Revija Joker - Kamelji uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Kamelji uvodnjak
Kamelji uvodnjak
...
David Tomšič

Ondan sem željan poceni tridesetih stopinj skočil namočit rit v Perzijski zaliv. Zdaj, ko so Emirati odpravili vizo in svojo nižecenovno linijo razširili do Zagreba, je Dubaj bližji in bolj dostopen. Morskouživalna počitniška destinacija s sanjs­ki­mi plažami to seveda ni, toda zabavnega početja je za teden ali dva več kot dovolj. Sleherni turist ima seveda v prvem planu fočkanje ob vse megalomanske šoping centre in divljenje nad urbanističnimi dosežki, kot so burži in umetni otoki. Tovrstne ponudbe je v izobilju, vendar na račun steklenih nebotič­ni­kov in mnogovrstnosti prebivalstva, med katerimi je le še petina staroselcev, izvirne arabskosti tam ne izkusiš. Tudi tisti množični (a vseeno obvezni) safariji po okoliških sipinah in beduinskih taborih so umetni in nepristni. Vozi te človek iz Bangladeša in šišo ti polni Kurd. Stik z navadnimi Arabci, takimi, ki ne izstopajo iz ferrarija, iščeš onkraj mestnih meja. To pot sem košček njihovega sveta našel na dirkališču posebne sorte. 
Ljudje dirkamo povsod in z vsem. Eskimi tekmujejo s krpljami, Indijci s sloni, v puščavi pa kajpakda z najbolj primerno živaljo ekosistema, kamelo. Nomadi Afriškega roga, Levanta in Arabskega polotoka so dotičnega sodoprstega kopitarja udomačili pred dobrimi štiri tisoč leti in najbrž se je prvo postavljaštvo z njimi začelo še taisti dan. Kamele so bile vendarle ponos plemenskih vodij, saj so odtihmal spričo svoje skrajne okoljske prilagojenosti in izdatne hranljivosti močno pripomogle k preživetju mnogih ljudstev. Tekme med njimi so bile zategadelj samoumevne. Tudi najbolj znani kamelar Mohamed – naj njegova duša počiva v miru – je pogosto tekmoval s stanovskimi kolegi, kar daje udejstvovanju svojevrsten božji blagoslov.
Dromedar, kakor se reče vrsti z enim hribčkom, je spoštovanja vredna žival. Ne samo, da zdrži mesece brez pitja in se roga peščenemu viharju v brk, v eni uri zmore premeriti štirideset kilometrov. Takega tempa konj ni sposoben, dasi v hitrem šprintu bržda zmaga. A za razliko od konja, ki se giblje v popolnem sozvoč­ju z jezdecem, kamela ni tako ergonomična. Na puklu čičajoč človek je moteč tujek, ki nikoli ni eno z živaljo. Kdor je na kakšnem potovanju zajahal to štirinožno nenavadnost, pozna občutek. Preobjedeni glavarji so zato ugotovili, da sami niso najboljši jahači, in so za izkaz svojih grbavih tekačev pričeli uporabljati otroke. Ti so peresno lahki, zlasti, če jih stradaš. In nameč­ko­ma potrošni material, saj so bili kupljeni v suženjstvo in zategadelj šejkova imovina.
Na tak način so kamelje dirke potekale več tisočletij, še celo v aktualnem. Arabske vladarske hiše so redile dirkalne pasme, medtem ko so bili džokeji petletni mulčki, nabrani v Sudanu ali Pakistanu. Zmaga je pripadla živali, fant pa je imel srečo, če ni končal pod kopiti in je dobil skledo kuskusa. A vremena se spreminjajo in po mnogih pritiskih človekoljubnih organizacij so pred nekaj leti arabski tradicionalisti naposled popustili. Najprej so otroški tovor ukinili v Združenih emiratih, nato v Katarju in Bahrajnu, dokler ni postal prepovedan v vseh tamkajšnjih deželah. Seveda niso preklopili na odrasle jezdece, marveč so ubrali druga­čen pristop. Zveza kamelarjev je nagovorila neko švicarsko podjetje, naj jim izdela robotske nadomestke. Kamele pač niso kot psi, ki na dirkah sami od sebe tečejo za zajcem na tračnici, dokler ne spustijo duše. Nak, one se brez goniča ne bodo niti premaknile.
Visoko v Alpah so na željo naftarjev razvili ustrezno rešitev. Šlo je za desetkilogramske inštalacije, ki v resnici niso bili roboti, marveč motorizirani korobači na daljinsko z vgrajenim zvočnikom. Toda zaradi kulturne razlike med izvajalcem in naročnikom projekt ni uspel. Kamel se ni dalo zlahka prepričati, Švicarji pa o njih niso imeli pojma. Aparaturam sta zavdala pesek in vročina in za povrhu versko zategnjeni Savdijci niso hoteli 'robotov', ki so jih izdelovalci dobronamerno oblikovali kot majhne človečke. Po črki Korana ponarejanje človeške forme vodi v malikovanje, česar is­lam ne odobrava. Arabci so se nato lotili razvoja sami in v presenetljivo kratkem času izdelali mnogo bolj­še­ga ter petkrat lažjega polavtomatiziranega džokeja, ki na ukaz zadovoljivo priganja puklaste štirinožce.
Sodobna dirka kamel je po novem videti jako nenavadno. Po več kilometrov dolgi peščeni galopira dva ducata dromedarskih samic, vse s peno na ustnah. Na hrbtnih kocih, katerih barva priča o moštvu, imajo pritrjene nekakšne škatle z izrastki. Vzporedno z njimi pa se drenja enako število belih land cruiserjev, v katerih sedijo 'trenerji' z mikrofonom in komandno pripravo. Umetni džokej je zgolj posrednik, ki skozi zvoč­nik predvaja šefovo lajanje, medtem ko gumijasti biči neprestano spodbujajo in popravljajo smer. Senzor srčnega utripa goniču pove, koliko lahko revico še pritiska, to pa je tudi vse, kar je od 'robota'. Nekateri pametnjakoviči so sicer vdelali še električni šoker, ampak so jih sodniki dobili in jih prebičali.

Kamelje dirke niso nacionalni šport Arabskega polotoka, to je ipak fuzbal. Pravzaprav uživajo zanimanje le pri delu skupnosti, tistem, ki da na folkloro. Ker živali ne tečejo po stadionskem krogu, je gledalcev malo. Prav tako ni stav, za katere Alah ne mara. Toda neobičajna predstava je kljub temu vredna ogleda. Prizor hecnih grbavk in grozda prerivajočih se terencev dodatno zabeli komentator, ki ždi v eni od toyot, v tisti s kamero na strehi. Človeček se v tipično arabski maniri dere kot jesihar in če ga ne bi videl, bi ga uteg­nil zamenjati za mujezina, ki z minareta kliče k molit­vi. Pri tem dirka začuda ni turistična atrakcija, marveč pristen zbor lokalcev. Ponavadi je na dogodku še kamelja tržnica, kjer prisostvuješ dražbam in se prepri­čaš, kako cenjeni so ti dirkalniki. Prvaki dosegajo visoke šestmestne zneske, kar je razumljivo, saj lastniku često pritečejo mercedes ali kakšno podobno simbolično nagrado.
Lepa zgodba, kajneda? V kozmopolitanski Dohi in Dubaju ter v precej bolj zaprtem Riadu – vsi oženjeni z Ameriko – so zaradi pritiskov Združenih narodov in Bele hiše odpravili otroško suženjstvo, ki je bilo do nedavnega vsem na očeh. Izročilo je resda utrpelo, a z modernizacijo so se znebili problema človeške komponente in ugodili svetovni javnosti. Tako razmišljam, ko dogodivščino v iskanju gurmanskih EXP zaklju­ču­jem s kameljim šniclom. Ne na dirkališču, se razume, saj tudi pri nas na hipodromu ne naročaš horseburgerja. A meso je halal, kar pomeni, da ga islamska postava za razliko od judovske dovoljuje, dasi ga prav pogosto ne jedo. Pravzaprav gre za delikateso, ki jo strežejo ob posebnih prilikah, praviloma na porokah. Bolj vsakdanje je kamelje mleko, ki vsebuje manj maščob in več beljakovin od govejega. V Jutrovem in v Afriki ga pijejo tisočletja, menda pa je zadnje čase pravi hit na zahodu in gre v Londonu za 30 evrov po lit­ru. Morda nabavim par tetrapakov za domov.
Toda ko grizem za svoj okus pretirano žilav zrezek, se mi nehote odpre širši vidik te navidez človekoljubne posodobitve športa. Tak, ki nadaljuje januarski uvodnjak. Kaj pa, če vsem tisočim otroškim džokejem v resnici ni bilo hudega? Kaj, če je bilo rekrutiranje za kameljega goniča za tistega mršavega pakija ali zamorčka loterijski dobitek? Kdo mu je potemtakem vzel službo, ki bi mu morebiti omogočila lepo življenje v deželi izobilja? Roboti! Gre za očiten primer pričetka vstaje strojev. Tesarstvo so osvojili že prej, zdaj so zaobvladali še kamelarstvo. Mar ni to prav nenavadna simbolika, da sta v roke avtomatov padla zveličavna poklica obeh velikih prerokov?

David Tomšič

Kamelji uvodnjak objavljeno: Joker 261
april 2015