Snuječ te misli spet ždim na arabskem sekretišču. A tole je pravo nasprotje onega izpred leta dni, ko sem po volji neuravnovešene črevesne flore preizkušal odorje tunizijskih latrin - sem namreč v klozetu najboljšega hotela na svetu, edinega s sedmimi zvezdicami, dubajskega Burj Al Araba. Kdo bi djal, kaj za šejtana rinem v Jutrovo, če imam tako občutljiva črevca. No, na srečo mehkoblatnih težav to pot nimam, me je pa v šitoar poleg, priznam, hude zvedavosti, prignala drugačna zadrega. Da razložim.

Fotografiranje v večini prostorov Burj Al Araba ni dovoljeno, zato sem primoran objaviti njihovo uradno sliko. Gromozanski akvarij je tukaj očigledno prazen, v resnici pa je prava paša za oči.

S svojo družico obedujem v proslavljeni hotelski restavraciji Al Mahara, ki se hvali z najboljšo ponudbo indijskooceanskih riba-rakov. Do nje te pripeljejo s kao mini podmornico, oblečen moraš biti v tanajbolj poštirkan gvant, nakar se okoli tebe vrti šest kelnarjev, ki te strežejo od uspredi in oduzadi, pri čemer ne manjka dosti, da bi ti še grižljaje nosili v usteca. Osrednji del okrogle oštarije je nekaj stotisočlitrski akvarij, iz katerega vate očitajoče zre stotine očes tropskega morskega življa vseh sort, barv in kalibrov. Sam sicer nimam nekih blaznih moralnih zadržkov in bi najbrž na konjski razstavi lahko mirno jedel žrebičkov zrezek, bi pa koga zaradi veleribakov, ki ti buljijo v talar, utegnil miniti tek. Sprva sem upal, da je akvarij pravzaprav jedilni list v živo in da tako kot v dalmatinskih konobah s prstom pokažeš na žvau, nakar jo ujamejo in jo s čekičem po čafari samo zate. Žal pa moja domišljija presega celo dubajsko vsemogočnost in za nameček je večina luskinastih bitij v izložbi velikih več kot pol metra. Med njimi caruje nemarno velik morski pes nič kaj prijaznega pogleda. Bojda ni požrl še nobenega sojetnika, saj ribice izdatno krmijo. Ker sem zajebanec in ker ima Žrelo ravno tridesetletnico, zanalašč naročim župo iz plavuti morskega pesa. Vendar je to šele četrta ali peta jed, saj njihov počasno-prehranjevalni meni sestoji iz cele vrst

Silhueta znamenitega hotela v obliki gromozanskega jadra je postala simbol Dubaja.

e postavk, ki jih itak nihče ne razume. Sam to vsaj priznam, dočim se nasekan tipček ob sosednji mizi šopiri s svojim gurmansko-somelierskim znanjem, pri čemer sem prepričan, da bi na vsa usta hvalil tudi, če bi mu prinesli Delamarisovo tuno u povrču in deci dobrovoljčka. Prva od osmih rund futra je slastna: več različic izvrstnih kruhkov z morskimi primesmi. Zlasti se mi je dopadla temno črna varianta, za katero sem v šali pomislil, da so nanjo oželi sipo. Kot sem izvedel kasneje, so jo res. A že naslednja jed mi potrdi zle slutnje, da bom moral ta večer v usta zadegati prenekatero neokusnost. Aperitiv, ki nama ga postreže vzhičeni kuhar osebno, je namreč surova tentaklasta školjka v rjavozeleni algasti želatinasti strjenki. Appetizer my ass, zadeva je videti kot vomitizer, in točno tak je tudi njen okus. Prvi grižljaj še nekako spravim po goltancu nizdol, toda če bom vajo ponovil, bo moj želodec izvedel salto nazaj. Zato se s polnimi usti sluzaste žlobudre diskretno odpravim v prostore za osvežitev. Nikoli nisem pomislil, ampak tako se bržda počutijo deklice, ki 'ne pogoltnejo'.
Arabski stolp, kar Burj Al Arab pomeni (prebrano burž), je projekt presežnikov. S svojimi 321 metri je najvišja hotelska stavba na svetu. Klasičnih sob nima, le dvonadstropne, od 170 do 780 kvadratnih metrov velike apartmaje. Cena za 'navadne' sobane, ki so sestavljene iz sedmih prostorov (42-inčna plazma, džakuzi, prenosni računalnik, šank ...), je 180 tisočakov, za kraljevski apartma, ki vključuje privatni kino, lastno dvigalo in butlerja ter tri napihljive blondinke, pa morajo kronane glave odšteti dva milijončka tolarjev. Na noč, afkors. Hotel, ki je zgrajen na umetnem otoku lučaj od kopnega, ima na vrhu helidrom, na parkirišču pa floto rolls roycev. Avla ima dvesto metrov visok strop (ja, bajta je znotraj votla), dva velikanska stenska akvarija in par posrečenih fontan. Baje so vse zlate površine, ki jih je nemalo, resnično iz zlata. Oziraje na vse to - kakšen neki je njihov sekret? Radovednost moja bila je res velika in delček mene je pravzaprav prišel sem le za to. Bil sem zategadelj kar malček razočaran nad preproščino, saj sem fantaziral o žametnih straniščnih školjkah, o dvanajstlojnem, s pudrom za dojenčkove ritke natrtem papirju in o zlati, z biseri posuti sabali. (Sabala je brizga, ki jo je Alah zapovedal svojim ovčicam za snaženje predelov, kamor redko posije sonce - več o tej enigmatični napravi morete prebrati v uvodnjaku 134.) Edino, kar daje šitoarju blišč, so zlate obrobe elementov, med drugim tudi na ritnem tušu. In ne smem pozabiti na mladega Turčina v predprostoru, ki ti podrži vrata in odpre vodo, te pobara po zdravju in družini, ti ponudi mokro frotirko ter ti na koncu še stisne pljunek kreme na dlani. Pozorno, čeprav bi bil tam, kamor gre še cesar peš, raje sam, se v miru podelal in ogledoval v špeglu, kolikor me je volja, brez da nekdo neprestano bolšči vame, mi ponuja tri vrste vlažilnih žavb ter najbrž upa, da mu bom v roko stisnil stodolarski bankovec. Še en detajl mi ni ušel: sabala ima regulator potiska vode. Torej je moč izbirati med programi za površinsko in globinsko pranje, klistir do dvanajsternika in splakovanje sinusov. Me zamika, da bi zadevo preizkusil, vendar se zadnji hip premislim. Stoposto bi mi cev ušla iz rok in bil bi moker od peta do glave, kar bi bilo v dani situaciji precej nerodno. Sem celo mnenja, da priprava ni namenjena ljudem v rekelcih, marveč arabski tradicionalni noši, haljastemu kaftanu in tobu. Vsekakor si moram ob priliki priskrbeti natančna navodila. Nemara v knjigarni celo najdem bukvo Sabala for Dummies. Vseeno si ne morem kaj, da ne bi dvakrat špricnil v školjko. Iiii, uporabil sem zlato sabalo v Burj Al Arabu!

Stranišče v najboljšem hotelu na svetu. Hja, papir je komaj dvoslojni, je pa res, da ima sabala par zlatih detajlov.

Počasi se moram vrniti, saj ni lepo, da spremljevalko puščam samo, Turek pred durmi pa se nedvomno sprašuje, kakšne čudnosti se grem, zakajti iz kabine, kamor sem se podal s fotoaparatom, se je med curkom sabale parkrat zabliskalo. Upravičeno pak sumim, da se v prostore vrnem. Čakajo me namreč gratinirane meduzice, pire iz morskih klobas, nadevani mehurji pritlikavih jastogov in največja delikatesa, pri živem telesu flambirani morski konjiči. Njami.


David Tomšič