiiljinca do kesic za drkalice, od več vrst podstavkov in stojal za kinect do pripomočkov za telovadne igre, od lučkic in ohišij za pimpanje playstationa in xboxa do mnoštva igratorjev.
Sam sem našemu največjemu trgovcu že pred desetletjem predlagal, da bi imeli na prodajnih mestih spisek z datumi prihajajočega špilovja. Pa se nemotiviranim in brezveznim odgovornim ta zelo enostavno izvedljiv predlog ni zdel vreden udejanjenja. Slovenske prodajalne konec koncev ne držijo niti zbirateljskih izdaj, za katere se je povečini treba zagrebsti neposredno pri uvozniku. Če so sploh na voljo, zakajti velikokrat jih založnik našemu trgu sploh ne odobri.
Kakopak je nerealno pričakovati širno nemško, angleško ali francosko ponudbo v naši majhni in skromni deželici, toda renčim pa še vedno lahko. Zlasti zato, ker sem kljub vsemu mnenja, da bi z bolj zavzetimi vpletenimi lahko storili več za slovenskega igrarskega potrošnika.
O podpori industrije Jokerju raje sploh ne začnem razpredati, saj bi zabavljanje in nizanje žalostnih anek­dot zapolnilo stran. Štejte, koliko oglasov za xbox, nintendo ali Call of Duty boste uzrli v bogatem četrtlet­­ju, ki je pred nami.
Nezrelost trga se odraža tudi v tem, kako se do iger ob­naša javnost. Zastonjsko dolsnemanje je uveljav­ljen in čisto javni način pridobivanja, ki se ga ne sramuje nihče. Celo visoko izobraženim ljudem na vodilnih položajih je to samoumevno in tako navajajo tudi svojo deco. Nadzor nad vsebino špilov prav tako tod ne obstaja in kot si lahko otročaj ogleda katerikoli film v kinu, more takisto kupiti špil po želji. Starostne oznake PEGI so sicer vseevropske, toda stvar zakonodaje posamezne države je, ali se jih odloči upoštevati. Slovenija še ni prišla do te stopnje, so pa zato iniciativo prevzele nerazgledane novinarke, ki z mastnimi naslovi “Prepovedati računalniške igrice?” in “Nagrada za ubijanje” med laično publiko širijo slabo besedo ter napačen vtis. So pač nekaj nekje prečitale, nakar jim je soseda v dvigalu pojamrala o svojem odtujenem sinu, ki se cele dneva virtualno strelja. Je že prav, da se o digitalni zabavi piše v masovnih občilih, tudi svari pred škodljivimi vplivi. A naj bo za božjo voljo avtor prispevka vsaj približen poznavalec tematike in objektiven v poročanju, ne da že z naslovom zastavi članek odklonilno, da ne rečem zlonamerno!
Oni dan sem se o temle, o čemer pišem, pridušal enemu od slovenskih prodajalcev iger in poznavalcev področja. Se je strinjal, delil z mano še par neverjetnih peripetij, nakar je debato sklenil z mislijo, ki mi je polepšala dan in me motivirala +10. Takole je rekel in zmislil si tega nisem: “Ima pa Slovenija na tem področju nekaj unikatnega, česar nimajo ne Američani, ne Švabi, ne Japanci: Jokerja.” Hvala njemu in hvala vsem preostalim našim bralcem, ki vedo tako.


David Tomšič

Jadikovalni uvodnjak zoper slovensko igrarsko branžo objavljeno: Joker 218
september 2011

okvirčki: