Revija Joker - Nevidni pomočniki

ČLANKI
stranka » članki » netki » Nevidni pomočniki

Oblačna virtualka
Na precej podoben način delujejo superračunalniki, katerih koncept poznamo desetletja. Skoraj enako dolgo pa so inženirji razvijali nasproten proces: da bi se en sam računalnik znal obnašati kot več, med sabo ločenih mašin. Ledino je tu kot ponavadi oral IBM že pred petdesetimi leti. V osemdesetih je tako veliko računalnikov emuliralo nekdaj priljubljeni CP/M, nakar so se pojavili emulatorji DOS. Tak je bil recimo leta 1989 izdani SoftPC za lastnike macov. Iz teh poskusov se je ob prelomu tisočletja razvila prava virtualizacija, kjer je prednjačilo podjetje VMWare, še danes eden vodilnih igralcev na tem področju. Sem spadajo tudi pogruntavščine, kot sta Microsoftov VirtualPC ali Oraclov VirtualBox.

Oblačne shrambe uporabljamo kot podaljšek svojih naprav. Največji hec je, da nihče ne ve točne lokacije, kje so podatki fizično pristali. Virtualni strežnik je hkrati povsod in nikjer.

Torej, zdaj imamo na tisoče računal, ki se pretvarjajo, da so eno samo, in možnost, da se eno računalo obnaša kot več njih. Če oboje združimo, dobimo temelj oblačnega servisa. Izraz, ki je v računalniškem besednjaku začel postajati popularen pred nekaj leti, izvira iz infografik in omrežnih shem. Tam je bil celoten internet predstavljen z risbico oblačka, da se ga je ločilo od infrastrukture znotraj podjetja. Z veseljem so ga povzeli tržniki in nas zdaj prepričujejo, da je oblak za biznis nujen.
Zamisel je na prvi pogled skregana z logiko. Zakaj bi kompjuterje najprej združeval in jih nato spet ločeval? Mar softver, ki skrbi za tovrstno početje, ne odvzema dragocenih procesorskih ciklov? Seveda jih, vendar prinese nekaj mnogo pomembnejšega: neodvisnost od muhavosti strojne opreme. Virtualni mašini ne more crkniti napajalnik ali grafična kartica, prav tako ji ne zmanjka elektrike, dokler deluje vsaj en podatkov­ni center, ki jo napaja. Če ji prične zmogljivost pešati, ti ni treba menjati hardvera. Nadgradnjo opraviš v me­niju, kjer z drsnikom povečaš količino razpolož­ljivega pomnilnika in dodaš procesor ali dva. Dokler jih imaš na razpolago v železju, seveda. Oblačni ra­ču­nalnik je tehnično gledano nesmrten.

Takole je videti nadzorna plošča profi navideznega strežnika. Imaginarnim mašinam dodeljuješ cikle pro­cesorja, pomnilnik in prostor. S programi, kot je VirtualPC, lahko isto počnete na lastnem računalu.

Ponudba virtualnih strežnikov je pestra, tudi pri nas ni malo podjetij, ki jih tržijo. Bržkone najbolj znan, cen­jen in uporabljan je Amazonov Cloud Services. Bezosovi fantje so izkušnje, nabrane pri vzpostavljanju največje svetovne knjigarne, znali spretno potržiti in tako del stroškov obratovanja prenesti na najemnike. Ti v zameno dobijo eno najbolj robustnih in zanesljivih platform, ki jim zagotavlja neprestano spletno navzočnost. Na enak način delujejo Dropbox in ostale oblačne shrambe, ki brez navideznih serverjev ne bi mogle obstajati oziroma se ne bi razlikovale od obi­čaj­ne­ga strežnika FTP. Virtualne instance so tiste, ki omogočajo dodatno vrednost, tudi v obliki storitev, kot sta deljenje vsebin po spletu in pretočni video.
Hkrati je treba vedeti, da oblačnost ni vsemogočna. Včasih en sam računalnik potopi celoten sistem ali pa zavoljo flikanja varnostnih lukenj ponudniki preprosto izklopijo znaten del svojega omrežja. V novicah beremo le o večjih izpadih, ki se pripetijo vsakih nekaj tednov, enkrat pri enem, drugič pri drugem velikanu. Manjših niti ne zaznamo. Namestiti popravek na nekaj deset tisoč računal ni mačji kašelj, ob ponovnem zagonu pa bo zagotovo spet nekaj crknilo. Včasih so stranke upravičeno jezne. Le kam je izginila obljubljena neprestana prisotnost?

Nevidni pomočniki objavljeno: Joker 256
november 2014