Revija Joker - Še en jubilejni uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Še en jubilejni uvodnjak
Še en jubilejni uvodnjak
...
David Tomšič

Moje špilreporterstvo se je brez kakrš­nih­koli pisunskih ali celo novinarskih ho­tenj pričelo v ranih najstniških letih za Moj mikro. Konec osemdesetih sem se odzval na tistikrat stalni razpis v reviji, privlekel na plan Unisov črkopisni stroj in dvo­prstno odtipkal opis nekega zakotnega špila za ZX spec­trum. Kot večino ostalih sem ga seveda kupil od bratapirata, pomenljivo imenovanega Satansoft. Pri ustvarjanju besedil sem poleg mehanike uporabljal še nekaj malega kemične tehnologije, takisto danes izumrte kot dodo. Indigo papir mi je rabil za backup oziroma varnostno kopijo, dočim so bili edigs lističi analogna ustreznica brisalke. Ker je imel lektor z mojimi osnovnošolskimi besedili precej dela preden so šla k črkostavcu, sem moral za njegove opo­mbe delati dvojne presledke. Nikoli nisem (iz)vedel, ali med vrsticami ali med besedami, zato sem za vsak slučaj počel oboje. 
Tipkanje z veliko prazninami sem nato osebno dostav­ljal v takrat še veličastno Delovo stolpnico. V zameno za moje avtorsko delo, katerega navdahnjenost je primerljiva s teksti na deklaracijah, je založba na fotrov žiro račun nakazala par dinarskih kovačev. Te sem primaknil izkupičku od nabranega starega papirja in preprodaje pasjih bombic ter piksen kokakole na bolšjaku. Kot je veleval običaj, sem za prihranke pri neki sirni branjevki na tržnici kupil marke ali šilinge. Najbrž se veliko Ljubljančanov spomni tistih babušk, ki so izmed jozeljnov vlekle zvitke svetih bankovcev za 100 DEM. Posel jim je tekel, dokler ni postal predsednik vlade SFRJ Ante Markovi}, ki je odprl legalno menjavo valut. 7 dinarjev za marko, če se ne motim. Jugoslovani smo zelo hitro pokupili vse devize, ki so prišle od pos­la stoletja, prodaje yugov v ZDA, in federacija je zdr­s­ni­la še globlje v gospodarski prepad.
Ja, memoari iz nekega drugega časa in iz neke druge države so kljub idealizirani, morda celo naivni obliki še vedno živi. Naši starši so na plebiscitu decembra 1990 glasovali za osvoboditev izpod beograjskega jarma bratstva i jedinstva, dočim smo se mulci veselili, da bodo z zamenjavo režima na naše police naposled prišli nutella, kinder jajčki, lego kocke, Barbika / Himen in več kot ena vrsta margarine. In so. Eden od produktov zanosa nove države je bila tudi sveža revija za sončno stran računalništva, Joker, ki je ekipno izšla iz očaka Mojega mikra. Prva, nekam bedna dvobarvna številka je izšla pred točno dvaindvajsetimi leti, maja 1992.
Mimogrede, taistega meseca je, frišnosti navzlic že padla prva slovenska vlada, Demosova koalicija s Peter­letom kot prvim, Janšo kot obrambnim in Bav­čar­jem kot notranjim ministrom. Državotvorna sloga poli­tikov je trajala celo tretjino mandata, kar bi morali, če ne bi bili tako zaslepljeni s sanjami, vzeti kot zlo slutnjo. Kako sveža je bila takrat naša lipova dežela na sončni strani Alp, priča podatek, da smo kljub uradni valuti tolarja prvo izdajo revije še vedno prodajali za bone. To so bili nekakšni protobankovci, ki so bolj kot na resen denar spominjali na onega iz Monopolyja. Valvazorji, Vege in Prešerni so prišli šele na jesen, Kobilica in Cankar pa še kasneje.
22 let in 250 številk je za take sorte časopis hvalevreden uspeh, na Slovenskem še toliko večji. Z lojalnim sodelavcem Sergejem sva pri projektu že od samega začetka, kar je takisto spoštljiva doba. Ob jubileju se najbrž pričakuje, da bo izdaja tako ali drugače naphana z obeležji Jokerjeve zgodovine, starimi članki, davnimi fotografijami in sličnimi, često sami sebi namenskimi elementi. Toda najino dolgo pot in s tem hiš­to­rijo revije sva oziroma smo na raznolike načine popisali že ob mnogo preteklih okroglostih. Kakršnakoli beseda v to smer bi bilo ponavljanje že ponovljenega. Gledanja nazaj v Jokerju itak ne manjka. Rubrike Jokerplov, Anali in Rumplkamra so stalnice in nemara v očeh kakšnega mlajšega bralca z retrospektivami celo pretiravamo. Željni kronike računalniškega zabavnika boste morali zategadelj na Stranko prečitat uvodnjake v številkah 100, 150 in 200.

Odveč je poudarjati, kako so igre tehnično napredovale in se iz kockastopiskajočih priložnostnih hecev razvile v pretirano realistične, zasvojljive izkušnje. Itak, da so. A ob gledanju v vzvratno ogledalo pod­roč­­­ja je videti mnogo več od zgolj tehničnega napredka. Zanimiv fenomen je dvig vrednosti, ki jo dobimo za svoj denar. Današnji špili kljub stalnemu vihanju nosov nad založniškim nategunstvom resnici na ljubo prinašajo več vsebine in igralne količine kot včasih. Za približno enako ceno, se razume, saj novi naslovi v trgovini koštajo primerljivo onim izpred petnajstih ali tridesetih let. Ene zvrsti so odebelile svoje predstavnike bolj kot druge, toda na pamet mi pride prvi Need for Speed, ki je imel šest avtov in prav toliko prog. Sodobni vsebuje obojega desetkrat več plus več­ig­ralstvo in še kaj. Glasbeni album ali film se po drugi plati skozi čas nista baš podaljšala.
Spremenilo se je še mnogo elementov, začenši z na­činom razvoja. V starem veku je bilo treba izdelek pred splovitvijo izpiliti do kraja. Stalna omreženost pa je potuha razvijalcem in polizdelki na policah so redna praksa. Tako avtorji prehitijo konkurenco ali ulovijo nakupovalno mrzlico, nakar pač postopoma flikajo in dodajajo. Očitno jim tega nihče ne zameri, kar se je pokazalo pri SimCityju, ki je postal normalen šele po pol ducata zaplat, a so ga vseeno potržili več milijonov. Špil po novem lahko celo uradno prodajajo v nedokončani izvedbi in ga dodelujejo na podlagi komentarjev skupnosti. Oziroma nafehtajo denar od množic, preden se projekta sploh lotijo. Digitalna distribucija je nadalje omogočila drobižne razširitve in znatno razširila ponudbo, saj se je uveljavil trg ma­nj­ših, neodvisnih iger. Dandanes dobiš novo igro za pet, deset, dvajset, štirideset ali sedemdeset evrov. Ali kratkomalo zastonj in ti potem znotraj zabave teži z bolj ali manj obveznimi mikrotransakcijami.
Za igroljuba so vse te možnosti, ki bogatijo njegov hobi, kajpakda dobrodošle. Mnoge igre so zaradi nenehnega razvoja in dopolnjevanja bolj dolgožive. Organizirano in masovno večigranje ter komune, prijateljčki in ačivmenti so dodali nov nivo igralskega udejstvovanja. Internetni servisi so omogočili instantno dostopnost robe. Pojavili so se novi poslovni in vsebinski modeli, recimo udeleženo spremljanje razvoja ali epizodnost. Mobilne platforme nudijo neskončnost igranja kjerkoli, od sekretariata do pouka ...
Z vidika novinarstva, zlasti našega starošolsko-papirnatega, pa so ti sodobni pristopi prejkone ovira. Nenehno nadgrajevanje in patchanje celotnega digitalnega področja, ne zgolj videoiger, je že ena od težav. Mi namreč te možnosti nimamo in ko revija izide, so lahko kakšni očitani felerji špila, programa ali naprave že popravljeni. To naredi recenziranje za zelo nehvaležno početje. Mnoštvo vsakomesečnega igrovja na desetinah sistemov je takisto konkretna težava, prav tako ukvarjanje s free 2 play izdelki, katerih opisovanje terja drugačen pristop. Tam namreč ne gre za nasvet, ali se zadevo splača kupiti, marveč bolj za spodbudo k igranju, ako je špil dober, in za informacijo, kako pošteno je izvedena plačljiva zastonjskost. Enak novinarski izziv so kickstarterjevski projekti, early access, DLCji, MMOji in tisto igrovje, ki je mesece v odprti beti. Kdaj opisati? Ko je naslov javno dostopen? Uradno splovljen? Ali pol leta kasneje, ko je približno pokrpan? Pestrost je postala neobvladljiva in reči vzniknejo ter crknejo celo znotraj enega meseca. Kot na primer Flappy Bird.
Mesečnik seveda ni združljiv z rednim obveščanjem o poslednji novosti, sledenjem zgodbam in popisovanjem slehernega koščka panoge. Spletne strani so po ažurnosti seveda v prednosti. Lahko pa jim tiskan medij parira v kakovosti napisanega. Ne delam si utvar, da smo edini vir informacij in priporočil, kajti zvedav razgledanec se mora ozirati naokoli. A četudi se ob splošnem trendu 'itak je vse na internetu' občasno počutim nekam nemočnega, menim, da Joker kljub obči nizki vrednosti tiskane besede daje s samosvojim pristopom dovolj dodane vrednosti in dostavlja trden povzetek dogajanja. Rad ga počnem. Radi ga poč­ne­mo. Zato je moja želja ob novi upihnjeni svečki enostavna: Bog daj četrtstoletnico! (In boljšo državo!)


David Tomšič

Še en jubilejni uvodnjak objavljeno: Joker 250
maj 2014