Revija Joker - Uvodnjak o piratnini

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak o piratnini
Uvodnjak o piratnini
...
David Tomšič

Prejšnji mesec je bilo po računalniških in potrošniških kuloarjih daleč največ govora o nenadni 'Uredbi o nadomestilih za privatno in drugo lastno reproduciranje' oziroma, z bolj zemeljskimi besedami, o davščini na medije ter snemalne naprave. Odlok, ki ga je na teženje Urada za intelektualno lastnino sprejelo Ministrstvo za gospodarstvo, sam po sebi ni nič novega, saj je bil v osnovi zastavljen že osem let tega. A če smo doslej - zvečine nevede - plačevali dodatne cekine le za tračne nosilce in njih zapisovalnike, bodo odtihmal novim dajatvam podvrženi še vsi računalniški pogoni in mediji, pa še kupek ostalih naprav. O tem smo že pisali v Jokerju 134, vendar je takrat Gospodarska zbornica uspela direktivo prestaviti. 21. oktobra pa je befel brezkompromisno pričel veljati in pridodani zneski so vsekakor nezanemarljivi, četudi so nas oblastniki v časopisih in po poročilih skušali prepričati v nasprotno.
Razlaga je sledeča. Grdigrdi zakon (ZASP, 37. člen) omogoča kupcem muzike, filmov in knjig (ne pa tudi softvera), da morejo za zasebne potrebe izdelati tri kopije teh del. S tem so avtorji baje oškodovani, zatorej jim pripada nadomestilo, ki ga gre izterjati pri nakupu kopirnih naprav in medijev.
To je kajpakda licemersko metanje peska v oči. Recimo bobu bob. V deželi Utopiji, kjer avtorji ne precenjujejo svojih izdelkov in posledično piratstvo ne obstaja, se zagotovo nihče ne bi domislil takih uredb. Nelegalno presnemavanje je seveda rak rana glasbene in filmske industrije, zato obe branži lobirata pri oblasteh in iščeta vse načine, da bi dodatno omastili svoje že tako tolsto salo ter ruljo, ki piratizira kot za stavo, vsaj malo lopnili po prstih. Davka niso mogli enostavno poimenovati piratnina in ga podkrepiti z očitnim razlogom gusarjenja, saj bi na tak način neposredno opravičili neavtorizirane duplikate. Zato so si izmislili za lase privlečeno argumentacijo. Prosim lepo, kdo pa si dela presnetke kupljenih avdio zgoščenk, filmskih DVDjev ali celo knjig? Ni-kdo! Snovalci zakona se branijo, češ, da so izvedli terenske raziskave in da uporabniki to počno. Naj se ministrantje zdaj odločijo, ali bodo imeli narod za kriminalce ali za norce. Poleg tega bi rekel, da pravice za tako imenovano pošteno rabo (fair use), ki vključujejo tudi možnost varnostne kopije in izluščenja komadov v MP3 za poslušanje v hodimožu, pošteno plačam ob nakupu CDja. Vnebovpijoče hinavstvo še bolj pride do izraza v predlogu za dotično uredbo, napisano s strani direktorja Združenja avtorjev Slovenije. V njem ni niti z besedo omenjenih onih treh zakonitih duplikatov, marveč človeček apelira na vlado, da naj zaradi rabe izmenjevalnih internetnih programov iz didaktičnih razlogov z najvišjo možno stopnjo obdavči 'vse izdelke, ki omogočajo reproduciranje avtorskih del ali vsebujejo elemente, ki to omogočajo'. Samo na tak način naj bi po njegovem avtorji dobili svoj pravičen delež.
Sogovornik z ministrstva me takoj opozori, da Slovenija na tem področju zgolj sledi ostalim članicam EU. Da je nekaj v tujini prav tako stalna praksa, je tipičen izgovor oblasti na kakršnekoli preveč zvedave pitalice sedme sile. Ja, v Afriki pa ljudje stradajo, v Amsterdamu kadijo jointe na ulici, v Franciji ne smejo nositi naglavnih rut, DDV na grških otokih je 13 %, v Italiji lahko aretirajo moškega v krilu in v Švici je prepovedano stoje scati v naravi. In? Živimo v Sloveniji, ki je resda del povezave in ne izoliran otok, vendar smo še vedno samostojna enota. Zakaj moramo vedno slepo slediti? To je ob naših ovčarskih poglavarjih žal retorično vprašanje. Skratka, ni res, da imajo vse države članice tako uredbo, in za nameček je Slovenija povzela najslabšo inačico - tisto s fiksnimi, ne odstotkovnimi zneski.
Nekaj primerov iz 'cenika' iz Uradnega lista: 8 SIT na začet gigabajt za vse sorte digitalnih nosilcev (ploščki, trdi diski, pomnilniške kartice), 500 SIT za skener, 900 SIT za videorekorder, 200 SIT za računalniški optično pekalni pogon, 23 SIT za glasbeno kaseto, 1000 oziroma 2000 SIT za MP3-predvajalnike in multimedijske mobilnike do oziroma nad 2 GB, 500 - 7000 SIT za fakse, tiskalnike in fotokopirce, odvisno od hitrosti bljuvanja strani ... Konkretne vsote, kajne? Pri tem je treba poudariti, da ta 'nadomestila' odvaja uvoznik, kar pomeni pribitek k nabavni ceni, ne k obruteni maloprodajni postavki. Na te zneske prištejemo distributerjevo in trgovčevo maržo ter DDV. To bi v praksi pomenilo od oka 2800 tolarjev (12 %) dražji 250-giga disk, 1400 tolarjev (45 %) dražje vreteno 25 DVDjev in 4200 SIT (17 %) dražji povprečen tiskalnik. Zaradi vnaprej določenih kvot se bo razmerje davščine glede na ceno proizvoda še višalo s pocenitvami slednjega. Ni daleč dan, ko bo 40 SIT predstavljalo stoodstotni delež nabavne cene DVDja.
Razvpita uredba je konkretno poleno pod noge trudu za večjo informacijsko razvitost države, čeprav zgornji prikoritniki trdijo, da se cene ne bi smele zvišati in da bodo posredniki ter prodajalci zategnili pasove. Ker stopi v veljavo šele ob prvem uvozu in so posredniki pravočasno napolnili skladišča s paletami ploščkov ter ostalih piratnini podvrženih reči, v času pisanja podražitev še ni. Vseeno pa sta zanikanje in sprenevedanje višek slaboumnosti. Zaradi konkurenčnosti se bodo vsi v verigi morebiti res odpovedali procentu ali dvema, kak Big Bang, ki veliko uvaža sam, celo petim. Toda navsezadnje to ni njihova daca. Piratninski zavezanec je končna jebena stranka.  Izjava, bistra kot Ljubljanica v spodnjem toku, je zato trditev Virantovega valpeta, da so bile k optimalnemu sestavljanju te odločbe pritegnjene vse vpletene strani: trgovci, razpečevalci, avtorji in njihova združenja. Kje pa smo bili tedaj potrošniki? Nas seveda ne bodo pritegnili, zgolj nategnili. Poleg tega je skrajno absurdno v isti koš vreči še kasetke miniDV in tiskalnike ter kartice za fotoaparate in mobilnike. Kaj trikopijskega pa lahko ustvarim z ročno kamero ali s tiskalnikom?
Nadomestila bodo pobirale združenja SAZAS, IPF in ZAMP. Kam bodo konkretno šle te stotine milijonov, mi Ministrstvo za gospodarstvo ni vedelo povedati. A zagotovo drži, da bolj kot bo raja vlekla špile in filme z interneta ter z robo polnila diske, trde in poltrde, več bo kapnilo našim zvečine amaterskim muzikantom. Sem prepričan, da komaj čakajo na prihod HD DVDja in blu-raya, ki bosta spričo kapacitete navrgla še več cekina v prašičevce brez dna. Morda celo komu ne bo treba prodati niti enega lastnega ploščka. Vsa čast panogi, ki ima tako zaslombo pri državi, da le-ta terja denar za neke votle predpostavke. Če se že lotevajo takih vaj, bi nemara raje konkretno, brez slepomišenja obdavčili široke internetne pipice, za katere je jasno, da v domači rabi koristijo le dol-vleki.
Še besedoslovni spotik. Kaj 'reproduciranje' sploh je? SSKJ veli, da tujka pomeni tako razmnoževanje kot predvajanje (z napravami povzročati, da postane tonski ali zvočni zapis slišen oziroma viden). Pustimo ob strani oslovstvo, da se moramo pri vsej bogatiji slovenskega jezika ukvarjati z dvoumnimi sposojenkami. Dejstvo je, da lahko zadevo razumemo tako, da so glasbeni CDji, kot kaže, namenjeni le ležanju na polici, saj pravice za karkoli uporabnega, na primer za 'reproduciranje/predvajanje', pri nakupu niso plačane. Znabiti, da nam obdavčijo vokalne organe, da z njimi ne bomo ob brundanju, požvižgavanju ali celo glasnem petju odžirali kruha avtorju.
Kdo ve, ako se panoga sploh zaveda, da si s takimi potezami dela medvedjo uslugo? Se ne bi čudil, če bi množice pričele bojkotirati kupovanje glasbe, zlasti slovenske, po načelu zob za zob. Tako kot je piratstvo kraja je namreč lopovščina brez primere tudi tale uredba, ki po nekem principu povprečnosti oziroma za lase privlečene statistike izenači vse uporabnike in vse uporabe 'reproducirnih' naprav in nosilcev.
Ker bo neumnost vsaj nekaj časa obveljala (dokler je Ustavno sodišče, kamor je že romala pobuda od trgovcev, ne prekliče, kot je to storilo z odpiralnimi časi štacun), predlagam, da vsaj dodobra izkoristimo, za kar bomo plačevali. Zakon, ki pravi, da se za nejavno rabo dovoli presnetek določene avtorske vsebine v treh primerkih, tolmači besedo 'javen' kot večje število oseb izven družinskega kroga. S kopijami zato lahko povsem legalno obdarimo vse svoje bližnje, ne oziraje se na krvno sorodstvo. La famiglia je pač širok pojem. Recimo Jokerjev mn3njalnik je tudi ena velika srečna komunistična družina. Zamenjam fotokopiran telefonski imenik za duplikat cedeja Damjana Murka.



David Tomšič

Uvodnjak o piratnini objavljeno: Joker 160
november 2006


sorodni članki