Revija Joker - Rim(ljan)ski uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Rim(ljan)ski uvodnjak
Rim(ljan)ski uvodnjak
...
David Tomšič

Stari Rimljani so se znali zabavati, o tem ob pogledu na Kolosej, velikansko areno v samem središču Rima, ki je v svojih najboljših časih ob koncu prvega stoletja v svet iger pospremila kar po 50.000 gledalcev, ne gre dvomiti. Štadion, kot se zagre. Danes je gromozej (kar Kolosej dobesedno pomeni) le bleda senca nekdaj veličastnega ob­jekta, dasiravno je ob ostrem zobu časa, vandalskih opu­stošenjih mesta in Mussolinijevemu oskrunjevanju presenetljivo dobro oh­ranjen. Z mogočnostjo, ki je ne more pokazati nobena fotografija, vsako leto privabi stotisoče turistov, ki so nad zgradbo do zadnjega navdušeni.
Žal pa vtis pokvari tipično ciganski italijanski turizem. Za vstop računajo osem evrov, pri čemer ne povedo, da notranjost ni nič drugega kot zunanjost z druge strani. To je sicer logično, vendar obiskovalec za ta denar nekaj pri­čakuje: kakšno dogajanje, morebiti celo gladiatorski boj, predvsem pa informacije. Slednjih ni; niti kot zgibank ob vstopnini, niti ne v obliki podatkovnih tabel. Kdaj so stavbo zgradili? Koliko sužnjev jo je zidalo? Čemu je rabila? Kakšne so njene mere? Vsa taka vprašanja, ki se motajo po glavi slehernega odprtega in zvedavega človeka, ostanejo neodgovorjena. Nakup knjižic za dodatnega desetaka evrov je kaj slaba tolažba. V celovškem Minimundusu iz­veste več o rimski znamenitosti, orkodindio! A to ni edino razočaranje. Poleg manka podatkov prišleka močno zmoti notranja podoba, saj je, z izjemo zunanje okrogline in par nosilnih obokov, od Koloseja ostalo bore malo. Tribune ni nobene in tam, kjer so se nekoč sužnji bíli za življenje in morebitno svobodo, dandanašnji ni nič. 'Odrska' tla so se davno tega sesula in že stoletja odkrivajo pogled na škrbast podzemni blodnjak, skozi katerega so nekdaj v ring prihajali borci in zveri. Dva jurja sem potemtakem plačal za drugo­stranski vrg uča na skladovnico nemega kamenja, pri čemer je najbolj iro­nič­no, da je bila vstopnina na višku Kolosejeve obiskanosti krepko nižja. Ne razumite tega, kot da v enem največjih spomenikov antike vidim le grmado skal. Nasprotno, zgo­do­vina, konkretno prav to obdobje, me nadvse zanima. Ravno zato nergam nad odnosom. In kot da vse našteto ne bi bilo dovolj, mi mora pogled 'bogatiti' še vrsta ograj in fasadnih odrov ter dva tovornjačka. Kaj počno tam, mi ostaja uganka. Kar je bilo vrednega in arheološko zani­mi­ve­ga, so našli, pre­učili in odnesli dolgo nazaj. Areno nemara obnavljajo, vendar gre potem za po­dobno neskončno zgodbo kot v primeru ljubljanskega gra­du, ki ga restavrirajo, odkar se zavedam samega sebe, in bržkone še kako de­setletje več. Vpra­šanje je tudi, čemu bi Kolosej sploh prenovili. Ako ga pri­vo­­­ščijo našim zanamcem, naj pač postavijo dvojnika, zakaj par pridodanih žlic malte objekta ne bo naredilo nesmrtnega. Po drugi strani imajo na voljo bistveno pametnejšo potezo. Glede na to, da je zadeva okrogla, bi lahko brez škode popolnoma renovirali en kos 'torte'. Če bi navrgli še par patricijev in ple­bejcev v togah ter gladiatorja ali dva (in, seveda, prospekt s slikicami in zgodovino), bi brez slabe vesti računali celo višjo vstopnino (no, kot da imajo sedaj slabo vest!). Občutek bi bil dosti boljši kot zdaj, ko se trije legionarji nezainteresirano sprehajajo naokoli, lastni spomenik blatijo s pljuvanjem po tleh in odmetavanjem cigaretnih ogorkov ter so se, pazite to, za sedem evrov pripravljeni slikati s turistom. S turistovim aparatom, da ne bo pomote. Nezaslišano. Podobna organizacijska cloaca maxima je Kolosejeva okolica, znani Forum Romanum, nekdanje zbirališče in mnenjalnik rimskega življa. Zopet veliko ruševin in niti bita spremnega podatka. Namesto da bi obiskovalce z vseh celin tak pogled v zgodovino civilizacije izobrazil in jim razgrnil obzorja, jim par okostenelih bajturin in osamelih stebrov pripoveduje ničelno zgodbo. Le kako nato svojim domačim komentirajo stotine posnetkov?

Če gre verjeti staremu reklu, da vse poti vodijo v Rim, bo kaka cestica v večno mesto slejkoprej pripeljala tudi vas. Obisk vam iz vsega srca priporočam, ali zapomnite si: Kolosej je od znotraj votel.
Nemara s kančkom grenkobe porečete, da je tole že drugi turistični Uvodnjak v dveh mesecih. Drži, toda poletje je pač poletje. Saj ne mislite, da se naše Kremasto društvo v tem vremenu cmari za štirimi stenami in premleva računalniške probleme? Kje pa, saj bi iz JCT kaj hitro preimenovali v JJT - Joker Jelly Team. Članke nam medtem pišejo miške. Ne verjamete? Dajte no, za najboljšimi izdelki vedno stojijo miške - preberite Pekarno Miš-Maš. Tudi vsem vam - predvsem tebi, anemičnemu, bledoličnemu mrakoljubu, ki se skrivaš v zadnji vrsti - bi priporočili izlete v naravo, v svet, in pridobivanje novih izkušenj. Kamorkoli boste šli, četudi le v Fieso, nam pišite razglednico. Zdaj imamo novo pisarno in potrebujemo slikovno stensko gradivo. Naj­bolj dom­i­se­lne bomo objavili in syrotkasto nagradili. In ne pozabite, da je smeh pol zdravja. Četrt so ga vitamini, preostanek pa zaščita proti prehudi pri­peki. Zatorej Joker, pomarančo in malžo za sončenje v bisago in juhej, naprej!


David Tomšič

Rim(ljan)ski uvodnjak objavljeno: Joker 120
julij 2003