Spodobi se, da v teh mesecih napišem kaj lahkega in osvežilnega. Nekaj, kar ima vsaj malo okusa po slani vodi, vročini in prijetni sapici, pa to ni kuhanje makaronov v soparni kuhinji z ventilatorjem. Počitniški prispevki mi niso tuji - redni čitavci se nedvomno spomnite mojih proslavljenih vodičev po arabskih sekretih. Letos na svojo gastrično srečo še nisem vandral po Jutrovem, zato sem brez svežih habala-sabala izkušenj. Na grških otokih, koder sem se bil zopet potikal, pa moraš imeti res smolo, da stakneš črviv giros in žolto usmrajen taziki, ki te privežeta na latrino. Straniščne avanture so zatorej izostale.
Konkretno je bila moja junijska destinacija Rodos in glede na njegovo stalno prisotnost v agencijskih ponudbah, bližino ter ugodnost in priporočljivost se mi ne zdi odveč priobčiti nekaj besed o tem najbolj vzhodnem egejskem otoku. Čeprav se je dopustnikovanje v Grčiji tekom zadnjih let sublimno, a očitno podražilo, je po mojem mnenju helensko otočje skupaj vzeto še vedno najboljši del Sredozemlja. Tam zajamčeno dobro in neoporečno ješ, ljudje so resnično netečno prijazni, zanimivosti je obilo, vreme je praviloma odlično, morje pregovorno čisto in plaže raznolike ter najlepše v tem geografskem pasu. Ker je zanimivih otokov vsaj trideset, gneče ni, za nameček pa na večini njih ni dovoljena gradnja velikih hotelov, kar pomeni, da ni množičnega turizma in gneče na plaži. No, Rodos in Kreta sta zaradi velikosti iz tega izvzeta, zato je tam mogoče najti tudi hotelska naselja, ki pa so vseeno majhna napram turški, italijanski ali španski rivieri. Rodos nekaj takim letoviščem navzlic ohranja svojo pristnost in nudi celostno grško izkušnjo. Ker meri od prilike 80 krat 30 kilometrov, je sicer manj prikupen od preostalih, precej manjših Dodekanezov, a ima zato precej več zanimivosti in zabaviščnih mest. Recimo enega največjih vodnih parkov v Evropi, ringlšpil in veliko istoimensko glavno mesto. Slednje je zavoljo veličastne osrednje viteške trdnjave, okusno prepredene s pisanimi štacunami in vabljivimi tavernami, res nekaj posebnega. Časi vitezov so Rodosu nasploh pustili močan pečat, kajti otoku je med letoma 1309 in 1522 vladal red svetega Janeza, nekakšnih dedičev proslavljenih templarjev ter predhodnikov malteških vitezov. V tem času so v bran gusarjem, Egipčanom in Otomanom širom otoka postavili dvanajst gradov. Večina jih je razvalin, čekanu časa pa še vedno kljubuje akropola nad Lindosom, ki poleg srednjeveškega objekta vključuje še antične ostanke, tako grške kot rimske. Na žalost so Italijani za časa posedovanja otoka v prvi polovici prejšnjega stoletja amatersko in kičasto restavrirali utrdbo, templje in stopnice, s čimer so naredili precejšnjo arheološko škodo. A vseeno je vzpetina z obzidjem privlačen kraj za obiskovalce že nekaj desetletij, zato je dandanašnji Lindos s tipičnimi belimi bajticami, ozkimi uličicami, galerijami in gostilnami najbolj slikovit in posledično najdražji krajčič na otoku, po obeh lastnostih primerljiv z Oio na Santoriniju ali Olimposom na Karpatosu. Lokalci se bodo pohvalili, da so na Rodosu snemali Grka Zorbo in da je tedaj Anthony Quinn kupil tudi košček otoka z znano vilo, nakar so po njem celo poimenovali zaliv. Dasiravno sta zadnji trditvi resnični, je tisto o Zorbi izmišljotina. Film so namreč snemali na Kreti, Anthony pa je Rodos spoznal med svojo vlogo grškega partizana v Navaronskih topovih.
Poletne temperature se v Egejskem morju često dvignejo nad petintrideset stopinj, zato Rodos nudi vabljiv izlet v hlad Doline metuljev. Čar te soteske v poletnih mesecih je opazovanje tisočev cekinčkov, admiralčkov, citrončkov in ostale frfotajoče žlahte, ki se pridejo tjakaj parit. Škoda, da narava plačuje visoko ceno za turizem, kajti neprestane procesije skozi gozd vznemirjajo in hitro krčijo leptirsko populacijo. Čez nekaj let bodo metulji zapisani le še v otoških analih. Tako kot je v rodoški kroniki znamenitost, zaradi katere je kraj svetovno poznan, vendar se je videti že lep čas ne da več. To je tridesetmetrski kip sončnega boga Heliosa, poznan kot kolos z Rodosa, eno sedmih čudes starega sveta. Od velikanske bronaste postave na vhodu v pristanišče, ki se je v tretjem stoletju pred našim štetjem pela pod nebo, žal ni ostal niti podstavek. Že petdeset let po sestavi mu je potres spodrezal kolena (po drugem, igričarjem bližjem izročilu je bil za razkosanje kriv nek slaboritni Kratos), nakar so v sedmem stoletju njegove ostanke Arabci prekamelarili na Bližnji vzhod, kjer se je za mogočno podobo zavetnika Rodosa izgubila vsaka sled. Ne to, ne dejstvo, da sploh ni natančnega opisa objekta, kamoli slike, Rodočanov ne moti, da ne bi kolosa tržili v vseh oblikah in na vse načine. V svojem zanosu imajo celo idejo postaviti novo, sodobno inačico malika. Me zanima, ali bo Unija požegnala njihove heretične želje in primaknila kak evro k računici več deset milijonov. (Več o kolosu in ostalih čudesih izveste v vedežu v J148 oziroma pod številko 1986 na stranki.)
Rade volje bi z vami delil še kakšen dober pripetljaj, verjemite mi, ako bi le doživel kaj nenavadnega. Pa nisem. Nobena kosmata Grkinja ni podlegla podalpski karizmi, koze sem samo božal, na ladjo nisem šel, zato mi je bilo s kozlanjem prizanešeno, in za topoglave angleške huligane, ki se ponavadi beli kot mleko vozijo s skuterji po najhujši vročini, je bil junij še prezgoden. To je pač čas mehkih cur, oprostite, upokojencev in familij z otročadjo. Med odojkastim obračanjem na plaži sem edinole uspešno izvedel eksperiment Leonidas. Po vampu sem se bil prvi dan rebrasto namazal z najvišjim zaščitnim faktorjem. Ko je bil po nekaj urah sončenja ponarejen vzorec trebušnih mišic nared, sem si oprtal škrlatno frotirko, v eno roko prijel kanglico in v drugo lopatko ter za hip sem bil ob pravi igri svetlobe videti kot špartanski kralj na plakatu za 300. (Ko je trenutek minil, sem bil bolj podoben ubežniku iz kakšnega sanatorija.)
Skratka, namen takegale pisanja je za spodbudo tistih zapečkarjev, ki ne vidijo dlje od lijepe njihove, da razširijo obzorja in se podajo v tuje kraje. Cene so primerljive, o razliki v uslužnosti pa ne gre izgubljati besed.


David Tomšič