Revija Joker - Uvodnjak 3D

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak 3D
Uvodnjak 3D
...
David Tomšič

Ena od pisanih tematik pričujočega Jokerja je 3D. A ne tisti grafični, ki je pomenil pri­kazovalno revolucionarnost pred petnajs­t­i­­­mi leti, dandanes pa je tako samoumeven kot miška. Tokrat to udomačeno in sila pri­ljubljeno znakovno zvezo omenjamo v smislu 3D-gle­danja, torej zaresne globine. Oziroma vsaj take, za katero naša pamet misli, da je zaresna. Možgane je sila enostavno zafrkavati, zato imamo toliko takih in drugačnih optičnih prevar. Spirale se dozdevno pre­mikajo in črte se daljšajo, enake daljice in barve se zdijo drugačne, vzorci dajejo presenetljive podobe, vidimo neobstoječe pike, vroč pesek se spremeni v vodno površino in sočna Brazilka je v resnici Joăo. Primerno veliko je prav tako trikov, ki dajejo občutek prostorskosti. Ker zvečine temeljijo na človeški dvo­učnosti, ki v izvidniški oddelek pošilja rahlo zamak­njena prizora, jim poznamo pod skupnim imenom ste­reoskopija. Glede na preprostost tega fenomena je nenavadno, da so jo izumili šele v začetku devetnajstega stoletja. Bi človek pričakoval, da bi se z njimi igrali že najmanj renesančni slikarji. No, resnici na ljubo je tako imenovano dispariteto, neenakost gledanega, če zremo samo z enim očesom, študiral že Leonardo. Vendar dlje od otroških spoznanj ni pri­šel. Tudi zato, ker - kdo ve, če gre veleumu res pripisati tako traparijo - je bojda eksperimentiral z ok­rog­limi stebri, ki pa nimajo horizontalne disparitete.


Bodi tako ali drugače, 3D iluzije delujejo, dasiravno v večini primerov v škodo drugih elementov, kot so barvitost, jasnost in dobro počutje. A globinski otipljivosti ne moremo oporekati, zato so poskusi vedno privlačni, najsi gre za stereograme, ki jih je treba znati bolščati, ali za filme, ki na ta rovaš že skoraj stoletje medijo novosti željne množice. Čeprav metoda polarizacijskih leč, ki predstavlja mnogo boljšo izkušnjo od barvne spranosti rdeče-modrih anaglifov (o dotičnih tehnikah čitajte v vedežu), ni nova, resnično prodira šele zadnje čase. Seveda, kini niso v zavidljivem položaju. Na eni strani jih tepe zastonjska dostopnost vsebin, na drugi domači zvočni in prikazovalni sistemi. Zato so za privlek ljudi z ulic primorani ponuditi nekaj frišnega. Kar je bilo pred desetletjem domena tematskih parkov in ameriških dvoran imax, ima danes več kot tisoč kinocentrov po celi Evropi. Kinematografija koraka seveda z roko v roki s holivudskim programom in zelo verjetno smo na pragu 3Dja kot privzete ponudbe. Kar so zlagoma tlakovali globinski spektakli Beowulf, Coraline in Final Destination 4, bo pozlatil proslavljeni Avatar, ki se širokousti, da bo nov mejnik v filmski industriji. Četrturni 3D-napovednik, ki smo ga imeli priložnost videti, je nas vsekakor prepričal. (Vi se morate zaenkrat zadovoljiti le s 'ploskovno' prikolico na tokratni natlačenki.)
Nvidia poskuša slično revolucionarizirati PC-igranje. Njihova utripajoča očala 3D vision, ki jih prav tako testiramo v tem Jokerju, resda izpolnjujejo svoje poslanstvo dobre 3Djskosti. Vendar jim sam uspeha ne prerokujem. Poleg cenovne postavke, nezdružljivosti, slabega vpliva na dobrobit glave in dejstva, da so naočniki enaki tistim, ki smo jih opisali pred desetimi leti, sem mnenja, da taki 'pripomočki' kljub svoji kuls­­­kosti zvečine niso praktični. Na mizi ni prostora za vse igratorje in onegaje. Čim pa grejo le-ti enkrat v predal, se redko vrnejo v aktivno službo. Prav nič me ne bi čudilo, ako bi bil čez leto dni ta izdelek pozab­ljen. Na smetišču zgodovine se je znašlo že mnogo naprednih naprav, ki naj bi pomenile preobrat v bodisi nadzorovanju, bodisi prikazovanju. Ali obojem. Spomnimo se čelad za navidezno resničnost, ki so se sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja pojavile kot ultimativni in samozadostni kosi igričarske opreme, nakar jih ni šljivil nihče, ne razvijalci, ne uporabniki. Itak: tehnologija namenu še ni bila kos, poleg tega se nikomur ni dalo s čebrom na glavi motoviliti po sobi kot Stevie Wonder. Ampak verjamem, da so bili snovalci v svojih nakanah povsem iskreni.
Vseeno pa drži, da bo tridimenzionalno gledanje sča­so­ma ipak postalo tudi gospodinjska zabava. Ne skozi računalnik, marveč v navezi televizorja in konzole. 3D TVji so sicer še delikatesna roba, a program se širi. In to ne samo z modeli, ki zahtevajo posebne na­očnice, marveč že lep čas obstajajo zasloni, ki globinsko sliko kažejo brez dodatnega medija. Morda je temu težko verjeti na besedo, vendar ima nek starejši tovrsten model v svojih pisarnah celo slovenski Philips. Že res, da je slika slabo razločljiva in nebarvita ter vidni kot ozek. A obenem je presenetljivo, pravzaprav strašljivo trirazsežna. Zaenkrat je vsebina za domače kakovostno 3D prikazovanje redka, bolj demonstracijska. Toda skupaj z železnino se bo pojavil tudi program zanjo, torej ustrezni filmi in videoigre. Predvsem slednje naj bi bile pospeševalnik tehnologije in najbolj optimistični upajo, da se bo razmah pričel že prihodnje leto, ko bo imel vsak od pomembnih izdelovalcev zaslonov v ponudbi kak tak model. V skrajno naivnem razmišljanju bi bilo torej 2010 prelomno leto v dojemanju špilov. Prišel naj bi 3D in za nameček še upravljalni tehnologiji natal (prostoročni nadzor) ter Sonyjev motion control (zmogljivejše zaznavalo gibanja od wiimota).
Morebiti bo 3D res prišel v dnevne sobe že z obstoječo generacijo konzol. Vendar mislim, da ta korak kljub vsemu ne bo enako vsakdanji, kot so postale barve, prostorski zvok in HDTV, oziroma da ne bo v celoti nadomestil 'predhodne' tehnologije. Je namreč ne sme, kajti potem se nam zna gledalcem zgoditi kaj nepredvidljivega, saj možgani niso pripravljeni na to. Stvar je v informacijah in v zapomnljivosti. Iz psihologije poznamo retencijsko lestvico. (Retencija je ohranjanje spominov v smislu obstojnosti fotografskega papirja.) Najprvo zbledi slišano, nato tisto, kar smo prečitali, bolj se nam vtisne videnje stoječih slik, še bolj gibajočih in najbolj, ako smo sredi dogajanja. Nobena posebna znanost. A psihologi so nadalje pogruntali, da drugače skladiščimo podatke, ki so prebrani ali naučeni, od osebnih izkušenj, pri katerih ima veljavo ravno globinska komponenta. Do tega so prišli s poskusom s 3D-besedilom, katerega ne zgolj pomnjenje, marveč takisto razumevanje je bilo pri vseh testnih posameznikih znatno nižje od klasičnega teksta. Možgani so bili premoteni in so potrebovali dosti več naprezanja za luščenje pomena besed in stavkov iz vizualnega izkustva. Kdo bi pri tem pomislil, da je toliko bolje, da bo vse 3D, ker bomo potem tako videnje dosti bolj memorizirali. Do neke mere že mogoče. Toda naše kapacitete niso neomejene in na skladiščenje nimamo vpliva, saj poteka samodejno in podzavestno. Si želimo, da nam kaki neugodni prizori 3D-grozljivk ne dajo spati do kraja življenja? Zakaj bi morala naša centralna procesna enota prebavljati in si nevede zapisovati gromozanski tok podatkov pri gle­danju denimo poročil, ko je važnih le tistih nekaj povedanih stavkov? Zaznava globine nam je pomembna in naravna ter dokazano pripomore k trdo­živosti in silnosti videnega, a če bi sleherni dan bolš­čali v 3D-filme in igre, bi zaradi zgoščenosti novosti znali dobiti presežek izkušenj, ki bi rezultiral v kdo ve čem. Navsezadnje je zrtje v hribe, obzorje in druge daljne točke dober pokazatelj, da si moramo včasih odpočiti od vseh trirazsežnih dražljajev resničnosti, kajti center za dojemanje ima daljavo za 2D.
Da določeni filmi in igre - posredno ali neposredno - kvarno vplivajo na slabiče, je gotovo res. Pred tem si je odveč zatiskati oči. Kaj bi torej pomenila preslikava vseh teh zgodb in svetov v občutno bolj izkustveni 3D, kamoli v navidezno resničnost? Vsekakor nič dobrega in nov sestop kakovosti naše že tako izrojene družbe. Zato menim, da je treba s 3Djem delati previdno. Toda konec koncev svarim tudi pred spletnim igranjem domišljijskih vlog, pa ga nihče ne omejuje. Potemtakem je verjetno, da bo čez nekaj let dnevno­sobno igranje pomenilo noro mahanje po luftu s son­č­nimi špegli na nosu. Zabava za vso družino, skratka.

Uvodnjak 3D objavljeno: Joker 194
september 2009