Revija Joker - Londonski uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Londonski uvodnjak
Londonski uvodnjak
...
David Tomšič

Včasih so dejali: »Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj.« Danes je to reklo, čeprav brez rime, najbolj primerno za London, najdragejšo okoliško prestolnico, ki je hkrati najbolj obiskana aeroplansko-izletniško destinacija. Kaj tudi ne, saj imamo prav s tem velemestom najcenejše povezave. Vendar razliko v ceni hitro nadoknadijo ostali turistični izdatki, za­čenši z bivanjem, nadaljevavši z lokalnimi prevozi in vsemi vstopninami ter vsekakor ne končavši s pre­hranjevanjem. Kljub temu, da funt velja le še 1,26 EUR namesto 1,45 kot pred nekaj meseci, ce­kini hit­ro letijo. Petindvajsetaka je treba odšteti za obisk slavne razstave voščenih lutk Madame Tussauds, šestnajst šterlingov košta vstopnina za To­wer, funt manj vkrcanje na četrturni obrat gigantskega kolesa London Eye ... Tale Uč, ki je postal novodobni prepoznavni znak mesta, je sploh najbolj oblegana angleška atrakcija, saj ga letno preizkusi več kot tri milijone popotnikov. Lastnik British Airways ima od tega masten prihodek in sam Bog ve, če so obratovalni stroški res tako visoki. Dunajsko Veliko kolo (Riesenrad) recimo stane osem evrov, torej krepko manj. Pri čemer v Londonu z njim očitno upravljajo Škoti, saj moraš za kakršenkoli podatek o kons­truk­ciji in opisu panorame doplačati, namesto da bi v vsaki gondoli visele zanimivosti in informacije. No, če ne veste, je zadeva visoka 135 metrov in dasirav­no je bila ob odprtju leta 2000 najvišji tovrsten špas, sta ga vmes že prehitela 160-metrska Zvezda Nančanga (nekje na Kitajskem – cena: 4,5 EUR) in 165-metrski singapurski Letalec (prav tako 4,5 EUR). Rekord se bo vrnil v Evropo prihodnje leto, ko bodo dokončali kolo v Berlinu (185 m), a le za kratek čas, saj se bo na vse omenjeno kolesje polulal pe­kinški cikl, po napovedih pneč se 208 metrov pod nebo.
Malce me je odneslo, saj nisem nameraval pisati o Ferrisovih kolesih, pa tudi ne pretirano zabavljati čez londonske cene. Je že tako, da smo turisti jebene stranke vsepovsod in očitno sem le sam tak človekoljub, da zavoljo tujih gostov glasujem za dvotedenske vinjete. Skratka, London je drag in edino, kar moreš storiti, je štednja. To pomeni, da lordovsko preva­žanje s taksiji zamenjaš za proletarsko tubo, da ne spiš v hotelu z butlerjem in da namesto v zaresnih restavracijah z obroki za 20 evrov glodaš hitro žrtje (pa ne fiš'n'čips, ker je srednje zanič in še vedno precenjen) oziroma greš enkrat na dan na 7-pounds-all-you-can-eat-noodles.
Prihranjene solde potem raje preusmeriš v šoping. In ni ga boljšega kraja za ta hobi kot ravno glavno mes­to sveta. Od hipijevske tržnice v Camden Townu do trgovske ulice Oxford Street; London po mojem ponuja največ, zlasti – zelo pomembno za Jokerjeve bralce – če si na lovu za kakršnokoli luksuzno robo, recimo najimenitnejšimi cigarami, prvovrstnim vinom, najbolj fino svilo, fosilizirano prazgodovinsko živaljo ali nogometnim klubom. Dober začetni plac za take nakupe je Harrods, veleblagovnica številka ena na svetu. Tista od Fayeda, Dodijevega fotra in nesojenega Dianinega tasta, saj ga poznate? Navaden človeček, kakršen sem jaz, pride v tisti hram zvečine zijala prodajat oziroma si kupi tamalo žemljo, knjigo, komplet lego kock in oranžado za 6 EUR, ki jo potem srka pol ure. Štacuna je enostavno rečeno en gromozanski butik, poln izbrane robe, kot so sveži eksotični ribaki, 70-inčen Sonyjev LCD za 30.000 funtov, slastnosti z nenadkriljivega čokoladničnega oddelka, kava kopi luwak, porcelanast namizni kipec v vrednosti ma­riborskega stanovanja, z dragim kamenjem ok­ra­šen etui za ipod, čeveljci za šestdeset tisočakov, ki jih v vitrini varuje kobra, moped ducati 1098 R ... Dubajski nakupovalni centri so proti temu krošnjarski sejmi!
A v igračarstvu, ki je sicer v blagovnici orenk zastopano, jih poseka drugi londonski trgovec, na tem področju nič manj poznani Hamleys z več kot dvestoletno tradicijo. Ta raj za otroke (in mene) ima kar sedem do obisti naphanih nadstropij, kjer preizkus najnovejših ter najzanimivejših izdelkov ni le možen, marveč spodbujan. V ta namen imajo nastavljenih čuda aktivnih demonstratorjev, ki nazorno pokažejo smisel besedne zveze 'pospeševanje prodaje'. Dvomim, da kak obiskovalec odide praznih rok. Naših zaspanih oddelkov z igračami sploh ne gre primerjati s to čudežno deželico, katere najbolj samosvoja ponudba je izdelava unikatnega plišastega medvedka. Najprej izbereš model kožuha, nato ga z želenim nadevom nafilaš kot papriko, mu dodaš glas oziroma pesmice, ki jih bo brundal, in ga naposled ozaljšaš z oblekicami, čuda modnimi dodatki ter osladnimi napisi. Ni čudno, da bi sleherna otroška dušica pri Hamleyu preživela najmanj dan.
Da (iz)let v London ne izpade samo mrzlično potrošniški, se je fino malo razgledati. Pofočkanje na deset glavnih kulturno-zgodovinskih obeležij ni pretirano naporno, saj je mogoče 'na nogo' obresti večino znamenitosti, od dvižnega mostu Tower Bridge na vzhodu do Hyde Parka na zahodu. Vmes je toliko gradičev, palač in cerkva, da njih ločevanje oziroma poznavanje zahteva kar nekaj piflanja. V utrdbi, enostav­no imenovani Tower, so kronski dragulji in krokarji, v Buckinghamskem dvoru domujeta Elza in Filip, Westminstrska palača pa je drugo ime za parlament, kjer se pod Big Benovo uro lordovstvo prereka z navadneži. Njihov šef stanuje na bližnjem Downing Streetu 10, Sherlock je bival na Baker Streetu 21b, Horacij pa stoji na Trafalgarjevem kvadratu. V katedrali Svetega Pavla sta se poročila Charles in Diana, Westminstrska opatija rabi za kronanje modrokrvnih glav od Viljema Osvajalce dalje in Templjarska cerkev je priljubljena točka od omembe v Da Vincijevi šifri dalje.
Za užitje duše največjega mesta naše unije se ni treba dejavno truditi, saj zadostuje uporaba podzemne železnice. Veliko turistov se vanjo (dušo, ne tubo) nesmrtno zaljubi in se vrača tja vsak mesec, obiski so čedalje daljši in kmalu postanejo nov kamenček v tem sodobnem babilonskem stolpu – ne tako visokem, pač pa tolikojezičnem. Mene zaenkrat do te mere ni prepričal, bržda tudi zato, ker sem tam vedno službeno. A vseeno sem zadnjič doživel nekaj, kar me spodbuja k ponovnemu izletu. Namesto da bi šel v pregrešno drag kino (10 do 15 EUR), sem za spremembo obiskal enega od številnih gledališč v West Endu, kjer uprizarjajo musicale. Ti so namreč tam goraj silno priljubljeni, zaradi česar so najboljši na sporedu po več let. Kljub 30-funtni vstopnici sem bil od srca prevzet. Izvirnost odrskih posebnih učinkov, torej mojstrskega kombiniranja kulis, osvetlitve in multimedijskih projekcij, naredi te moderne operete enkratne, tako po spektakularnosti kot vzdušju. Zavoljo filmske prenasičenosti in sitosti je visokonivojska gledališka sprememba jako osvežilna. Ob morebitnem londarjenju zato teatralnost priporočam nadvse, najsi gre za ogled znanih zgodb, kot so Gospodar Prstanov, Levji kralj in Moje pesmi, moje sanje, bodisi za tako imenovane jukebox musicale, kakršna sta odlična We Will Rock You ter Mamma Mia.
In ne pozabite: “Mind the gap!” in “Look right!”


David Tomšič

Londonski uvodnjak objavljeno: Joker 181
avgust 2008