Revija Joker - Uvodnjak o McDonald'su

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak o McDonald'su
Uvodnjak o McDonald'su
...
David Tomšič

Zgodovina hamburgerja je dolga, a preprosta. Jestvinološka legenda pravi, da faširan popečenec izhaja iz prvotnega tatarskega biftka, torej na trakove narezanega surovega mesa, ki so ga Ta(r)tari hranili pod sedlom. Zrezki so se tekom dolgih jež, jag in čag dodobra zmehčali ter bili izvrstni za hitro žvečenje. Ena struja te jedi se je tekom stoletij spremenila v drago delikateso, druga smer pa je šla skozi kuhinje germanskih plemen, kjer so stlačenemu mesu dodali čebulo in vse skupaj spekli, skozi nemško pristanišče Hamburg na ono stran Atlantika. Američani so popečen kravjek, tako kot pico, sladoled, špagete in žlikrofe, kojci vzeli za svojega in ga razglasili za ustavno priporočen nacionalni jedež. Prišel je potem leta 1955 v kalifornijsko mesto San Bernardino osiveli prodajalec milkšejkerjev Ray Crock, uvidel bistroumnost bratov McDonald, ki sta na svojem edinem štantu gostom zaradi dobre organiziranosti stregla rekordno hitro, in z njima sklenil posel. Nastala je veriga restavracij McDonald's, ki je s hamburgerji počasi, a zlagoma zanesla košček Amerike v poslednji košček našega planeta.
McDonald's je trenutni civilizaciji prispeval več kot le slastne sendvičke. Firma je namreč predstavila nove tržne smernice, poslovne prijeme in načine osrečevanja odjemalcev. Visoki pogoji, ki jih postavljajo tako dobaviteljem sestavin kot lastnim končnim izdelkom in uslugam, so pregovorno znani. Zategadelj velja, da Škotova menza morebiti ni najbolj zdrav način pridobivanja goriva, je pa gotovo najbolj sanitetno in kakovostno neoporečen. Ako temu prištejemo ambrozijski okus, hitro postrežbo in relativno nizko ceno, je uspeh blagovne znamke upravičen.

Na žalost pa slovenske podružnice rumenega Mja ne odražajo strogih normativov in profesionalnosti principala, kar lahko kot dolgoletni uporabnik njihovih storitev trdim z gotovostjo. To sicer nikakor ne pomeni, da dobiš pri nas sendviče z gnilimi kumarami in bazdljivim mesom, surov krompir in solato s polži. Daleč od tega. Slovenski big maci, ribjeki in piščančevci so ravno tako božansko okusni kot ameriški. Le njihova pot od friteze do pladnja zelo glasno škripa. Težava je kajpakda v postrežbi oziroma čisto konkretno v personelu, katerega sposobnost je, milo rečeno, primerljiva s skopljenčevo erektilno funkcionalnostjo. Prva težava je v sami ročnosti prekladovalcev sendvičev. Ti so namreč nemalokrat tako nerodni, nevešči in skupinsko neuigrani, da jih je zelo neveselje gledati, kako si dajejo več opravka z zlaganjem in ravnanjem bankovcev kot s postrežbo; kako si v medpomnilnik ne morejo shraniti treh naročenih artiklov, ki bi jih prinesli v eni potezi, marveč jih dostavljajo posamič in pri tem nenehno škilijo na zaslonček, medtem ko stranka škrta z zobmi; kako se zmotijo pri vtipkavanju, nakar letajoč kot dekapitirani piščeti iščejo poslovodjo; kako popacajo ves pladenj s sladoledom in nato bebavo vprašajo, če naj ga zamenjajo; kako dajo k obroku en samcat prtiček in še ta rabi kot pivnik za maščobo pečenega krompirčka ... Nesposobnost, počasnost in nezagnanost zapultnih onetov pa ima vzrok: dobijo namreč študentski minimum, petstotaka na uro, in to baš ni nagrada, da bi se pretegnili. Glede na to, da je nemotivirana blagajniška počasnela pravzaprav edini stik svetovne korporacije s stranko, bi se morali delodajalci pri njih stimulaciji bolj potruditi. Kot tudi pri izbiri njihove snovne pojavnosti. Bržda se sliši grdo, a vedno imam občutek, da v njihovih oštarijah dela trop retardiranih človečkov, ki imajo bodisi dermatološke, bodisi težnostne težave, kar ti nikakor ne dvigne teka ob naročanju. Ako bi imel restavracijo sam, zagotovo ne bi zaposlil bolestno okroglih dečev, ki jim salo gleda izza slehernega koščka neprilegajoče se uniforme. Samo še tega manjka, da mi krompir streže tipček s štrcljem (če niste gledali Filma da te kap 2, ne dojamete fore). Ampak celo še bolj kot lenoritnost, štoravost in neapetitni videz motijo njihove posiljene, robotske in z vrha diktirane fraze, ki jih čuješ ob vsakem obisku. Naročilo kateregakoli menija vedno vrne vrstico "Super ali navadnega?" Oziravši se na dejstvo, da slednjega, torej 'navadnega' menija na ceniku sploh ni, marveč sta tam le meni in super meni, bi djal, da je naročilo 'menija' docela nedvoumno in ga ni treba pospremiti z za moje pojme vsiljenim, predvsem pa nesmiselnim podvprašanjem. Če naročiš samo snedvič in krompir, te prodajalec vedno priučeno opomni "Še kaj za popit? Morda kaj sladkega?" Nisem tržni analitik, vendar sem prepričan, da tako naučeno lajnanje prej škodi kot koristi poslu. Ne, nočem kurčevega supermenija in tudi če si bom zaželel pijače ali baklave, bom svojo fiziološko potrebo na glas izrazil sam od sebe. Jasno je, da so mulčke in mule v sitnarjenje prisilili nadrejeni, zatorej velja njim apel, naj nehajo s takim teženjem in naj delavčkom raje svetujejo več vedrine, veselja in človeške prijaznosti. Poleg tega predlagam vsem McDonald'sovim snovalcem cen, da pri oblikovanju neokroglih postavk pošljejo na svoje podružnice neusahljivo zalogo drobiža oziroma konkretno tolarskih kovancev, ker sem "A lahko ostanemo tolar dolžni?" slišal že tolikokrat, da bi na ta račun dobil pol litra kisle vode. Kajpakda bi bila vsakršna tosmerna terjatev docela jalova. Takenako bi moral menedžment poskrbeti za doslednejše izvajanje hitrostnih pravil. Čakanje je v slovenskih Mekih prišlo ne v navado, ampak kar v razvado, s tem, da so čakalne dobe često take, da imaš občutek, da ob naročilu fišmeka ravno natikajo vabo na trnek. V Ljubljani je celo ena poslovalnica, kjer vse cmarijo po naročilu. Težava je pak ta, da nihče nima slabe vesti, če mušterija prinese k mizi samo pijačo, dočim flajš in kartofel sledita čez pet ali celo več minut, pri čemer se dogaja celo to, da moraš sam nazaj k pultu ali da enostavno pozabijo nate. Včasih so ti ob zamudah, ki so se bile tedaj pripetile zgolj izjemoma, šenkali pijačo ali sladoled, kar je recimo v ZDA praksa; dandanes se prodajalski spak ob taki zahtevi samo nasmehne tvoji naivnosti. Ob večji vztrajnosti se pojavi šef palube, ki je ponavadi kak nadut, ravnokar napredovani modrosrajčni študent (s 615 SIT na uro, bi rekel), ki se hoče s stranko prepirati, namesto da bi se posul s pepelom (ali bolje, živim apnom) ter z nasmehom in darilcem umiril situacijo. (Saj bi mu človek svetoval, da naj gre raje na vogal klobase prodajat, ampak kaj, ko počne ravno to.) To, da bi moral po dolgem čakanju dobiti ves obrok zastonj, je pa itak utopija. Slične neprijetnosti se dogajajo tudi, če želiš biti postrežen iz avtomobila: "Lahko parkirate, bo par minutk za počakat, ravno kravo lovimo." Ne, ne bom se nikamor premaknil! Treba je stati točno tam in delati gužvo. Če se nihče ne bi premaknil stran od okenca oziroma pulta, bi osebje morda celo dojelo svoje poslanstvo.
Ne pravim, da je treba Škota bojkotirati, saj je njega futer za želodčke mladičev preveč mamljiv. Treba je le poslati sporočilo vodstvu, da na najnižjem nivoju stvari ne klapajo! Vsakdo, ki ga povprašam, benti nad tamkajšnjim odnosom, ki nikakor ni v skladu s politiko matičnega podjetja. Bil sem v McDonald'sih po vsem svetu in celo v usrani Tijuani in, no, turškem Istanbulu sta bila postrežba in odnos brezhibna. Sem v svojem neprestanem teženju k idealnemu odnosu med storitvenikom in stranko mogoče preveč zahteven? Morda pa moram dopustiti, da mi hrano strežejo počasni luskavičarji in deklice-mišelinčki? Morebiti je normalno, da najprvo posrebam kokakolo in za predjed pozobam sladoled, krompir ter hamburek pa nato prežvečim kot desert? Mar res?


David Tomšič

Uvodnjak o McDonald'su objavljeno: Joker 124
november 2003