Revija Joker - Nevidni pomočniki

ČLANKI
stranka » članki » netki » Nevidni pomočniki

Od temelja do strehe
Ste se kdaj vprašali, kaj vse se mora zgoditi, ko v brskalnik vpišete naslov spletne strani? S stališča uporabnika je enostavno: spletni naslov ustreza točno določeni strani, ki se bo prikazala v brskalnikovem oknu. Kot bi poklikal dokument v Raziskovalcu. Pa ni čisto tako. Izraz www.joker.si računalniku ne pomeni nič. Internetni protokol operira s številkami IP, torej mora od nekod izvedeti, kateremu IPju pripada dotično ime, da lahko zahtevo odda na pravi naslov. Temu rabijo domenski strežniki, eni najbolj osnovnih spletnih servisov, katerih edina naloga je prevajati nezapomnljive skupke številk v človeku prijazna imena. Če bi vašemu internetnemu ponudniku crknil, bi naenkrat večina interneta postala nedostopna. Le na videz, kajti še vedno bi lahko dostopali do mest, katerih številke IP poznate. Bi pa to bilo nadvse neprijetno, mar ne?
K sreči se da takim neljubim zapletom ogniti. Strež­ni­kov DNS je na tisoče in precej od njih je javnih. Celo same internetne nastavitve privzemajo, da imaš nastavljen vsaj še en, rezervni strežnik. Zato je včasih pametno, da se ne zanašaš na samodejne nastavitve svojega ponudnika, marveč kot rezervo dodaš zunanjega. Nadvse priljubljen je Googlov DNS, predvsem zaradi carske, hitro zapomnljive IP-cifre 8.8.8.8. Prav tako je zunanji DNS kul, kadar se država odloči iti cenzuro, tako kot Slovenija z internetnimi stavnicami.

Servis DNS se zanaša na tisoče posameznih strež­ni­­kov, v katerih so zapisani konkretni podatki o spletnih domenah. Korenski strežnik hrani le podatek, kateri DNS je za domeno odgovoren. Celoten proces se izvede samodejno in v drobcu sekunde.

Takih temeljnih servisov je še več. Sem spadajo sistem oddaljene prijave telnet in njegova šifrirana različica SSH, elektronska pošta, prenos datotek, novičarske skupine, strežniki, ki sporočajo točen čas, in podobno. Da so naprednejši servisi zgolj nadgradnje osnov, priča dejstvo, da lahko spletne strani sprejmemo celo tako, da se čez telnet prijavimo na vrata 80 spletnega strežnika! Rezultat bo sicer koda HTML, okrancljana s kontrolnimi zahtevki, vendar deluje.
Za osnovno delovanje spleta oziroma servisa WWW torej potrebujemo vsaj DNS, telnet in prenos datotek. Iz tega sledi, da za delovanje visokonivojskega servisa Amazon.com potrebujemo recimo WWW, elektronsko pošto in e-bančništvo.

Davkarija je od naših ponudnikov zahtevala, da na DNS-nivoju preusmerijo promet, ki bi šel k Bwinu, na stran finančnega ministrstva. Goog­lov DNS bo lepo vrnil pravi naslov. Internet, 1, država 0!

Nevidni pomočniki objavljeno: Joker 256
november 2014