Revija Joker - Kickstarterski uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Kickstarterski uvodnjak
Kickstarterski uvodnjak
...
David Tomšič

Pričetek podjetnišva terja poslovni načrt. Če se podajaš v posel sam in z minimalnim vložkom, je dovolj, če daš na papir par številk in se prepričaš v pozitivno bilanco. A v primeru, da imaš le zamisel, ne pa tudi denarja oziroma možnosti za uresničitev, je poslovni plan resna študija. Še tako izvirna in prebojna ideja ter moralna podpora pivskih kolegov nis­ta dovolj, ko najemaš petmestne kredite. Morebi­t­nih vlagateljev se ravno tako ne da prepričati le z zasanjanim leporečenjem. Treba je konkretno razmisliti o izdelku oziroma storitvi, analizirati trg, oceniti tveganje in izdelati dolgoročni finančni načrt. Pa še takrat gre lahko marsikaj narobe, saj so poslovne vode nepredvidljive in skrivajo prenekatero čer, ki se je poprej sploh zavedal nisi. 
Do nedavnega so bile mnoge zanimivosti, kulturna dela in izumi v kali zatrti, saj niso naleteli na investitorski ali bančniški posluh. Naivne, neizkušene inovatorje so velike firme prinašale naokrog in neuveljav­ljeni glasbeniki, striparji, igrotvorci ter pisatelji so zaman trkali na vrata založb. Ali so se bili proti svoji volji primorani podrediti kravatarskim zahtevam. Zadnje čase pa se za take primere uveljavlja frišen pos­lovni model, imenovan množično financiranje – crowd funding. Gre za sila enostaven koncept, pri katerem pobudnik svojo idejo karseda privlačno predoči javnosti, nakar fehta za podporo, ki mu omogoči zagon. To ni iskanje marketinških pokroviteljev s strani velikih podjetij, ki hočejo nekaj v zameno, marveč prošnja za manjše donacije tisočih posameznikov, ki se jim zdi zadeva posrečena in jo s podporo pravzaprav prednaročijo.
Sopomenka za tovrsten način pridobivanja sredstev je Kickstarter, ki se dandanes redno omenja v svetu samostojnih zabavnih projektov. Čeprav je v trženju neodvisnih ustvarjalcev dotična spletna stran naredila pravo revolucijo, temeljna zamisel ni njihova. Ameriško zgodovinopisje navaja, da so Njujorčani koncem devetnajstega stoletja po enaki poti zbirali dolarje za podstavek Kipa svobode. Nekaj bogatejših Angelinov pa je leta 1978 iz lastnih žepov obnovilo znak Hollywood. Crowd funding je bil takisto stalna praksa v SFRJ, le da se mu je tedi reklo samopris­pevki. Naši starši bodo znali povedati, kako je v nekem drugem času in v neki drugi državi za izgradnjo zdravstvenih domov, šol in drugih javnih ustanov pla­­čevalo prebivalstvo. Tudi sedaj se na enak način kupi marsikateri medicinski inštrument, le s to razliko, da včasih denarja dejansko ni bilo, danes pa prepogosto skrivnostno ponikne.
Da ljudstvo financira postavke, ki bi morali biti zagotovljene po drugačnih poteh, je kajpakda nesprejemljivo. Zato tak sistem kupovanja ali gradenj osnovnega družbenega inventarja, najsi gre za inkubator ali knjižnico, ni sprejemljiv. To je le potuha za nesposobne in lopovske vladarje, ki za nameček postavlja pod vprašaj smiselnost davkov. Sličen pomislek pa imam prav tako zoper Kickstarter, ki ni tako pravičniški, kot se kaže na prvi pogled, in ga nekateri že izrabljajo, da ne rečem zlorabljajo.
Zagotovo se je številnim začetniškim kreativcem, industrijskim oblikovalcem in programerjem portal izkazal za odlično odskočno desko oziroma edino mož­nost, da so izgotovili in splovili svoj pionirski izdelek. Lepo, da je nadobudni kitarist nabral želenih tisoč dolarjev za izdajo CDja. Enako privoščim ilustratorki za prvo otroško knjižico, fotografu za album in še mnogim podobno iskrenim ter skromnim posameznikom. A vprašljivi so že raznorazni, v osnovi manjši umet­niški ali uporabniški izdelki, ki so uspeli preseči izklic­no vsoto celo za dvajsetkrat. Kickstarter namreč nova­čenja ob dosegu kvote ne prekine, zato so nekateri grafični romani, zgoščenke, japanske ilustracije, slikanice in celo ponatis stripa prišli do visokih šestmest­nih zneskov. To pa ima kaj malo veze z zagonom posla in solidarnostjo množic, marveč je kratkomalo dobitek na lotu. Absolutni rekorder je igrica Bones. Avtorji so upali na 30 jurjev, nakar so nabrali tri milijone in pol! Nihče me ne bo prepričal, da bodo s tem denarjem delali gospodarno in da bo špil zaradi tega stokrat obilnejši.
Drugi problem je nebroj visokoletečih in profesionalnih predstavitev od obstoječih podjetij, ki prevečkrat zasenčijo poštene apele malega človeka. Po pol minu­te naključnega klikanja po Kickstarterju naletiš na ducate korporativnih zamisli v slogu idealnih srajc, revolucionarnih denarnic in vsenamenskih podstavkov za iphone, ki so pokasirali milijon in več dolarjev! Vsak poslovnež bi bil hvaležen za velikansko finančno injekcijo na lepe oči, s katero pošlješ na trg produkt, izdatno opremiš delavnico, pa še lastno bajto.
Veliko tovrstnih fehtarjev je na nam ljubem pod­ročju, torej v razdelku iger. Samoumevno je, da se za pozornost in zelence potegujejo mladi programerji s prizemljenimi načrti. A velika imena branže, kakršna so Peter Molyneux, Richard Garriott, Brian Fargo in Tim Schaffer, po mo­jem nimajo v tej druščini kaj iskati. Saj jih imamo radi in se veselimo njihovih iger, vendar portal, kot po­­ve njegovo ime, rabi za start-up, ne za vbogajme sta­rostam, ki bi se radi na plečih nostalgije z najmanjšim vložkom potegnili iz naftalina. Nekateri, recimo InExile, objavijo celo le idejo, brez ene same slikice, pa že letijo milijoni na kup.
Tozadevno najbolj nezaslišana je prisotnost Obsidiana, 135-glave skupine, med katerimi je mnogo veteranov in ki je v svojem desetletnem obstoju razvila že marsikatero uspešnico. Za frpjko Project Eternity so znovačili štiri milijone od sprva hotenega enega, pri čemer so licemersko sproti nizali obljube, kaj vse bodo še vključili za vsakega dodatnega četrt milijona. Nič ne dvomim, da bo špil naposled dober. Ampak čemu niso šli ob veri v uspeh v banko? Oziroma razvezali lastnih mo­šenj?
Še večji nateg se mi zdi Leisure Suit Larry: Reloaded. Kar 655.000 dolarjev so Larryjev fotr Al Lowe in banda napaberkovali za špil, ki bo zgolj (že druga) predelava izvirnika. Za prerisanje petindvajsetih lokacij in snemanje glasov, kar fani naredijo sami in zastonj, je to vnebovpijoča bogatija. Od lanskega maja, ko so dobili gotovino, niso pokazali niti ene nove sličice, niti izdelali spletne strani.
Od prijavitelja se sicer terja moralna odgovornost in kao moraš ob neizpolnitvi obljub denar refundirati. Toda kot kaže praksa, je praksa drugačna. Kickstarter si umije roke, naivneži pa gredo lahko v zasebno tožbo. Eden takih primerov so snemalna očala ZionEyez HD. Od vplačanih 344.000 dolarjev so podporniki videli le lepe slikice ’podjetnikov’ na rajskih plažah. Hudih pravnih varoval Kickstarter nima in ker pobira pet odstotkov, jim ni v interesu omejiti ne prijav, ne nabirk. Tudi to, da edinole Američan in Britanec lahko vpišeta projekt, denar pa prispeva vsakdo, se jim ne zdi baš sporno. Če bi dali več omejitev, se skozi Kickstarter ne bi obrnilo pol milijarde dolarjev.

Skratka, Čelužnik in Otočan po novem ne potrebujeta več poslovnega načrta, ubadanja s krediti, razmiš­lja­nja o marketingu, iskanja distribucijskih kanalov in pre­pričevanja vlagateljev, ki za name­ček terjajo zase delež lastništva. Nič več neprespanih noči, stresa in skrivanja pred upniki. Ob izvirni ideji zadostuje reklamni filmček in nekaj besedila, ki v eni potezi preveri trg, pridobi nepovratna, lahko celo neobdavčena sredstva za razvoj in zagotovi uvodno prodajno količino. Za nameček moreta eksperimentalno prijaviti, kolikor zamisli se jima pač utrne. Vpisi so zastonj in količina poveča verjetnost dobitka. Pri tem obstaja znat­na možnost, da bosta ne le brezskrbno zagnala posel in splovila izdelek, marveč enostavno obogatela.
Ne zabavljam zavoljo neprivoščljivosti, dasi bi se tudi nam dopadlo, ako bi za svojo ustvarjalnost do­bili tovrstne donacije, ne da komaj zvežemo en mesec z drugim. Kritičen sem zato, ker se poslanstvo človekoljubnega crowd fundinga na tak način izkrivlja. Smetano donacij poberejo projekti, ki bi morali biti financirani drugače oziroma so pretirano podprti, marsikateri, ki bi si zaslužil podporo, pa je spregledan. Nekdo bo sicer rekel, da ga ne briga, kdo in koliko zasluži, važno da bo iz tega iz­šel dober artikel. A to je kratkovidno razmiš­lja­nje. Kickstarter je fenomen, ki ne bo trajal večno, vsaj ne s tako rastjo. Mehurček se bo slejkoprej razpočil in če se bo poslovni model izkoriščal, se bo to zgodilo toliko prej. Znova bodo na suhem ostali mali ljudje.
Zatorej menim, da so odgovorne tudi množice, ki ne bi smele na prvo žogo namenjati podpore čisto vsemu. Tu gre vendarle za solidarnost, ne za štacu­no oziroma prednaročila. Drugače bodo na Kick­starter kmalu vpisani še Call od Duty, Disney in Metallica!


David Tomšič

Kickstarterski uvodnjak objavljeno: Joker 236
marec 2013