Revija Joker - Uvodnjak o uspešnem desantu

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak o uspešnem desantu
Uvodnjak o uspešnem desantu
...
David Tomšič

To pot bo red na meni, vem, da bo tako. Sem v prvih vrstah, tik ob zapornici, do kamor sem se počasi, a vztrajno premikal, odkar se zavedam. Naša soldateska je brez primere: postrojeni milijoni uniformiranih klonov z moralo na višku. Vsak od nas ima v mislih en sam cilj in bo dal vse od sebe, da ga doseže. Čim se dvigne rampa in nas bo tlačni katapult odvrgel v neznano deželo, se bo vnela bitka. A ne proti sovražniku, marveč proti, oziroma bolje, s sebi enakimi. Pasiven boj to bo, zato pa tolikanj bolj srdita dirka. Sam imam odlično štartno mesto in telesno sem v vrhunski kondiciji. Na žalost je oboje zanemarljivega pomena. Odločilno vlogo v naši misiji igra samo sreča, taka z možnostmi loterijske sedmice. V bazi se zavedamo naših domala ničelnih možnosti, a vsak od nas še vedno upa na najboljše. Čujemo pa strašljive zgodbice o tisočih tisočev regimentov pred nami, ubogih sirotejev, ki jim priložnost za izkaz sploh ni bila dana. Polovico so jih bojda brez padal izstrelili v presihajoče jezero, kjer so vsi kameradi do zadnjega neslavno poginili. Nekateri so pristali na zlohotno zaudarjajočem področju, ki ga ni na nobenem od naših zemljevidov, kjer so se vdali brez boja in doživeli res klavrn konec. Spet tretji so bili sicer pravilno usmerjeni, a so se ujeli v neprebojno zahrbtno nastavljeno past, iz katere rešitve ni.
A četudi pristaneš v pravilnem kvadrantu, je še vedno ruleta, da se cilj sploh prikaže. Često gre namreč za lažni alarm, diverzijo, Potemkinovo tarčo. Si sploh predstavljate, kakšen je občutek, če vso bit usmerjaš v eno samo točko, nakar v velikem finalu vidiš, da so te prevarali in izdali, saj te točke sploh ni na spregled? Ali, še huje: pikica se riše na obzorju, jurišniki jo imajo na nišanu, nakar četo nevidni sovrag strahopetno onesposobi z bojnimi strupi. Žrtve postanejo zaspane, premikanje jenja in sčasoma jih doleti tiha smrt. Nezaslišano! Popravnega izpita ali drugega kola seveda ni. In kot da vse to ni zadosti, nam je prišlo na uho, da celo v zaledju kmalu ne bomo več varni, saj se pripravljajo strupi, ki nas bodo onesposobili že med eno od štirih faz urjenja. Ne razumem, v čem je smisel armade, ki strelja s slepimi naboji.

Kljub vsem morebitnim sfiženjem vseeno nestrpno pričakujemo svoj čas. Navsezadnje je v teh pripravljalnih baterijah tesno in sprememba okolja, dasiravno gremo na prvo, edino in zadnjo operacijo, je tudi nekaj vredna. Tokrat nas je manj, saj se zadnje čase ofenzive vrstijo kar po tekočem traku, tudi po tri na dan, zato okrepitve ne prihajajo dovolj hitro. Manj pomeni več možnosti, čeprav nas je še vedno mnogo. Vidim sebi enake, ponosno strmeč predse, kamor mi seže pogled. Ampak enaki smo le navidez, dočim smo gensko dveh različnih spolov. Ja, kdo bi si mislil, polovica nas je decov, polovica je bab. Ker smo navzven enaki, je to ik. Saj razumete, babe s tički. Ši-mejls. Melonen mit wiener wurst. Nihče od decov teh odurnih možač niti pogleda ne. Pravijo, da so v akciji počasnejše, vendar bolj trdožive. Najraje pijejo kis. Mislim, d! Res so malo čez les. Pravi deci jesih ščijemo! Skratka, ni nam zanje in kot s plašnicami koncentriramo pogled naprej, kajti zdaj zdaj bo prišel naš ognjeni krst.
Končno! Tla se tresejo in odštevanje se pričenja. Juriš nam lahko prepreči le še kak dezerterski element, ki bi utegnil povesiti izstreliščno zapornico.
A ne tokrat, se je že začelo.


Iiiiiiii!!! Fijuuuuu!!!Čmok.


Omotičen preverim perimeter. Prva sreča - smo v pravi špilji! Gužva je huda in bržda je prizor, kako desetine milijonov bleščečih vojakov družno navalijo v breg, veličasten. Zaenkrat lepo napredujem. Preverim svoj elektrošoker, edini kos opreme, ki ga posedujem. Deluje. Kaj bi dal, da bi ga uporabil na možači, ki se hoče komolčno prebiti mimo mene. Bejž, ocetarka. Med napredovanjem srečamo prejšnjo odpravo, ki je očitno zgrešila odcep. Luzerji! Nihče se ne meni za drugega, vsi brzimo, kolikor moremo.
Cilj presvetli v dalji riše se, zdaj vidim ga res razločno, lažem ne. Kot majhno sonce, ki se poraja izza horizonta. Milibože, je to ena kolosalna zadeva. Moraš imeti res lev rep, da tole fališ. Ampak samo eden se bo pofočkal, preostali pa se bodo od gromozanske krogle enostavno odbili. No, resnici na ljubo sem čul za primere, ko je uspelo osvojiti bazo tudi dvema. Zagotovo nočem, da se kaj takega zgodi meni. Obstajam samo za eno samo nalogo in raje umrjem, kot da delim uspeh. Hočem ekskluzivo! Misel na to mi vlije moči in moj biček se v propeler spremeni. Na krilih vetra drvim proti gigantski žogi. To je skoraj prelahko, zaostane soldatov več od polovice. Še malo in bodem se dotaknil stene, ki kipi pred mano goraj nekam v oblake. Prvi ino edini! Storivši to, odpro se duri prej zakrite in svetloba me zajame celega, ko podam se skoznje jazst. Hozana.


Uspešno sem predal podatke, katere nosil sem v glavi svoji.




Zelo uspešen spermij, David Tomšič


(Po resničnih dogodkih iz dnevnika nekega soldata, pomlad 1974.)

Uvodnjak o uspešnem desantu objavljeno: Joker 146
september 2005