Revija Joker - Uvodnjak o vmesnikih

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak o vmesnikih
Uvodnjak o vmesnikih
...
David Tomšič

Človek je še pred znebitvijo odvečnega dla­čevja pogruntal, da ima vsako pomagalo dva konca, funkcionalnega in vmesniš­ke­ga – še tako ošpičen kamen ni rabil namenu, če se ga ni dalo dobro prijeti. Zato so se orodja vsevdilj razvijala tudi ergonomično, naj si je šlo za ubijalna sredstva ali poljedelske nucnike. Dandanes je težnja po udobnosti rokovanja z napravo toliko večja in že zavoljo konkurenčnosti bi se spodobilo, da snovalci in oblikovalci to karseda upoštevajo. A tovrstna prijaznost izdelka nikakor ni samoumevna, kot bi marsikdo na hitrico pomislil. Celo pri ročni orodjarni, ki bi morala zaradi stoletij, tisočletij izpopolnjevanja lepo sesti v roko, to ni privzeto, saj še vedno naletiš na nož, smetišnico ali izvijač s slabim ročajem. Kaj šele pri vseh novotarijah, katerih razvojni čas je sila kratek.
V zadnjih dveh desetletjih smo dobili čuda povsem novih vsakodnevnih priprav, brez katerih si življenja ne predstavljamo več. Vsi ti silni računalniki, drkalice, GPSi, mobilniki, avtomobilski pomočniki, predvajalniki in vrsta avtomatov, od parkirnih do blagajniških, so prinesli nove, raznolike načine upravljanja. In ker je vmesnik, kot ime pove, vezni sloj med uporabni­kom in onegajem, je odgovoren za prvi ter često za ob­či vtis. Ampak za ta vmesni člen prevečkrat skrbijo kar programerji in inženirji, zaradi česar je rezultat tak, da sistemu sicer ne gre očitati delovanja, uprav­lja­nje je pa obupno. Posledično bentimo na račun neprak­tičnega in neprilagodljivega nadzora, nenaravnih prijemov, odvečnega kompliciranja in nepotrebnih potrjevanj. Taki znajo biti tako žepni gizmoti in pralni stroji kot softver in zato v opisih iger mnogokrat jam­­ramo zaradi nedodelanega oziroma slabega nadzora. Marsikateri starejši bralec Mojega mikra se bo spomnil legendarnega Mazzinijevega opisa programa Šolska knjižnica, katerega vmesnik je predvideval potrjevanje s tipko Esc, brisanje z F9 in še vrsto podobnih slaboumij. Na žalost nihče nikoli ni odkril, čemu se je kodoklepec tako odločil. Pač se je. Kot se je recimo Nokia za ngage, čeprav bi Fincem vsak pri zdravi pame­ti že na začetku razvoja povedal, da bo to en res neumen telefon. Najslabše pa je, ko se pod otipljiv izdelek podpiše umetnik ali ko gre za nenavadno oblikovan model, saj je v takem primeru uporabnost gotovo v službi dizajna. Tako se rodi mobilnik, ki ima bedasto razpostavljene in oblikovane tipke.
Naši prenosni dalekosluhi so nasploh najbolj pod drobnogledom. Gre za inventar, s katerim se sodobni človek ukvarja največ časa, saj je presegel zgolj pogovarjalni namen. A četudi so jih izdelali že milijarde in bi šlo pričakovati, da so proizvajalci davno pokopirali vse uveljavljene in uspešne prijaznosti ter jih le nadgradili, imajo vse blagovne znamke privzete ne­umnosti, ki jih sploh nimajo želje izpopolniti in jih vlečejo skozi več generacij. Dolga leta so me recimo jezile nokie, ki so po nepotrebnem zahtevale več pritis­kov za osnovne operacije kot sonyeriksoni. Toda najsodobnejša rodbina telefonov, kakršne predstav­ljamo ta mesec, ni nič boljša. Še več, poleg neobhodnih težav z dotikovnim upravljanjem postrežejo z novimi nerodnostmi, ob katerih se vprašaš, če tisti dizajner gumbov, menijev in prilagoditvenih funkcij sploh uporablja take naprave.
Kateri mobilnik velja za uporabniško najbolj dovrš­e­nega? Ifon, kajpakda. Kar je pričakovano, saj so že­leznina, sistem in ozadni servis doma pod isto streho. Drži, da je izkušnja z njim najbolj fengšujevska. Toda popolna ni. Aparat čez modri zob ne ume prenesti slik, nima tipkovnice z ločili na istem zaslonu, ima omejen način sinhronizacije in posiljuje z Itunesi. Prav tako bo odvisnežu od družabnih in spletnih om­re­žij tipa Facebook, MSN ali Twitter šlo v nos, da se ti za razliko od konkurence ne integrirajo v sistem. Torej se ne tlačijo v adresar, fotoaparat in na prvo stran, marveč jih je treba poganjati samostojno in namensko. Na aparatku ne bi bil odveč niti dodaten gumb za nazaj, a tega Applov minimalizem, ki se kaže v enem, sicer nadmočno izkoriščenem gumbu, ter jasnem, elementarnem videzu vmesnika ne dopušča. Seveda me bodo uporabniki jabolčnih naprav sfalusirali, češ, gre za cepidlaštva, ki jih ob vseh ostalih iphonovih supermočeh sploh ne opaziš. A dejstva ostajajo, ne glede na to, da se oboleli za tako zvanim ifonovim sindromom priduša, da ITAK lahko piko dobiš z dvakratnim pritiskom preslednice in ITAK ne pogreša pretakanja nagih bab po bluetoothu.

Andoidovi foni imajo vse našteto in mnogo več, od koristne roletaste informacijske vrstice do čuda last­nih vizualnih prilagoditev. A po drugi plati prinesejo sveže in mnoge odvečne gluposti. Konkretna bednost je nezmožnost hkratne shranitve vseh priloženih slik oziroma datotek iz pošte. Vsako posebej je treba, da. In to celo v uradnem Googlovem programu za Gmail! Še slabše pa se odreže štartna različica Windows Phona 7, pri kateri imaš sploh občutek invalidnosti. Ču­den, neprikladen vmesnik, vrsta omejitev in odsotnost osnovnih opcij, kakršna je copy/paste, delujejo kot nerazumljive plašnice.
Toda naj o tem razpreda Navi v namenskem članku. Sam se bom obregnil ob drug nivo vmesnika, ki ga lasti večina novodobnih naprav: zaslon na dotik. Res je, da zna tak način sporazumevanja omogočiti dodatno uporabnost, denimo igranje ali upravljanje s fotografijami. Takisto zna marsikaj olajšati. Ampak pri fonih to pomeni oteževanje temeljnih opravil. Izbiranje po imeniku in tipkanje sporočil sta praviloma pospremljena z veliko napakami in dodatnimi potezami. Zlasti pa upravljanje zahteva pozornost in obe roki. Na navaden mobidik sem natipkal cele stavke v miže. Z eno roko. V rokavici. Na biciklu. Sedaj odpade vse našteto. Nucaš dvoje učev in dvoje rok. Brez rokavic. Pa ti novi modeli so še v redu – spomnimo se tistih od lani in prej, ki niso imeli modernega večdotikovnega zaslona, marveč si moral nanj dobesedno pritiskati in še tedaj ni bilo jamstva, da bo dojel. Ali še eno rodbino prej, ko jih je bilo potrebno žokati s peresom. Ni čudno, da se je spletla taka fama okoli iphona, ki ima šlatanje vrhunsko izvedeno že spočetka.
Kajpakda enovite rešitve za popoln dotikovni vmesnik ni in če hočemo velik displej, se je treba klasičnim tipkam pač odpovedati. Me pa toliko bolj moti ta bo­žalni vnos želja pri beli tehniki. Sam imam na primer moderno pečico s stekleno nadzorno ploščo, na kateri je cel mozaik navideznih gumbov. Videti je kot pult od Enterprisa, a v resnici je ubadanje z vmesnikom, ki zraven neizklopljivo piska, skrajna muka. V resnici brez navodil ali več poskusov ne umem zaobiti niti ot­roš­kega zaklepa, ura je točna samo šest mesecev na leto, ker se mi je preprosto ne da naštimati, logika rokovanja s čuda nekimi programi in nastavitvami pa mi sploh nikoli ni bila jasna. Zato pri naši hiši ne pečemo. V starih, analognih časih je bil gor en ob­ra­čalni knof in to je bilo to. Slično je s kuhalno ploščo s taistim sistemom. Ker ima komande na vrhu, se mi pri čisto vsaki kuhi zgodi, da plato ugasnem z odlo­ženo kuhavnico ali krpo oziroma s premaknjenim piskrom. Nato je potrebnih ducat pritiskov, da tri plošče vklopim do želene jakosti. Skratka, v vseh ozirih kretenska zamenjava za vrtljive stare kontrole na sprednji strani.
Ja, saj vem, postal sem nergav starec, ki zabavlja čez vsak korak napredka in ne more preboleti, da so stikala, ventili in cagarji stvar zgodovine. Konec koncev dozdevno ni druge možnosti. Prilagodi se ali pa crkni. Vseeno pa je treba biti plat zvona, kajti še vedno drži, da ves ta navidezni napredek često enaka opravila le oteži. Poglejte samo, koliko kablovja, škatel, upravljalnikov, zmede in celo korakov nazaj je pri gledanju televizije. Včasih je znala oddajo posneti vsaka mama, danes nihče v gospodinjstvu ne pozna vseh kablovnih in daljinčevs­kih povezav. In razvoj gre dalje. Pravkar je priletela prva lastovka nove tehnologije sporazumevanja z napravami, kinect, o katerem takisto pišemo v tejle reviji. Pračloveška želja po trdnem držanju orodja v rokah je utrpela škodo in že se bojim trenutka, ko bom pralnemu stroju narekoval program za žehto s kriljenjem po zraku. Pa ne zato, ker bi si sam želel takega modernosti, marveč ker me bodo proizvajalci s tem posilili.


David Tomšič

Uvodnjak o vmesnikih objavljeno: Joker 208
november 2010