Revija Joker - Uvodnjak o plastičnih karticah

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak o plastičnih karticah
Uvodnjak o plastičnih karticah
...
David Tomšič

Čeprav smo od uvedbe nove valute oddaljeni le še korak, gotovina izgublja na rabi. Tako imenovano negotovinsko poslovanje je čedalje bolj praktično in temu primerno pogosto. Že lep čas imamo plačilne kartice, potrebo po bankovcih v žepu pa sta dodatno zmanjšala širok razmah kupovanja in bančništva po spletu ter uveljavljanje mobilnika kot plačilnega sredstva za drobižne zneske. McDonald's, cestnina, kino, parkirni listek, plačilo položnic, pijača iz samodeja, vračilo dolga prijatelju - vse to moremo opraviti brez vlačenja umazanih soldov po rokah. A čeprav je vse našteto sodobniku samo po sebi umevno, veliko ljudi takega načina rokovanja s financami ne pozna oziroma se ga boji, zaradi česar se vede ali nevede omejuje. Kreditne kartice so že tak primer. Marsikdo je nima, ker niti ne ve, da mu je omogočena, nekateri pa se nje rabe zaradi votle strahopetnosti pred goljufijo enostavno ogibajo, zlasti kar se tiče spletnega koriščenja. Zaradi tega ima mularija, ki bi rada kupovala na daljavo, težave: starši jim svojih kartic ne posodijo, lastnih pa si ne umejo omisliti. Stotine slovenskih igralcev World of Warcrafta zato kupuje mesečne predplačniške kartice, namesto da bi plačevali za igranje prek interneta, kar je elegantneje in ceneje. Temeljna vprašanja okoli plačilnih kartic zategadelj obravnava odgovarjalnik nekaj strani naprej in izdajatelji bodo imeli ta mesec precej novih komitentov.
Ko človek dobi prvi mastercard ali viso, ta imenitni izmislek s sijajno vgraviranim imenom, preide v novo življenjsko obdobje. Čas brezskrbnosti se umakne modernemu zapravljanju. A ne kanim razglabljati o naši družbi in kupovalnih razvadah, marveč o čisto otipljivi banalnosti: množenju tistih plastičnih rezinic. Plačilne kartice naj bi sicer razbremenile ali celo odpravile denarnico, toda zaradi vsesortnih novodobnih ploščic je resnično stanje žal drugačno: sodoben potrošnik ima kartičevja kot smetja. Svojih sem recimo naštel nič manj kot petnajst. Skupno jim je - poleg standardizirane velikosti po ISO 7810 - to, da je njih posedovanje osmisljeno le, če jih imam zvečine vselej pri sebi. No, resnici na ljubo mi zdravstvene izkaznice ni treba vseskozi prenašati naokoli, saj jo nucam le tedaj, ko obnavljam mesečno zalogo viagre in hemoroidne maže. Tudi Lufthansina miles & more lahko počiva doma, ker se mi na srečo ne dogaja pogosto, da moram na vrat na nos na avion. Nenehna prisotnost vseh ostalih je pa precej neizogibna. Lično karto zahteva zakon, novinarski izkaz je nujen slehernemu predstavniku sedme sile, vratarska magnetnica mi omogoča vstop v pisarno, videotečno in knjižnično tovorim vedno s seboj, ker se v obeh izposojevalnicah ustavim spotoma, preostanek pa predstavljajo plačilno in trgovinsko kartičevje. Črni diners je pač statusni simbol, zato je stalni spremljevalec (če se le da, je zataknjen za ušesom ali pomenljivo kuka iz srajčnega žepa), mastercard je takisto nujen, saj dinersa kljub ekskluzivnosti ne jemljejo povsod, in takisto ne gre brez bančne za priročni dvig cekina, ker branjevke in dilerji še vedno niso opremljeni s POS-terminali. Nato pridejo na vrsto kartice zvestobe, poguma, tovarištva, iskrenosti, zaupanja in podobnih pionirčkastih značajskih lastnosti. Teh je kakopak največ in ker nisem načrtovalec nakupov, marveč so le-ti stvar trenutne odločitve, sem venomer opremljen s celo zbirko njih: Leclercovo, Tuševo, Mercatorjevo, Venera Shopovo, Petrolovo, Merkurjevo, Sportinino, Kolosejevo ... (Mimogrede, Tuševi imam dve, zato eno menjam za ono od Baby centra, da bom lahko lego kocke kupoval s popustom.) Ugodnosti niso zanemarljive in vsak prihranjen belič šteje.

Vprašanje, ki se porodi samo od sebe, je naslednje: čemu moram po žepih vlačiti toliko kartic, da sem videti ko mulček s kupčkom zbiralniških slikic oziroma kart? Vse ploščice so do milimetra enake in vse nosijo moje ime. Zakuga ne pogruntajo neke vrste pametne personalne kartice, ki bi pomnila vse osebne podatke, sprejemala nove ugodnosti, beležila zapravljanja in tako rabila kot nadomestek vsemu temu poli-sintetičnemu smetju? Naj mi nihče ne govori, da take reči gledamo v futurističnih filmih, ki vedno jasno pokažejo, kako okrnjena je zaradi tega posameznikova svoboda in anonimnost. Z vsemi temi plačilnimi in ugodnostnimi ploščicami nekdo tako ali tako pridno hrani ter analizira moje nakupe. Dvomim, da je naključje, da od nabave tiste pumpice dalje v kaslc neprestano dobivam penis enlargement spam. Kdor je na begu pred organi pregona, ima ljubic pet ali si enostavno ne želi nikogaršnjega opazovanja, četudi le od velikega brata, naj pač plačuje s kešem. Ostalim pa bi neka univerzalna napravica po mojem prišla hudo prav, ker se mi zdi poln pedertošl plastičnega ploščičevja zelo neposrečen spremljevalec. To bi bil velik doprinos tako k ergonomiji kot k ekologiji. Ampak na žalost gre spet le za eno mojih utopičnih, da ne rečem pravljičnih zamisli, primerljivo z onimi o standardiziranem napajalniku, pametnem policaju in Luniju, ki ne zamuja rokov.




David Tomšič

Uvodnjak o plastičnih karticah objavljeno: Joker 159
oktober 2006