|
JCT pesti težava ...
...
David Tomšič
Pred nekaj leti sem se ob obujanju memoarov na razvoj Jokerja pridušal: "Bog daj četrtstoletnico." Gromovniku se z dvomesečno zamudo zahvaljujem za izpolnjeno željo. Naš računalniški zabavnik je jubilej dočakal pred dvema mesecema, kajti prva, modro-črna revija, je izšla maja leta 1992. Za časovno kalibracijo: v tistem mesecu so Slovenijo sprejeli v Organizacijo združenih narodov, obenem pa je z nezaupnico padla prva slovenska vlada, Demosova koalicija s kolovodjo Peterletom, Janšo kot ministrom za puške in Bavčarjem kot glavnim redarjem. Internet je bila takrat nerazumljiva tvorba, do katere so imeli dostop le akademski logi, edini domačinski digitaliji pa sta bili dvaosemšestka z monokromatskim monitorjem in game boy. Največji car je bil tisti, ki je imel hodimoža na CD in v dnevni sobi 27-colski Sonyjev zaslon s tehnologijo trinitron! Tako se je začelo.
Da Joker konkretno skrbi za številne vidike kulture, je dejstvo, ne hvalisanje. Poleg pozitivnega vpliva na jezik, ki je temelj narodne identitete, so igre prav tako kultura in mi se z njimi bavimo na akademskem nivoju. Plus še vse pokrivanje popularnih odvrtkov, kot so knjige, stripi, filmi in japanka. Nemalo tematik obravnavamo edini v slovenskem prostoru. Zato se brez slabe vesti in z visokimi pričakovanji prijavljamo na razpise od Ministrstva za kulturo. Nedavno so vnovič našli milijon evrov za pluralizacijo medijev, torej nekakšen državni vbogajme sedmi sili, pred časom pa je bil razpis za projekte, ki na kakršenkoli način doprinesejo slovenskemu jeziku. Oddali smo nadmočne vloge in bili kot Smolar "sigurni, da nagrada bo, jih tolk je, da vsaj nekaj vsi dobijo!" Žal smo se vselej ušteli. Namesto da bi dejansko vsakdo, ki zadosti pravilom, dobil par fičnikov, se določeni, vedno isti projekti bogato omastijo. Ko dobiš zavrnitveno puhlico in vidiš zneske prejemnikov, nehote dobiš na ustne ginekološko izrazoslovje. Čeprav bi nam subvencija prišla prav, smo ravno tako preživeli tubrez tujega zlata. Resda so naša visokotiražna leta že davno minila, toda bralcev ostaja petmestno število in čokolatl je zmeraj pri hiši. Imamo pa drugačno težavo, ki je skorajda kapitalna. O podhranjenosti naše ekipe sem pisal že osem let tega, ko je kremasto društvo združevalo še pol ducata zagnanih peresnih veščev. Ljudje sčasoma spremenijo navade, fašejo neozdravljivo umobolnost, so brezčastno odpuščeni ali celo prerani konec storijo. Vseskozi zategadelj iščemo sveže moči. Kako to, da se v vsem tem času JCT ni obogatil, marveč sva danes v kolofonu navedena le še dva? Dejansko se taisto sprašujem tudi sam. Prijav je prišlo več sto, a največ takih, katerih reference so le predrkani Call of Dutyji, posedovan playstation in silna želja po udinjanju v reviji naše in vaše mladosti. Celo zastonj! Toda avbe, želja ni dovolj. Naše delo je manifest nadmočno ubesediljenih informacij in kakovostnih misli, ne zgolj streljanje malih zelenih, kakor si nekateri predstavljajo. Zato je iskanje pisalnih veščin samoumevno. Čeprav je težko verjeti, se žal zvečine ne izkažejo niti tisti, ki bi jim morala biti pisana beseda blizu: FDVjevci, jezikoslovci, celo uveljavljeni novinarji IT-področja. Kljub predočenim zahtevam o formi, slogu in vsebini izdelka praviloma dobivamo nerazgledano šolsko pisanje. Teksti padejo pri temeljih, kot so skladnja, postavljanje ločil, besedni zaklad in sedemnajst zaporednih tudijev. Kje je šele vsebina. Često je prispevek neobjavljiv celo po tretji reviziji in številna izdana besedila, podpisana s frišnimi avtorji, sva v dobršni meri ustvarila midva s Snetim. O slabih izkušnjah s teksti, ki segajo od odstavkov na vsako poved prek vedežev, prepisanih z Wikipedije, do suhoparnega, naštevalnega pisanja bi lahko razpredal še in še. Naivno upam na vseznalca, ki bo samozavestno predstavil igro, ustvaril vedež in storil intervju, ustavi pa se že pri opiskih budžetnih igric. Problem, kakor se čuje neverjetno, je res pereč in ga izpostavljam zato, ker je pričel vplivati na revijo. Kombinacija kadrovskih težav onkraj meja in zdravstvenih neprilik me je namreč prisilila v nelahko odločitev. Prvič v mojem triindvajsetletnem urednikovanju ne bo avgustovske številke. To je sicer pri takih revijah normalno, ali me ne osrečuje. S Sergejem in nekaj robnimi sodelavci dobre druge poletne izdaje navkljub želji ne moremo izgotoviti, Jokerja pa ne kanim razvrednotiti v almanah podpovprečnih prispevkov. Naš izdelek ima dolžnost, da za svojo ceno prinaša privlačno, široko branje z mnogo dodane vrednosti. Raje snamem uredniško klafeto po zadnji kakovostni izdaji in sem poln ponosa ter lepih spominov na našo nadmočno zapuščino, pionirskosti in postranske projekte. Saj pomniš Šerifa, Kobre, dnevokazov, syrotk in Adijo bedakov, ne? Vsekakor pa se spet vidimo septembra in srčno upam, da spotoma najdemo tvorne, zanesljive sodelavce s svežimi znanji, ki bodo z zanosom soustvarjali naš edinstven projekt. Morda apel celo prepriča kakšnega bivšega, da vnovič izkaže svoj talent. Višjim entitetam, ki me za razliko od Ministrstva doslej niso razočarale, sem se že priporočil za okronanje s številko 300. David Tomšič |
|
|