Revija Joker - Uvodnjak o igračah in odraslih otrocih

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak o igračah in odraslih otrocih
Uvodnjak o igračah in odraslih otrocih
...
David Tomšič

Za otroštvo, če je količkaj normalno, pravimo, da je najsrečnejše obdobje v življenju. Morebiti to za večino drži, a jazst trdim, da je najlepše biti velik otrok! Kajpakda pod pogojem, da si česa takega sposoben in nisi že v srednji šoli kavbojk zamenjal za hlače na rob, se pridružil lokalnim komunistom in velezbirko Alanov Fordov poklonil nabiralcem starega papirja. No, odrasel otrok je sicer stanje duha, ne način oblačenja, strankarsko prepričanje ali stripovsko zbiralništvo. Vendar se vsi strinjamo, da si opisani človeček bržda ne umiva zob z Miki Miškino zobno pasto z okusom kole, ne kupuje kosmičev z igračko in ne ve, kako je ime Dexterjevi sestri*. Morda malce pretiravam (dasiravno je gledanje Cartoon Networka skoraj klubska obveza), toda drži, da je za kaj takega nujen poseben talent, ki ga v primeru posedovanja ne gre zanemarjati, marveč ga je treba negovati in hraniti. Ne razumite me napak, nimam v mislih grizenja zobarja, pljuvanja špinače in spanja s plišasto barbapapo - odrasli slehernik naj bo odgovoren, naj opravlja svojo kravatniško službo in naj bo zajeban politik, viličarist ali urednik. Pomembna je le zmožnost občasnega otročjega razmišljanja oziroma obnašanja. Ta veščina v navezi z materialno neodvisnostjo pomeni izpolnitev marsikatere v mladosti neuslišane želje. Brez fehtanja si recimo omisliš največjo čokolado, ki jo potem zarotniško poješ čisto sam in ti je ni treba deliti z nobenim bratcem ali sestrično. Imaš možnost kupiti dozdevno največjo neumnost v izložbi, za kar se ti ni treba metati po tleh, cepetati in jesiharsko vreščati. Lahko sedeš v avto in se odpelješ v živalski vrt, Minimundus ali Gardaland, kadar se ti zahoče, tam nabaviš ducat helijevih balonov in se do onemoglosti nažreš sladkorne pene.
In veste, kaj je pri vsej odrasli otroškosti resnično najlepše? Mogoče dejstvo, da ti noben star starš ne tlači butastih naušnikov na betico? Morebiti to, da ti mati ne morejo zjutraj zaukazati, da oblečeš žabe (ja, ja, mama, spomnim se!)? Nemara odsotnost tečne žlahte, ki sprašuje neumnosti in ti pokroviteljsko kuštra lase? Ah, ne. Najbolj noro je to, da greš v največjo štacuno z igračami in tam preždiš ves dan, pri čemer te čisto nihče ne vleče ven. Za nameček lahko po mili volji odpiraš škatle in preizkušaš avtočke, robotke, Moža dejanj* ter Deviško kožico in univerzalne mojstre*, saj odraslim pri takem početju nihče ne teži. Za piko na i izvlečeš plačilno kartico in iz prodajalne odideš z največjo škatlo lego kock, električnih vlakcev ali stanovanjske opreme za Barbikino hišico, pač odvisno od neizpolnjenih sanjarjenj posameznika.
Primerilo se je oni dan, da smo se čisto po naključju znašli v najbolj rajski samopostrežbi v okolici (v celovškem Toys R Us) in medtem ko so nekateri enako stari obiskovalci iz trgovine po dolžnosti odhajali z žaklji prestrezevalnikov mekonija*, smo jo po duši najmlajši JCTjevci zapustili obogateni z nasmeški do uhljev in z gigantsko šatuljo. Privoščili smo si namreč največji možni komplet električne avtoceste in le stežka smo se zadrževali, da se nismo v sestavljanje vrgli kar na parkirišču. Razigranost je bila toliko večja zato, ker smo vsi rasli gor v režimu, ki ni predvideval zapadnjaškega poneumljanja mladeži z električnimi avtočki in nam je višek dirkalne zabave predstavljalo drezanje lazarjev po odsluženem žlebu*.

Skratka, da štorijo skrajšam: cestovje smo v svoji delavnici še isti dan sestavili in kljub temu, da zasede dobrih šest kvadratnih metrov, nam ni škoda prostora, saj se z igračo neumorno zabavamo. Če spočetka zaradi neverjetne urnosti formulic nismo odpeljali niti polkroga brez izleta v steno, zdaj bolidki profesorsko letijo skozi krivine in pri tem izvajajo spektakularne ter vratolomne karafeke, ki med publiko žanjejo sočne ovacije. Ni čudno, da se že pripravljamo za nakup novih modelčkov, optičnega tipala za merjenje časa in dodatnih cestic. Hej, smo pač otročad in take večigralske zabave nam zlepa ne nudi prav noben računalniški špil. Poleg tega imamo slednjih že čez glavo zadosti, zlasti ta mesec, zato pridejo 'analogni' užitki toliko bolj prav.
Prav iz srca svetujemo kako podobno izkušnjo vsakemu 'odrasležu' (najstniki so izvzeti) in čas bi ne mogel biti boljši. December je čas kokakolinega Božička, socialističnega Dedka mraza in talibanskega Besdžaura in če si čez leto garal, se odpovedoval mesenim nasladam, polagal šunko na kruh le za okus in obračal okoli toaletni papir, en dan v tem prazničnem obdobju pokaži vsem obveznostim, odgovornostim, šefu, ženi, inkasantu in miličniku sredinec ter pojdi v največjo specializirano trgovino z igračami (samopostrežbe ne štejejo!) v okolici. Če te naše Čenčarije in Direndaji ne zadovoljijo, skoči čez mejo. Kamorkoli že greš, ostaneš vsaj uro, preizkusiš vse, predvsem avtomobilčke na daljinsko, in ne odideš praznih rok! Lahko pa v novo leto zakorakaš kot resnobna, zavrta in skorjasta grinta. Tvoja je odločitev.


David Tomšič



* Deedee
* Action Man
* He-Man and the Masters of the Universe
* strokovni izraz za plenice
* PolžoDrč od Mehanotehnike Izola

Uvodnjak o igračah in odraslih otrocih objavljeno: Joker 125
december 2003


sorodni članki