Revija Joker - Tablični uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Tablični uvodnjak
Tablični uvodnjak
...
David Tomšič

Besedna zveza tabličen računalnik ni nova, saj jo je Microsoft definiral že pred desetimi leti. Tedaj je skušal skozi Okna XP poenotiti eksperimente prenosnikov z zaslonom, po katerem se je pritiskalo in čeč­kalo s posebnim peresom. A kljub lepim marketinškim podobicam otrok in ustvarjalcev, kako se ig­rajo s sodobnimi riši-piši-briši tablicami, je bila njihova uporabnost zaradi neodzivnosti, nenatančnosti in splošne nerodnosti najmanj vprašljiva, če ne kar nesmiselna. Še najbolj so šli v promet hibridni, otipkovničeni notebooki, ki jim je bilo moč zavrteti in zložiti ekran ter ga imeti kot pisavno podlago. Slično švoh razširjene so bile kompaktnejše, kao žepne izvedenke, kakršna je bila recimo nokia N800, čudo, ki si ga lasti edinole naš antikvar tehnoloških nenavadnosti Raveer. Potencial so take naprave že imele, a počasen, nedodelan vmesnik, ki je zahteval namenske stiluse in je temeljil na prepoznavi pisanja prirejenih črk, ni nikoli zares prepričal niti v dlanč­ni­kih, kamoli v večjih onegajih. Za nameček je bil tiste dni brezžični pretok podatkov butična dobrina, ne samoumevna življenjska nujnost. (Mimogredna zanimivost: elektronsko tablo, ki je čitala ročno pisavo, so sestavili že v petdesetih letih prejšnjega stoletja.)
Z idejo tankih ekrančkov brez tipkovnic, ki rabijo kot okno v svet in kot elektronska deščica, ni bilo nič narobe. Navsezadnje jo je dobro predstavil že Cubrick v Odiseji leta 1968. Le tehnologija se je morala prekaliti. Žal, kot je v navadi, tudi ali predvsem na plečih uporabnikov. In kakor se bomo v kratkem znebili naočnikov in zrli v 3-de televizorje prostoočno, smo poslali na smetišče zgodovine tudi okorna plastična peresca. Zlasti je ta vmesnik napredoval s kapacitivnimi tipali na zaslonu, torej takimi, ki delujejo na osnovi spremembe električne upornosti oziroma dobesedno ob bežnem dotiku s prstom. Za razliko od starejših, ki so zahtevali konkreten pritisk.
Revolucija je prišla lansko leto in dodatno pripomogla k obogatitvi že tako pestre letine našega področja. Ob dveh novih mahalnih sistemih, prelomnem Heavy Rainu in začuda solidnem Need for Speedu je prišel še ipad, s katerim je Apple ne oziraje na predhodno zgodovino tabličnih zmenetov utemeljil novo pasmo računalnikov. Na podlagi tehnologije in izkušenj od skoraj tri leta prej splovljenega ifona je izdelal priljudno in dovršeno napravo z jasnim prikazom in neškri­pa­jočo ergonomijo. Zapakiran v nadmočen hišni dizajn, podprt z zrelim ozadnim servisom in pospremljen z močjo blagovne znamke ter Jobsovo karizmo je bil ipad instanten uspeh. Kasneje je fenomenu sledila vrsta posnemovalcev, največ na osnovi Guglovega sistema Android. Eden njih, Samsungov galaxy tab, je bil zaradi podpore mobilnih operaterjev v preteklem mesecu reden gost slovenskih občil.
Ob prvem pogledu na te gizme je vsakdo navdušen. Kaj bi ne bil, saj je velik, tanek in sijajen zaslon, po katerem s prsti premetavaš fotografije, gledaš filmčke in igraš hecne igrice, neverjetno veselje žokati. Ni ga junaka, ki bi ga ne poželel. Laikom in starejšim generacijam, ki niso vajeni takega početja niti z mobilnika, so te zadeve nič manj kot znanstvena fantastika. Zato se okoli teh svežih priprav delata velika fama in galama. Vendar se vprašam, če gre res za smiselno, obvezno opremo slehernega napredneža – ali zvečine le za statusni simbol japijev in preseratorjev?
Je že res, da imajo tablice široko namembnost in uporabnost ter da se izkažejo celo za kakovostno ig­rars­ko platformo. Toda nisem prepričan, da so pri vseh lastnikov v resnici tako (iz)koriščene, da upravi­či­jo dragi nakup. Marsikdo je po začetnem navdu­še­nju spoznal, da nimajo pravega smisla, in prestižni izdelek je nepremičnina postal. Obiskovanje spletnih strani, sprejemanje in pošiljanje pošte, kazanje posnetkov, čvekanje, ogledovanje filmčkov, poslušanje muzike, vsesortno špilanje, orientiranje, pomoč na potovanjih in hrpa drugih možnosti, ki jih prinese neskončno število zastonjskih ter plačljivih aplikacij, je namreč takenako mogoče z dobrimi telefoni. Recimo z galaxy S in iphonom, katerih večji različici sta ipad in galaxy tab. Pri tem seveda predpostavim, da lastnik oziroma potencialni kupec drage tablice poseduje dober mobilnik. Kaj prida ekskluzivnosti zato večji sorodniki nimajo, saj praviloma nudijo enako zabavno, multimedijsko in informativno rabo, le na večjem, ne pa tudi boljšem in razločljivejšem zaslonu. (Da zadostim svoji pikolovskosti, navedem, da ima ipad skoraj trikrat večji displej od tamalčka, a le sto pikslov več po vsaki osi. Tablična galaksija pa šteje celo povsem enako število pik kot ifon.) Tistih nekaj palcev stežka odtehta prenašanje dodatnega tovora. Navsezadnje je mobilnik ravno dobro združil več nucnikov v eni sami škatlici.

Ne govorim na pamet. Najprvo sem si omislil ipad, češ, da bom doma na liniji v vsakem prostoru, zlasti na latrini. Ker nimam velikanske bajte, niti ne neprestanih prebavnih težav, po terenu pa se mi ga tudi ni ljubilo vlačiti, se mi je na ploščici nabiral prah. Naposled sem jo predal naši Navi, ki obožuje, poseduje in troga naokoli (ter resnici na ljubo dejansko uporablja) vse mogoče mobilne pripomočke, od DSa do e-bralnika. Nato sem dobil v last galaksijo. Ta mi je sploh ra­­zočaranje, saj je po nepotrebnem premajhna in zategadelj ne polovična, marveč polovičarska inačica ipada. Več ima le kamero in možnost foniranja, vendar me res zanima, kdo bo s tako dilo počel to dvoje. (Prizora, kakršen je na spodnji, umetni promocijski fotki v naravi ni mogoče videti.) 
Zato je ipad absolutni zmagovalec tega dvoboja. Je koristno večji, pripravnejši, boljši v večini osrednjih opravil, cenejši in, neza­­nemarljivo, omogoča Slovencem dostop do plač­ljivih aplikacij, kar nam Google odreka. S tem je sistem Android pri nas že v osnovi okrnjen. Samsung sicer majhnost enači z žepnostjo in v svojem reklamnem filmčku kaže modela, ki dotično računalo potegne iz žepa, a to je frataprata. Tega ne moreš nositi v žepih niti, če si največji kmetavz, ki ima povečane varžete zaradi kelnarske denarnice. V vsakem primeru nucaš boršo, pri čemer samsunček še gre v klasičen pedertošel ali louis vuittona, apple pač ne. 
Kajpakda je rokovanje s temi napravami udobno in raznovrstno. Za nekatera opravila, recimo za branje knjig in dokumentov, uživanje ob filmu, spremljanje mobilne TV ali deljenje vtisov s počitnic z žlahto, se zaradi velikosti obnesejo bolje od žepnega mobilnika. Toda ključna pitalica ostaja, ali je ta 'bolje' vreden 700 evričev oziroma ali vse te reči uporabnik dejansko počne v tolikšni meri. Nekdo gotovo, za večino pa dvomim. Tudi polnopravni nadomestek za navaden prenosnik navsezadnje takale deščica ni, dasiravno ob orenk večji omejenosti košta enako ali več. Na njej se ne da početi ničesar kreativnega ali pretirano produktivnega, niti ne pisati besedil. Povrhu si prepuščen na milost in nemilost Applovim ali Googlovim kapricam ter omejitvam. 
Tablice se bodo v prihodnosti bržda pokazale kot široko uporabne in priporočljive, le cena jim bo morala pasti. Potem bodo postale kos domačinske opreme, ki bo lahko nalepljen na hladilnik, v rabi na sekretu ali  kot  nadomestek knjige na nočni omarici. Ali v otroški sobi med igračami, kajti poleg ozke množice ljudi s posebnimi potrebami, ki se jim nakup izplača že danes, so takile računalnički obče odlični za eno prav posebno skupino odjemalcev. Preprost in dojemljiv vmesnik, ogromno število osnovih igric, kot so puzle, spomin in pobarvanke, ter možnost predvajanja risank in pesmic jih naredi za hvaležno igračo za malčke. A pozor: čeprav se reč dokaže kot super večnamensko, celo didaktično zamotilo, bo že triletnika zaposlila dosti bolj, kot je zdravo. Socialni in okularni pomislek pri tabličnih računalnih pač ni nezanemarljiv. Moramo res buljiti v zaslone čisto povsod, še v postelji, na šitoarju in v gostilni?



David Tomšič

Tablični uvodnjak objavljeno: Joker 210
januar 2011