|
Rodoški uvodnjak
...
David Tomšič
Spodobi se, da v teh mesecih napišem kaj lahkega in osvežilnega. Nekaj, kar ima vsaj malo okusa po slani vodi, vročini in prijetni sapici, pa to ni kuhanje makaronov v soparni kuhinji z ventilatorjem. Počitniški prispevki mi niso tuji - redni čitavci se nedvomno spomnite mojih proslavljenih vodičev po arabskih sekretih. Letos na svojo gastrično srečo še nisem vandral po Jutrovem, zato sem brez svežih habala-sabala izkušenj. Na grških otokih, koder sem se bil zopet potikal, pa moraš imeti res smolo, da stakneš črviv giros in žolto usmrajen taziki, ki te privežeta na latrino. Straniščne avanture so zatorej izostale.
Poletne temperature se v Egejskem morju često dvignejo nad petintrideset stopinj, zato Rodos nudi vabljiv izlet v hlad Doline metuljev. Čar te soteske v poletnih mesecih je opazovanje tisočev cekinčkov, admiralčkov, citrončkov in ostale frfotajoče žlahte, ki se pridejo tjakaj parit. Škoda, da narava plačuje visoko ceno za turizem, kajti neprestane procesije skozi gozd vznemirjajo in hitro krčijo leptirsko populacijo. Čez nekaj let bodo metulji zapisani le še v otoških analih. Tako kot je v rodoški kroniki znamenitost, zaradi katere je kraj svetovno poznan, vendar se je videti že lep čas ne da več. To je tridesetmetrski kip sončnega boga Heliosa, poznan kot kolos z Rodosa, eno sedmih čudes starega sveta. Od velikanske bronaste postave na vhodu v pristanišče, ki se je v tretjem stoletju pred našim štetjem pela pod nebo, žal ni ostal niti podstavek. Že petdeset let po sestavi mu je potres spodrezal kolena (po drugem, igričarjem bližjem izročilu je bil za razkosanje kriv nek slaboritni Kratos), nakar so v sedmem stoletju njegove ostanke Arabci prekamelarili na Bližnji vzhod, kjer se je za mogočno podobo zavetnika Rodosa izgubila vsaka sled. Ne to, ne dejstvo, da sploh ni natančnega opisa objekta, kamoli slike, Rodočanov ne moti, da ne bi kolosa tržili v vseh oblikah in na vse načine. V svojem zanosu imajo celo idejo postaviti novo, sodobno inačico malika. Me zanima, ali bo Unija požegnala njihove heretične želje in primaknila kak evro k računici več deset milijonov. (Več o kolosu in ostalih čudesih izveste v vedežu v J148 oziroma pod številko 1986 na stranki.)
Rade volje bi z vami delil še kakšen dober pripetljaj, verjemite mi, ako bi le doživel kaj nenavadnega. Pa nisem. Nobena kosmata Grkinja ni podlegla podalpski karizmi, koze sem samo božal, na ladjo nisem šel, zato mi je bilo s kozlanjem prizanešeno, in za topoglave angleške huligane, ki se ponavadi beli kot mleko vozijo s skuterji po najhujši vročini, je bil junij še prezgoden. To je pač čas mehkih cur, oprostite, upokojencev in familij z otročadjo. Med odojkastim obračanjem na plaži sem edinole uspešno izvedel eksperiment Leonidas. Po vampu sem se bil prvi dan rebrasto namazal z najvišjim zaščitnim faktorjem. Ko je bil po nekaj urah sončenja ponarejen vzorec trebušnih mišic nared, sem si oprtal škrlatno frotirko, v eno roko prijel kanglico in v drugo lopatko ter za hip sem bil ob pravi igri svetlobe videti kot špartanski kralj na plakatu za 300. (Ko je trenutek minil, sem bil bolj podoben ubežniku iz kakšnega sanatorija.) Skratka, namen takegale pisanja je za spodbudo tistih zapečkarjev, ki ne vidijo dlje od lijepe njihove, da razširijo obzorja in se podajo v tuje kraje. Cene so primerljive, o razliki v uslužnosti pa ne gre izgubljati besed. David Tomšič |
sorodni članki
|
|