Revija Joker - Slovenske konvencije domišljije

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Slovenske konvencije domišljije
Slovenske konvencije domišljije
...
David Tomšič

Preteklomesečni prispevek o štacunah za geeke je bil deležen precej­šnjega pozdrava. Dasi je dobršen del Slovencev topodročno zagaman in nerazgledan, se skupnost domišljivcev na srečo širi. Navdušenost nad fantazijskimi zgodbami, interaktivnimi ali enosmernimi, je ne samo nekaj normalnega, marveč ob vsej krutosti vsakdana celo blagodejno vpliva na po­čutje. Vsaj za kratek čas lahko uideš babi, šefu, deci in beguncem. Raje na pustolovščino v Faerûn, Gotham ali South Park kot televizijska poročila! Z domišljijo je kot s tisto svetopisemsko priliko o talentih: greh jo je zanemarjati, moraš jo negovati in spodbujati. Ta lastnost vendarle omogoča ustvarjalnost in daje nove ideje ter človeka loči od strojev. Pravzaprav ni daleč čas, ko nam bo le kreativnost še nudila službo, kajti vse ostalo, fizična opravila ali prekladanje preglednic, bodo prevzeli računalniki. Ako si torej puščoba, ki ne vidi dlje od socialnega realizma, je skrajni čas za preklop. Četudi le na Cartoon Network.

Na žalost naše ministrstvo, ki je zaslužno za domišljijo, seže le do financiranja nedomiselnih filmčkov, dočim denimo za videoigrice, kamoli videoigre, še ni čulo. Kljub temu, da je to področje tako kultura kot umetnost. Zato si mora geekovska komuna pretežno pomagati sama. Kakšna sreča, da obstajajo zagnanci, ki si dejavno prizadevajo, da se obče stanje popravlja. Tak primer je prva razvijalska konferenca, ki jo je pripravilo novoustanovljeno društvo slovenskih ustvarjalcev iger. Na dogodku se je zbralo več kot dvesto lokalnih mladeničev, ki delajo v tem poslu, kar je več, kot bi si marsikdo mislil. Skozi vrsto predavanj, ki so segala od konkretnih dizajnerskih nasvetov do žicanja za evropska sredstva, so izkušnje delili tuji in domači govorci. Gilda potrebuje še kakšnega marketingarja oziroma lobista, ki bo uspel pridobiti pozornost medijev in gospodarske zbornice. A temelj je postavljen.
Druga letošnja novost, ki je sicer manj zanesenjaška in bolj poslovna, je svež sejem elektronike in računalništva. Malokdo se spomni, da smo v nekem drugem času imeli prireditvi Infos in Sodobna elektronika. Obe sta iz razlogov, ki jih nihče več ne pomni, crknili že začetkom tisočletja. Zdaj so zbrali pogum Primorci in prihodnji mesec bo v Ljubljani odprl vrata sličen tehnološki smenj, imenovan Comptech. Ne predstavljam si, kaj vse bo tam moč uzreti in početi, toda držim pesti, da so organizatorji dovolj 'domišljivi'. Zabavnjaška, nenavadna, futuristična vsebina je namreč tista, ki pritegne obiskovalce, ne demonstracije davčnih blagajn. To zgovorno dokazuje zagrebški Infogamer. Sprva je bilo okoli zamisli o igričarskem sejmu na Hrvaš­kem veliko nejevere, vendar so zagnani idejniki privabili tuje razstavljalce in že v prvo poželi veliko odobravenje. Letošnjega, ki se je končal 14. novembra, se je udeležilo več kot 40.000 ljubiteljev najbolj pogoste sodobne zabave. Med njimi prenekateri Slovenec.

Infogamer je seveda več kot le sejem, je piflarski zbor, kjer obiskovalci na mavričnih samorogih zapustijo sivino vsakdanjika. Zato so take konvencije resnični portal v domišljijske svetove. V Kaliforniji so na sporedu skoraj vsak vikend. Družijo se oboževalci Vojne zvezd, Trekerji, steampunkerji, superjunaki, goth-ljudje, japanofili … Najbrž še tisti, ki so v mladosti gledali Kremenčkove. Enkrat so se v Hootersu zbrali celo bralci Jokerja, brez heca! A podalpski zabačenosti navzlic obstajajo slična druženja tudi pri nas. Že sedem let se recimo redno zgodi Kockefest, prijetna razstava legic, kakršne nimajo nobeni sosedje. S tem, da ošabni Lego ne priskoči na pomoč niti z dekoracijo in je vse v domeni skupnosti. Sličen dogodek 'od navdušencev za navdušence' je takenako Makkon, festival tokijske popkulture. Naslednji bo decembra na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in kogar interesirajo Naruto, Hello Kitty, nudli in ogrevani šitoarji s programabilnim ritnim prš­cem, že pripravlja pražnji kimono ter lošči katano.
Največja in tematsko najširša slovenska konvencija pa je Na meji nevidnega, ki velja za lokalno inačico comic cona. Pred kratkim se je odvila tretjič in kljub doživetju največjih svetovnih geekfestov me je tako oča­rala, da sem se po dopoldanskem pofočkanju vrnil še popoldan. Tam sicer ni bilo filmskih igralcev, medijskih premier, paviljonov velikih tovarn in Stana Leeja. Izostal je celo Lou Ferrigno, Hulk iz predpotopne TV-serije, ki z nekajdolarskimi avtogrami pet minut resurektane slave išče na poslednjem tosortnem zboru. Vse skupaj je bilo v resnici komaj kaj več od otroškega bazarja v telovadnici kakšne šole. A ko greš na takle 'con', realnost pustiš doma za štedilnikom. Skozi domišljijske naočnike pa sem videl všečno prireditev s široko ponudbo, raznoterimi dejavnostmi in dobro publiko.

Krošnjarji so prodajali akcijske figurice, majice in druge kolekcionarske dobrote. Ena gothičarka je na ogled postavila svoj nakit, druga linijo korzetov. Navzoč je bil kovač z domišljijo, ki po naročilu skuje Andúril ali Mjölnir, in nadobudna šivilja pižam, v katerih si videti kot Totoro. Promovirala sta se fantazijski pisatelj in umetnik, ki ti je na supergo narisal željenega junačka. Velik del je bil tradicionalno namenjen namiznicam, kjer se je bilo moč cel dan družabno zabavati brez digitalij, kar promovira društvo Igrolog. Svoje dejavnosti so predstavljala še številna druga kulturna društva. Najbolj poznano je Gil-galad, ki ljubezen do Srednjega sveta neguje že dve desetletji. Virtualna Bradavičarka je krožek bunkeljnov, ki se preoblačijo v Grifondomovce in Splozgadovce ter lovijo zviz, Zlati goblin druži igralce namiznega igranja vlog, Zvezdni prah pokriva več vrst spekulativnih umetnosti, v Makkon so vpisani ljubitelji japank, medtem ko se člani kluba LARP (live action role playing) med metanjem kock treskajo z gumijastimi buzdovani po beticah.

Obvezen element takele konvencije je kajpakda cosplay, konjičkarsko preobla­čenje v omiljene domišljijske like. Resda tu ni bilo stotih variant Maščevalcev, Ligašev in stormtrooperjev. Toda vseeno je bilo šem več ducatov in vse so bile rokodelske ter presenetljivo dobre. Otroke je strašil pretirano zaresni uruk-hai, kozolce sta delala dva Deadpoola, naokoli se je sprehajala vojnozvezdna pilotka in k pričevanju je pozival deček vojne. En parček se je preoblekel v Starlorda in Gamoro, drugi v steampunkovsko suknjo. Afne so guncali in dlake puščali furfagi, noge je iskala morska deklica, brezobraznik iz Spirited Away je molče delil cekine in Falloutčan je fehtal štoflce. Najboljši pa je bil Borg, čigar podrobna, doma izdelana oprava je zmagala na maškaradi. Lepo, da je ta hobi, dasi nišen, prisoten tudi pri nas.
Že res, da je bilo obiskovalcev komaj kaj več kot tisoč, da je bilo stripovske vsebine zanemarljivo malo in da se nobena geekinja ni preoblekla v Power Girl ali kaj podobno dekoltejastega. Toda ko je dogodek zvečer zaprl duri, se mi je milo storilo, kajti take iskrene manifestacije domišljije pri nas še nisem uzrl. Čeprav bo do naslednjič na mojem koledarju še mnogo takihle konvencij, začenši z dunajskim Comic Conom prav ta mesec, se že veselim prihodnjega rodnogrudnega zbora. Respekt organizatorjem vseh takih zanesenjaških druženj, ki lokalni skupnosti nudijo srečanje, nova doživetja in obrok duhovne hrane. Upam, da bodo projekti sča­so­ma pridobili pozornost širše javnosti in nemara celo kakšnega hrama kulture, kar si Slovenija vsekakor zasluži.

David Tomšič

Slovenske konvencije domišljije objavljeno: Joker 268
november 2015