Revija Joker - Dopustniški uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Dopustniški uvodnjak
Dopustniški uvodnjak
...
David Tomšič

Vsi preizkusi znanja - se nadejam, da s pozitivnimi rezultati - so mimo in čeprav je še koledarska pomlad, zunaj pripeka in primesarja. Zadostna razloga, da lahko mladina ročno zaveže par gat in zobno ščet v culo ter jo jadrno ucvre na morje. (Kot da nam že sedaj ni sezuvalno vroče, moramo rinit še bolj na jug - res smo eni čudaki.) Tosmernih možnosti imamo veliko, zato je odločanje pestro in zabavno. V časih moje rane mladosti takega turističnega izobilja seveda ni bilo. Istrski avtokampi, skupni šitoarji in kolone bratskega proletariata so bili glavni elementi tedanjega dopusta. Če si bil sindikalni grebator, si dobil bungalov, drugače šator ili prikolico. Kakšna Grčija, Tunis ali Kuba neki, celo največji gotovinarji so prišli le do Dubrovnika. Dandanašnji pa počitniški katalogi kar tekmujejo med seboj, kateri bo ponudil lepše kotičke, večino kajpakda takih, da si jih lahko privošči tudi navaden delavec, tak, ki bi v obdobju soc-turizma švical v stojadinki s polnim prtljažnikom na strehi proti Koversadi. Nekaj izkušenj na tem področju imam, zato jih bom nesebično delil z vsemi, ki se te dni odločate, v katero slanico pojdete namakat parklje in kopita.
Lijepa njihova že dolgo puši na račun slovenskih gostov in dokler tamkajšnjiki ne bodo korenito spremenili svojega razmišljanja ter vedenja, je škoda, da jih sploh kdorkoli obišče. Nočem podpihovati nestrpnosti ali nacionalizma, samo odkar sem pred leti po naključju na lastne uhlje slišal konobarja v nekem rovinjskem lokalu, da je za šankom naročil 'toplo pivo za one Slovence', imajo pri meni turistično bodečo nežo. Itak pa dopustnikovanje na tej strani Jadrana nima računice. Raje predlagam Grčijo, ki je tako ali tako daleč najbolj priljubljena destinacija. Četudi na pogled hecni, so opankarji nedvomno največji mojstri turizma na Sredozemlju. Grki so odprti, priljudni in simpatični, a ne vsiljivi kot turški in arabski sosedje. Njihovo primorje, tako otoško kot celinsko, nudi najlepše plaže daleč naokoli, vasice so prava radost za oči, turistične storitve, najsi gre za parazol, giros ali suzukijevega samurajčka, so poceni, hrana fantastična in turist je car. Tam lahko žuraš, žreš do onemoglosti, uživaš v lokalni folklori, se potapljaš ali odkrivaš ostanke helenistične kulture - grške počitnice so super ne glede na zahteve. Čitalec, če dolaj še nisi bil, to nemudoma popravi. Vendar maturantski izlet na Krf ne šteje! Ta otok je najmanj grški in je preplavljen s čredami angleških huliganov. Nasploh so jonske skale, razen Kefalonije, manj priporočljive. Raje se odpravi v Egejsko morje, kjer iz vsega srca priporočam Santorini, mali biser Kikladov. Pa tudi vsi ostali okoliški otočki so krasni, le na Mikonosu se pazi, da te ne piči v rit še kaj drugega kot komar. Če ti sredi ceste pade na tla deset evrov, ne tvegaj sklanjanja. Enako je z zavezovanjem vezalk: vedno s hrbtom ob steni!
Druga bližnja in fletna smer je Turčija. Anatolija sicer ne premore tako lepe obale kot okoliško otočje, vendar so plaže od Antalije do Alanye še vedno privlačne in neoporečne. Edini minus turške riviere so preturistični skupki velikih hotelov, ampak konec koncev so prijazni družinski penzioni lastni le grškim otokom. Turčini so s svojo komunikativnostjo sicer često že na robu tečnosti, ampak če nisi ravno osamljena blondinka, se je moč z njimi čisto fajn zabavati. Kebab, bazar, derviši, barantanje in vodne pipe so ključne besede, ki morajo biti v slehernih doživljajih s turških počitnic. Če obiščeš še znamenite toplice Pamukale in kapadokijske vasi ter se z džipki podaš na izlet po okoliškem gorovju, bo izkušnja popolna.

Italija resda ponuja veliko krajev za namakanje v morju, toda resnici na ljubo jih tistemu, ki nima jasnega razloga, zakaj bi se podal na Škorenj, odsvetujem. Celinski del ima največ domačih gostov in vsak svetovljan ve, kako je deliti hotel ali plažo z italijanskimi familijami, katerih otročad se dere, kot bi jo iz kože dajali. Poleg tega si Italija vse prej kot zasluži turistični nagelj: ponudba je slaba, turistični delavci neprijazni, cene visoke. Standardna postavka za dve ležali in eno senčilo, bodisi v Gradežu, bodisi v Palermu, je 20 evrov. V Grčiji ta oprema velja pet, največ sedem enot. Kalabrije na srečo pri nas ne tržijo pretirano, saj je ondod dolgčas za umret. Sardinija je skalnata in ne baš zanimiva elitistična draginja, dočim Sicilija skriva prenekatero lepoto - navsezadnje je večja od Slovenije - a jih odkriješ bolj po naključju. Plaže na severnem delu, vključno s Cefalujem in Messino, so ali obupne ali zgolj povprečne in plačljive ter napolnjene z jesiharskimi froci. Južni del ima bolj afriško podnebje, vendar ga v aranžmajih ne boš našel. Sicilija ima drugače veliko zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti, a če te bolj kot normanska arhitektura, Arhimedov rojstni kraj in nasadi oljk zanima zabava od jutra do jutra, ta otok ni zate. Akopak bodeš vseeno šel, si zapiši za uho tri stvari: hotel Pink smrdi, izlet na Etno je bolj kot ne nateg in na Lipari se odpluj samo ob mirnem morju! (Oziroma tisti dan nič ne jej, ker če ne boš kozlal zavoljo morske bolezni, boš sigurno zaradi bruhanja ostalih.)
Španija zadnje čase ni več popularna. Pred desetletjem je bila raj za cipaste maturantke, ki so se tja hodile natikat na kogarkoli, ki jim je pač prišel med noge. Danes je funkcijo najstniškega fukturizma prevzel Krf. Španija se je pravzaprav docela umaknila iz ponudbe. Očitno nam ne dišijo megalomanska turistična naselja. Iz reklam so izginili tudi trije njihovi sredozemski otočki. No, Ibiza je itak le za mladež z dudami in fluorescentnimi nogavicami. Ker me ne zanima nič od tega, ne morem podati verodostojnih podatkov.
Maroko je komaj dobro pričel svojo turistično dejavnost, zato ga še ni v nobenih aranžmajih. Je pa toliko bolj oglaševan Tunis, ki je za večino kljub obljubam na papirju vsaj majhno, če ne veliko razočaranje. Plaže v Hamametu in na južni Djerbi so precej nikakve in morje je zlasti popoldan hudo svinjsko. Visoke kategorije hotelov so zgolj papirnate in da ti v takem s petimi zvezdicami iz sobe najprej pljunejo mobitel, čez dva dni pa še polnilnik, ni nič neobičajnega, pri čemer se bo vodstvo izgovarjalo na libijske sobarice. Hrana je prejkone obupna in nje rezultat sem slikovito opisal v lanskem septembrskem uvodnjaku. Samopostrežnost gor ali dol, na koncu si lakoto tešiš s kruhom in lubenico. Folk pa - Arabci kot Arabci, pač. Sledili ti bodo čez vso ulico in govorili kitajsko, samo da ti uturijo šišo, za katero boš doma pogruntal, da sploh ne deluje. Ali pa hašiš, ki je v resnici suho češpljovje,  grrr! V primeru, da se odpravljaš v Tunizijo, pojdi obvezno na trodnevni saharski safari. To je res dobra pustolovščina, pazi le, kaj daš v usta. Mehko blato v hotelu ni težava, v džipu sredi puščave pa zna biti črevesno klokotanje neprijetna izkušnja zate in za sopotnike. Slične sračje težave utegneš fasati, celo še bolj verjetno, tudi v Egiptu. Ampak to nevarnost vsaj do neke mere nadoknadi tropski občutek, tako nad kot pod morsko gladino. Če snorklaš, je to najbližja oziroma najcenejša smer za rajski podvodni živelj. Govorim seveda o letoviščih na Rdečem morju (Sharm El Shaikh, Hurghada), ne o umazani sredozemski obali. Dolina kraljev, Nil in Kairo so sicer obvezno videnje za slehernega avanturista, ampak v obliki potovanja, ne počitnic. Tretja arabska ponujana državica je Jordanija, o kateri bom bržda vedel več povedati jeseni, zakajti tam bil še nisem. Prav tako nimam čisto nobene informacije o Črnem morju, torej o Bolgariji, Romuniji in Ukrajini. Me pa ta konec zanima. Če je bil Krim desetletja luksuzni poletni kotič za ruske politične veljake, zna biti po mojem čisto zanimiva dogodivščina. Kdor je pete namakal na oni strani Bosporja, naj se javi! Od mediteranskih krajev mi je žal, da Izrael ni več tako prijazen, kot je nekdaj bil. Je namreč jako zanimiv in ima hudo dobre deklice (dve leti vojaščine pač naredita svoje).
Rade volje bi še kako zapisal o bolj oddaljenih destinacijah, recimo o Dubaju, Zelenortskih otokih, Mauricijusu in Maldivih, a mi zmanjkuje prostora. Ob drugi priliki. Pravzaprav sem se tele turistične tematike lotil iz čisto drugega vzgiba in sicer zato, ker se mi ne zdi pošteno, da agencije oglašujejo cene, ki niso končne. V slogu 'v Brazilijo že za 199.000 SIT', nakar ob baranju izveš, da pod obvezna doplačila sodita še letališka taksa 30 jurjev in dodatek za gorivo (neka nova postavka letalskih prevoznikov) 15 jurjev, poleg tega moraš priti do beneškega letališča kakor veš in znaš. Ker sem zajeban'c, se na take ponudbe vedno odzovem in potem težim. Ampak oni se z mano ne strinjajo. Da vizumi in vse možne pristojbine niso vključene v tisto rdečo in odebeljeno cifro, sej jim zdi čisto normalno. Kaj na to zavajanje potrošnikov v boju za navidezno konkurenčnost pravi Zavod za zaščito mušterije? Nič. Če so računalniške firme pred desetletjem lahko privili, ko so oglaševali cene brez prometnega davka, bi lahko nekaj storili tudi na tem področju. Ah, prevroče je, da bi še naprej nergal ...
Vedi pri odločanju za smer dopustnikovanja to, da je na prvem mestu dobra družba. Obkrožen s sebi dragimi soljudmi se boš imel dobro kjerkoli, v Bohinju ali na drugem koncu sveta. Kamorkoli že pojdeš, bodi aktiven, spoznaj ljudi in deželo. In uporabljaj mavžo, da ne boš pri tridesetih kot Klint Istvud.
Pa piši nam kartico, prosim!


David Tomšič

Dopustniški uvodnjak objavljeno: Joker 143
junij 2005