Revija Joker - Tehnološki uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Tehnološki uvodnjak
Tehnološki uvodnjak
...
David Tomšič

Veste, da imamo v Tivoliju slaščičarno z ne­verjetnim načinom naročanja? Beli me­niji na vsaki mizi niso le oblikovani kot tablice, namreč SO tablice. No, v res­nici so bolj e-črnilni bralniki, ampak taki, interaktivni. Ni ti treba čakati natakarja, marveč naročiš neposredno s pritiskom na postavko na zaslonu. Koliko je zadreg, ko gostje pomotoma obklju­kajo ducat bananasplitov, ne vem. Ampak majke mi, da elektronskih jedilnikov doslej še nisem videl. 
Oni dan sem bil na Siciliji. Poleg tega, da je ob nedeljah in, če se le da, še ob ponedeljkih ter vsak dan med dvanajsto in četrto uro vse zaprto, me je začu­di­lo, da je bilo v večini krajev za parkiranje treba kupovati parkirne listke. Tiste velike, z meseci, dnevi, urami in minutami, ki jih spraskaš in daš na armaturo. Ureditev je bedna na vseh nivojih. Uporabnik mora is­ka­ti lokale, kjer jih prodajajo, občinska blagajna od tis­tih petdesetih centov prav veliko ne zasluži in za name­ček porabljeni listki smetijo ceste. Sistem ni tak za­nalašč, zaradi retropriokusa. Z njim bi mogoče lahko upravičili starošolske, mehanske parkirne ure na dimes v San Franciscu, ki takisto povzročajo probleme, saj nikoli nimaš v žepu dovolj novčičev za pregrešno drage parkirne minute. Ampak ti pildki v Agrigentu, Enni, Trapaniju in drugih sicilijanskih turis­tičnih mestih so taki enostavno zato, ker mestni svetniki oziroma proračuni projekta niso sposobni moderni­zirati. Oziroma je denar za nadgraditev pokrajini primerno poniknil neznanokam.
Pri nas smo bolj napredni, kajti v domala vseh krajih so nameščene parkirne blagajne. Te ne podpirajo gla­sovnih ali mahalnih komand kot najbrž v Južni Koreji, ampak vseeno odlično rabijo namenu in lahko pla­čaš celo z mobilnikom, kar je sploh kul. Telefon moreš prav tako uporabiti za nakupe v Mercatorju, na Petrolu in pri McDonaldu, kar je na veliko zapadnih trgih še vedno prej izjema kot pravilo. V Italiji recimo na tak način ne dobiš ne bencina, ne hambureka. Tudi marsikateri upravni ali bančni postopek pri naših zahodnih sosedih ali v drugih EU-državah za razliko od Slovenije ni izvedljiv po spletu. Sicer sem prepričan, da imajo na tujem kak drug servis bolje izveden kot mi. Vendar hočem povedati, da nismo tako zabačeni, kot često mislimo.
Seveda si želimo še več rabe tehnikalij, zlasti tistih, s katerimi smo uporabniki že opremljeni. Malo je verjetno, da bodo naši muzeji po zgledu Louvra vpeljali vodene oglede s 3DSom. Takisto je še daleč do e-volitev. A e-položnice niso tako visokoleteč projekt, pa jih izdaja le malokdo. Pravzaprav dobivam tako fakturo le od Telekoma, dočim mi vsi ostali inkasanti pošiljajo papirno smetje. (Žal naš naročniški oddelek ravno tako ne ume samodejno izstavljati položnice po spletu, s čimer se nikakor ne morem sprijazniti.) Najbolj očitna in umestna praktična izraba tehnologije pa bi bila nad­­gradnja ljubljanskega sistema Urbana, da bi podpiral telefonični NFC.
O tej možnosti bližinskega prenosa podatkov, ki se zanaša na kratkosežne radijske valove, smo že pisali. Morda preuranjeno, kajti tehnologija, pri kateri napravo le približamo oddajniku, še vedno ni dosegla kritič­ne mase in je razširjenosti navzlic v resnici nepoznana. Oziroma ima slab predznak, za kar je kriv Samsung s tistimi filmčki, v katerih ljudje trkajo s telefoni in si tako izmenjujejo povezave ter slike. Vsakdo, ki je to poskusil, ve, da je početje bedasto in nedelujoče. Toda možnosti NFCja so široke in vključujejo pla­če­va­nje s telefonom ter odpravo odpiralnih in registracijskih kartic. Če sistem uporablja kartico na dotik, je to neke vrste NFC in združljivost z mobilnikom je stvar programerjev. Pri nas se nekateri telefonični zastopniki že lep čas dejavno trudijo za promocijo NFCja, ampak se zdi, kot da nihče nima interesa. Urbana bi bila najboljša demonstracija, saj je široko razširjena in njeno poslanstvo ni omejeno na fočkanje na avtobusu. Rabi še kot omejeno plačilno sredstvo, izkaznica za knjižnice, vstopnica v kulturne ustanove in ključ za izposojo bicikla.

Google Wallet, ki v ZDA deluje že dve leti, ni le plačevanje prek NFCja, marveč sem sodijo še promocije, kupončki in reklame.

NFC se resda uvaja kot hiter način za parjenje mobilnika s slušalkami, zvočniki ali televizorjem, a kot obči potrošniški standard se mu kar ne uspe uveljaviti. V ZDA je omogočeno plačevanje s servisom Google Wallet, vendar je prodajnih mest in podprtih telefonov malo. V marsikateri prestolnici, med drugim v Londonu in Parizu, lahko mobilnik nadomesti transportno kartico, kakršna je Oyster Card. V nekaterih barih imajo NFC-nalepke, kjer se pofočkaš in s tem samodejno prijaviš lokacijo na Facebook in Foursquare. Po­­nekod celo najdeš kak oglasni pano z NFC-čipom, ki ti pri približanju naprave odpre stran oglaševalca ali zavrti trailer za film. Toda vse to so pretežno eksperimentalni projekti, često sponzorirani od nosilcev tehnologij, medtem ko na pravi preboj še čakamo.
Ključni kamenček na tehtnici je vplivni Apple, ki je doslej NFC ignoriral. Veliki upi so se budili ob tem, da bi bližnjepoljno komunikacijo požegnal novi iphone. S tem bi tehnologija dobila zagon in telefoni bi lahko nadomestili listnico. Ne le za plačevanje, marveč bi v njem hranili čuda kartic zvestobe, kupončke, letalske karte … No, upi so se izjalovili, kajti Apple je tehnologiji, ki ni njihova, znova pokazal figo. Zdi se, da bo zato životarila še naprej, kar je škoda.
Marsikatera zamisel se izkaže za slepo črevo, ampak taka je cena razvoja. Sprašujem se, če sodijo med take slepiče tudi pametne ure, ki jih kljub obči neprepričljivosti vsepovsod navajajo kot glavni trend letošnjega sejma IFA? V pripravi jih imajo vsi po vrsti, od Sonyja prek Samsunga do Googla in Appla. Vendar sem radoveden, kako bomo uporabniki sprejeli te zapestne pomočnike. Nišni trg gotovo obstaja, če ne drugega, za japije, ki bodo izdelek vzeli za frišen statusni simbol. Toda potrebe po še enem displejčku, ki je v bistvu le podaljšek telefona, ni.
Drugačna zgodba je drugi primer nosiljive tehnikalije, revolucionarnejši Google Glass. Resda se bodo ta futuristična očala takisto naslanjala na mobilnik, vendar bodo pri tem postregla z edinstvenimi, doslej še ne­iz­ku­šenimi možnostmi. Google Glass niso naočniki v pravem pomenu besede, marveč nanosni okvir brez leč, le s prosojnim zaslončkom nad desnim učem. Gre za nekakšen HUD – head-up display, kakršnega imajo vojaški piloti v čeladnem vizirju. Ta displej v navezi z glasovnim in gibalnim upravljanjem, kamero, GPS­om in neprestano povezanostjo v naša življenja prina­ša nesluteno revolucijo. Ne le po novih načinih uporabe in obogateni resničnosti, marveč bo tak pripomo­ček dodatno zavdal zasebnosti. Najbrž ni daleč dan, ko bomo privzeto snemali vse, kar bomo gledali. S tem se bo odprla čisto nova smer izražanja, pa tudi zgra­ža­nja. Ni čudno, da v ZDA že opremljajo lokale in ustanove z nalepkami, ki prepovedujejo rabo dotične naglavne komponente. A to je blažev žegen, saj se Google že dogovarja za sodelovanje z Ray Banom in drugimi sončnimi očalarji. Odlično za Požarja in slične manijake, ki zajemajo 'spomine' z nudističnih plaž.

Google Glass, ki zna spočeti novo poglavje digitalnega vsakdana.

Novitet zlepa ne bo zmanjkalo. Mahalni nadzor, navidezna in obogatena resničnost, visokorazločljiva televizija z vrsto podpornih servisov, pametna bela tehnika in povezani avtomobili so komaj pričeli pot. Oni šef ameriškega patentnega urada, ki je pred stoletjem trdil, da smo izumili vse, kar se je izumiti dalo, se ni rav­no izkazal za vizionarja. Že v tem Jokerju nakazujemo kar nekaj orenk tehničnih in uporabniških premikov, ki pridejo med nas v kratkem. V redu za nas, da bomo imeli o čem pisati. Le nekako se mi dozdeva, da bolj kot postajajo naprave okoli nas pametnejše in povezane, manj pametni in povezani smo sami.

David Tomšič

Tehnološki uvodnjak objavljeno: Joker 242
september 2013