Revija Joker - Uvodnjak o stanovanjski problematiki

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak o stanovanjski problematiki
Uvodnjak o stanovanjski problematiki
...
David Tomšič

Če si omisliš avto za deset milijonov, te imajo ljudje kojci za mogotca, ki mu gotovina štrli iz vseh telesnih orifik. Ampak to dostikrat sploh ne drži, saj rulja jemlje drage štirikolesnike na lizing, ob tem pa se hrani iz konzerve in se drenja v podnajemniških luknjah. Pravi gotovinar, četudi prikrit, je nekdo drug, in sicer tisti, ki si lahko privošči novo stanovanje v Ljubljani ali okolici. Le-ta namreč koštajo toliko kot najdražje limuzine ali superšportniki in oziraje na njih ponudbo bi sklepal, da gredo za med. Toda če pri prevoznih sredstvih velja, da lahko vsakdo nabavi žepu primerno, spodobno zadevo, ki bo lepo rabila svojemu prvenstvenemu namenu, za nepremičnine to na žalost ne drži. O ja, cenovni razpon resda je, vendar postavke segajo od strašljivih do kriminalnih. Kar je za moje razumniške pojme precej nelogično, kajti posedovanje stanovanja ne bi smel biti nikakršen luksuz, marveč pravica slehernega poštenega in delovnega državljana. Družine, ki je biološki in družbeni temelj našega obstoja, brez doma ni. S to težavo se prejkoslej sooči vsakdo, ki se ni rodil z zlato žlico v riti, podedoval treh denacionaliziranih graščin ali se bogato priženil oziroma primožil. (Naj me taki ne razumejo napak. Nič nimam proti njim in jim nisem nevoščljiv, čeprav jim zavidam. Je pa res, da se včasih niti ne zavedajo, kakšno srečo imajo, in imajo darove gospe Fortune za same po sebi umevne.)
Kaj lahko potemtakem stori mladostnik, ki je dokončal študij, si našel službo in družico? Brlogiziranje v 'otroški' sobi, onegavljenje v odsotnosti staršev (in upanje, da noben repati komandos ne bo priplaval do cilja) ter zabavljanje čez svojo preselitveno nesposobnost pač ni daljnosežna možnost, kot tudi ne sipanje strihnina ateju in materi v župo. Opcija je najem stanovanja in molitev za boljše čase. To je morebiti dober korak k osamosvojitvi in otvoritvi paritvene sezone, vendar vam iz lastnih izkušenj povem, da se na dolgi rok ne izplača, razen če se vam ni v interesu doživotno ukvarjati z veleposestniki in jim polniti tošla. Najemnina normalnega stanovanja, takega nemansardnega, ki ne vključuje praznjenja nočne posode ostareli lastnici štuk niže, znese kakih sedemdeset tisočakov na mesec. Koliko cekinov gre v par letih dobesedno v nič, je hitro jasno, pri čemer tistih 'boljših časov' nikoli ne bo. In tako se človeček naenkrat znajde v brezizhodni situaciji: rad bi na svoje, najem je proč metanje denarja, od gledanja tistih krepkih šestmestnih cifer v evrih pa mu dušica naredi tri kozolce vznak. Žalostno je dejstvo, da so skupki betona, jekla in stiropora v desetletju podvojili vrednosti. Ali, enostavneje, enota DEM se je v EUR spremenila. Pri tem me ne bo nihče prepričal, da so se za toliko dvignile cene malte, bagra in Mujkota. Nadalje se mi zdi nezaslišano obvezno kupovanje parkirnih prostorov, ki praviloma niso všteti v ceno, marveč pod 'obvezna doplačila' v drobnem tisku. Razumem, da morajo imeti štirikolesniki svoj prostor, ampak njega zakup je stvar odločitve in če že sodi k stanovanju, naj bo vsaj umetelno skrito v ceno kvadratnega metra. Ne da se zidarska tvrdka hvali z najnižjo postavko na kvadrat, nakar izveš, da moraš ob stanovanju plačati še za dva garažna boksa (lep izraz za označen podzemni parkplac) z etiketo 9000 evrov po kosu.
Najhuje je, da se vrednosti nepremičnin nenehno višajo, kljub napovedim raznoraznih strokovnjakov, da gre za umetno rast, ki se mora vsak čas normalizirati. K črnim obetom je primaknil še državni prašičevec, ki je za leto 2007 napovedal zvišanje davka na novogradnje z 8,5 na 20 odstotkov. Naša oblast se nasploh obnaša kot skrajno kapitalističen odojek, ki v resnici gleda le in samo na svojo tolščo, navzven pa svetohlinsko jamra nad neplodovitnostjo podanikov ter posledično starikavo demografsko strukturo. Če odmislim tistih par kastrirnega noža potrebnih, ki se v občinskih garsonjerah množijo kot zajci in nato s sedmimi pamži fehtarijo za vbogajme, smo mladi precej bolj razumni in stvarni kot nekdaj. Krave že imamo, za teleta pa je najprvo potrebna lastna štala.

Stanovanjska shema je pri vsem tem bolj pesek v oči. Je že lepo in prav, da država spodbuja k varčevanju in celo navidezno sama primakne par obrokov. Vendar si, resnici na ljubo, posameznik od treh milijonov, kolikor jih more v petih letih na ta način največ napraskati, ne more kaj prida pomagati. Ima za garažni boks, to pa je tudi vse. Če se najdeta dva taka in vzameta še enkrat toliko kredita, si lahko celo kupita najmanjšo duplino v zadnji ponudbi Stanovanjskega sklada. Močno dvomim, da bo prostor prevevala sreča, bivanjska kakovost in prešerni smeh trojčkov. Poleg tega imam občutek, da se tisti 'šenkani' obroki pri varčevanju lepo izničijo pri vse prej kot bagatelnih cenah razpisnih stanovanj. Nemara so za spoznanje, ampak res samo za spoznanje cenejša. Vendar je to daleč od visokoletečih obljub o neprofitnih soseskah, povrhu pa so gradbeni materiali po svarilih strokovnjakov izrazito slabši. In še največja ironija tega republiškega projekta: dobra šestina enot od osemstotih, ki so na voljo, je dražjih od 39 milijonov (cena najnovejšega ferrarija 430), petinpetdeset njih velja več kot 50 milijonov, dočim se jih par dvigne celo nad 70!!! Država torej 'kao' subvencionira stanovanja za rajo, ki si drugače ne zna pomagati, in v istem košu ponuja luksuzne šestsobne apartmaje. Resnično sem židane volje, ker z našim, ljudskim denarjem pomagamo bogatunom, ki posegajo po takih rezidencah. Da ni naša (bivša) vlada narobe razumela legende o Robinu Hoodu? (Oh, ta moja neprestana zajebanost: sem se bodo vendarle preselile velike, pridne družine s sedmimi bodočimi davkoplačevalci, ki bodo vsi po vrsti doktorji znanosti.)
Smotrne kratkoročne rešitve dejansko ni. Morebiti bodo cene nepremičninam čez deset, dvajset let, ko nas bo Slovenceljnov par sto tisoč manj, res padle, ampak to je slaba tolažba za dandanašnje iskalce. Kvečjemu se ti milo stori ob misli, da kupuješ daleč najdražjo reč v življenju v trenutku, ko jo boš najbolj preplačal. Kurc to, če mene vprašate. Še večji falus je, da delaš kot fuks, nakar pogruntaš, da si po desetih letih trganja od ust dlje od lastnega domeka kot takrat, ko nisi imel počenega groša. Druge variante kot da zapufaš sebe in še naslednje tri generacije, pravzaprav ni. Nakar se prične mukotrpno ubadanje z bankirji. Čeprav vse banke reklamirajo maziljenje podplatov, individualno poslušnost in darilni opekač slehernemu reševalcu stanovanjskega problema, se na koncu izkaže, da jih boli kita za posameznikove težave. Zaupanja itak ni nobenega in čudim se, da ne zahtevajo kar zastave ledvice. Za nameček pričakujejo od tebe vrhunsko makroekonomsko znanje, tako da se boš sam odločil (in celo pogajal) za korekcijski faktor, vezavo na TOM, libor, euribor ... In ko v to vključiš še deset različnih bank, med katerimi so razlike več kot desetodstotne, so zmeda, nemoč ter obup popolni. Iz podobno kapitalističnega testa so nepremičninski agenti, ki so v izogib prenašanju papirjev od Poncija do Pilata nujno zlo. Dasiravno pokasirajo po dve stotinki od obeh udeležencev v kupčiji, kar jim v povprečju prinese milijon na posel, se pretegnili za kupca ravno ne bodo, pa tudi njih znanje je često licencam in nevemkakšnim certifikatom navzlic precej luknjasto. Edina sreča je, da po novem nosijo vso odgovornost, če gre karkoli narobe. Kar je kul, saj so raznorazne afere in goljufije javnost orenk prestrašile. Samo najbolj pogumni (beri: naivni) se podajajo v nakup brez kakovostnega posrednika, advokata in strokovnjaka.
Zaključna modrost te socialne tematike je preprosta: varčujte. Karkoli zadegate v hranilnik (ne dobesedno, raje vložite v kak sklad), najsi bo le pet jurjev na mesec, bo več kot nič. Priporočilo je sicer v prvi vrsti namenjeno najstnikom, ne petindvajset- in tridesetletnikom, ki so se z vsem zapisanim srečali in morebiti že spopadli, a velja vseeno za vse. Namensko dajanje na stran je lahko pičlo in pozno, definitivno pa ne prepičlo in prepozno.


David Tomšič

Uvodnjak o stanovanjski problematiki objavljeno: Joker 137
december 2004