Pred nekaj leti sem se ob obujanju memoarov na razvoj Jokerja pridušal: "Bog daj četrtsto­letnico." Gromovniku se z dvomesečno zamud­o zahvaljujem za izpolnjeno željo. Naš raču­nal­niš­ki zabavnik je jubilej dočakal pred dvema mesecema, kajti prva, modro-črna revija, je izšla maja leta 1992. Za časovno kalibracijo: v tistem mesecu so Slovenijo sprejeli v Organizacijo združenih naro­dov, obenem pa je z nezaupnico padla prva slovenska vlada, Demosova koalicija s kolovodjo Peterletom, Janšo kot ministrom za puške in Bav­čarjem kot glavnim redarjem. Internet je bila takrat nerazumljiva tvorba, do katere so imeli dostop le akademski logi, edini domačinski digitaliji pa sta bili dvaosemšestka z monokromatskim monitorjem in game boy. Največji car je bil tisti, ki je imel hod­i­moža na CD in v dnevni sobi 27-colski Sonyjev zaslon s tehnologijo trinitron! Tako se je začelo.
V poltretji dekadi se je svet precej spremenil. Resda ni letečih avtomobilov in robotov, ki smo jih vsi futurološko napovedovali, toda stalna povezanost naprav je prinesla neslutene možnosti. Večigralstvo, oblačna videoteka, nadgrajevanje mečine in železni­ne, dosegljivo znanje celega sveta, brzinsko komuniciranje, hiter pretok informacij in Ravbarjeva karta je le nekaj vsakdanjih storitev prek nevidnih mrež, o katerih se nam v začetku devetdesetih ni niti sanjalo. Spremenila pa se je z internetom tudi krajina občil, saj sta televizija in tisk ob instantnih ter zastonjskih vesteh izgubila na veljavi. Zlasti to velja za časopisje, ki resnici na ljubo prinaša en dan stare novice. Toda svetovni trendi kažejo, da se papirna periodika počasi spet vzpenja. Ljudje smo očitno spoznali, da nas preobilje vesti vprašljive vred­nosti, okičeno z utripajočim EPPjem, ne zadovoljuje. Tis­kan časopis ali strokovna revija po drugi strani deluje kot umirjen zbornik kakovostno pokritega aktualnega dogajanja brez distrakcij.
Nekajodstotni porast cajtengov seveda ne bo opaz­no vplival na ravnotežje in še vedno bomo svojo firb­č­nost pasli na internetu ter bentili nad prenadležnimi oglasi. Vseeno pa tisk ne bo crknil, kakor so nekateri vidci napovedovali desetletje nazaj. Umr­la nista navsezadnje niti knjiga niti radio. Bolj je težava v bralnem času stran od zaslona in v prevelikem številu prepodobnih, pogrošnih revij. Joker privlačnosti očitno ne izgublja, dasi vsebuje rekordno število čr­nih znakcev na stran. V vremenih, ko se je gmajna često nesposobna osredotočiti na kaj več od podpisa pod sliko, je naš pristop res hraber. A ipak smo uspeli preživeti vsaj pol ducata domačih raču­nal­niš­kih revij. Ne le to, še na tujem, na mnogo večjih tržiščih, je nemalo špilavske periodike zagrizlo prah. Ameriška hiša Ziff Davis in britanska Future Publishing sta ukinila kar deset publikacij! Da na našem področju, kjer najstnik reče "Kaj bom sploh bral, saj pogledam na YouTubu", sploh še obs­tajamo, je vsekakor velika pohvala našemu delu. Sam pa ob tej priliki ravno tako izrekam ves rešpekt tebi, čitavec, ki našo revijo ceniš.
Ako bi Joker vztrajal pri osnovni šabloni, torej nenavdahnjenem pisanju o igricah in pripadajočem hard­veru, bi ne dočakali niti desetletke. Naša kreativna jezičnost, zaradi katere je bil farboviti magazin predmet mnogih jezikoslovnih študij, je prišla ne­kako sama od sebe skozi zgodnje eksperimentalno obdobje. Edinstven slog, manj politično korekten, zato pa toliko bolj priljuden, je vsekakor naš adut. A tisto, kar je Burkeža obče priljubilo in ga naredilo zanimivega tudi za fotra ino mater, je bila spon­tana bogatitev vsebin. Očigledno smo imeli vse­vdilj željo po širitvi obzorij. Oziroma, kot sem nekoč že napisal, smo podzavesten zgled našli v razno­likem Politikinem zabavniku, čtivu našega otrošt­va. Zato dandanes špilom delajo družbo številni izo­bra­že­valni vedeži, turistični prispevki, geekovski članki in zapisi o vseh mogočih elementih digitalnega vsak­dana. Pisanje o svežih področjih ravno tako koristi nam, piscem, da s svežimi mislimi in izrazi prekinemo rutino stalnih, ponavljajočih se tem.
Da Joker konkretno skrbi za številne vidike kulture, je dejstvo, ne hvalisanje. Poleg pozitivnega vpliva na jezik, ki je temelj narodne identitete, so igre prav tako kultura in mi se z njimi bavimo na akademskem nivoju. Plus še vse pokrivanje popularnih odvrtkov, kot so knjige, stripi, filmi in japanka. Nemalo tematik obravnavamo edini v slovenskem pros­­toru. Zato se brez slabe vesti in z visokimi priča­ko­­vanji prijavljamo na razpise od Ministrstva za kulturo. Nedavno so vnovič našli milijon evrov za pluralizacijo medijev, torej nekakšen državni vbogajme sedmi sili, pred časom pa je bil razpis za projekte, ki na kakršenkoli način doprinesejo slovenskemu jeziku. Oddali smo nadmočne vloge in bili kot Smolar "sigurni, da nagrada bo, jih tolk je, da vsaj nekaj vsi dobijo!" Žal smo se vselej ušteli. Namesto da bi dejansko vsakdo, ki zadosti pravilom, dobil par fičnikov, se določeni, vedno isti projekti bogato omastijo. Ko dobiš zavrnitveno puhlico in vidiš zneske prejemnikov, nehote dobiš na ustne ginekološko izrazoslovje.
Čeprav bi nam subvencija prišla prav, smo ravno tako preživeli tubrez tujega zlata. Resda so naša visokotiražna leta že davno minila, toda bralcev ostaja petmestno število in čokolatl je zmeraj pri hiši. Imamo pa drugačno težavo, ki je skorajda kapitalna. O podhranjenosti naše ekipe sem pisal že osem let tega, ko je kremasto društvo združevalo še pol ducata za­­gnanih peresnih veščev. Ljudje sčasoma spremenijo navade, fašejo neozdravljivo umobolnost, so brez­čast­no odpuščeni ali celo pre­rani konec storijo. Vseskozi zategadelj iščemo sve­že moči. Kako to, da se v vsem tem času JCT ni obogatil, marveč sva danes v kolofonu navedena le še dva? Dejansko se ta­isto sprašujem tudi sam. Prijav je prišlo več sto, a največ takih, katerih reference so le pre­drkani Call of Dutyji, posedovan playstation in silna želja po udinjanju v reviji naše in vaše mladosti. Celo zastonj! Toda avbe, želja ni dovolj. Naše delo je manifest nadmočno ubesediljenih informacij in kakovostnih misli, ne zgolj streljanje malih zelenih, kakor si nekateri predstavljajo. Zato je iskanje pisalnih veščin samoumevno. Čeprav je težko verjeti, se žal zvečine ne izkažejo niti tisti, ki bi jim morala biti pisana beseda blizu: FDVjevci, jezikoslovci, celo uveljavljeni novinarji IT-področja.
Kljub predočenim zahtevam o formi, slogu in vsebini izdelka praviloma dobivamo nerazgledano šols­ko pisanje. Teksti padejo pri temeljih, kot so skladnja, postavljanje ločil, besedni zaklad in sedemnajst zaporednih tudijev. Kje je šele vsebina. Često je prispevek neobjavljiv celo po tretji reviziji in številna izdana besedila, podpisana s frišnimi avtorji, sva v dobršni meri ustvarila midva s Snetim. O slabih izkušnjah s teksti, ki segajo od odstavkov na vsako poved prek vedežev, prepisanih z Wikipedije, do suhoparnega, naštevalnega pisanja bi lahko razpredal še in še. Naivno upam na vseznalca, ki bo samozavestno predstavil igro, ustvaril vedež in storil intervju, ustavi pa se že pri opiskih budžetnih igric. Problem, kakor se čuje neverjetno, je res pereč in ga izpostav­ljam zato, ker je pričel vplivati na revijo. Kombinacija kadrovskih težav onkraj meja in zdravstvenih neprilik me je nam­reč prisilila v nelahko od­ločitev. Prvič v mojem triindvajsetletnem urednikovanju ne bo avgustovske številke. To je sicer pri takih revijah normalno, ali me ne osrečuje.
S Sergejem in nekaj robnimi sodelavci dobre druge poletne izdaje navkljub želji ne moremo izgotoviti, Jokerja pa ne kanim razvrednotiti v almanah podpovprečnih prispevkov. Naš izdelek ima dolžnost, da za svojo ceno prinaša privlačno, široko branje z mnogo dodane vrednosti. Raje snamem uredniško klafeto po zadnji kakovostni izdaji in sem poln ponosa ter lepih spominov na našo nadmočno zapuš­čino, pionirskosti in postranske projekte. Saj pomniš Šerifa, Kobre, dnevokazov, syrotk in Adijo bedakov, ne? Vsekakor pa se spet vidimo septembra in srčno upam, da spotoma najdemo tvorne, zanes­ljive sodelavce s svežimi znanji, ki bodo z zanosom soustvarjali naš edinstven projekt. Morda apel celo prepriča kakš­nega bivšega, da vnovič izkaže svoj talent. Višjim entitetam, ki me za razliko od Ministrstva doslej niso razočarale, sem se že priporočil za okronanje s številko 300.

David Tomšič