Rojen v Evropi
Temelji WWWja niso nastali v ZDA, marveč v srcu Evrope, na inštitutu za jedrske raziskave CERN v Švici, ki uživa status najnaprednejše evropske raziskovalne organizacije. Kaj bi ga ne, če pa so izdelali veliki hadronski trkalnik, dočim jim je Dan Brown pripisal izdelavo antimaterije. No, v osemdesetih je bil inštitut največja internetna točka na stari celini in Berners-Lee je bil tam zaposlen kot računalniški strokovnjak. Navduševal se je nad idejo hiperteksta, interaktivnega besedila, kjer s klikom na označeno besedo prideš do razlage ali drugega dokumenta. Bil je namreč pozabljiv in kot v šali pravi sam, si je skušal podaljšati možgane. Ideja sicer ni bila njegova, niti nova, kajti v strokovnih člankih so o podobnih konceptih in futurističnih napravah razmišljali že od od konca druge svetovne vojne, izraz pa so prvič uporabili leta 1963. Toda z analognimi dokumenti je bila neizvedljiva.

Tim Berners-Lee je tipičen akademik: skromen, zaverovan v svoje delo in prepričan, da je njegovo najvišje poslanstvo znanstveni napredek človeške vrste. Resnično pravi vitez. Hvala, sir Tim!

S pojavom osebnih računalnikov in grafičnega okolja je hipertekst postal nekaj običajnega. Tako so recimo delovale datoteke s pomočjo. Tim se je vprašal: bi tovrsten koncept deloval, če navezani podatki niso na istem računalniku? Protokol TCP/IP, na katerem temelji internet, je tako prilagodljiv, da prenese kakrš­ne­koli podatke. Pred nekaj leti pa so se na univerzi v Irvinu domislili domenskega sistema, ki je prevajal IP-naslove strežnikov v človeku laže umljiva imena. Oznaka v hiperbesedilu torej ne bo nudila razlage, kot je bilo v navadi do takrat, marveč le naslov, kje je shranjen drug dokument. Ta je lahko v isti mapi ali na drugem koncu sveta. Rodila se je hiperpovezava - hyperlink, drugi temelj spleta. Ta je neločljivo povezana s tretjim, naslovom URL. Univerzalni lokator vira ali Uniform Resource Locator je informacija, kje je do­tič­ni dokument. Recimo www.joker.si/mn3njalnik/.

Prvi spletni strežnik je bil Nextov model cube, ki je slučajno pristal na Timovi mizi. Na nalepki je z roko napisano opozorilo, naj se računalnika ne ugaša. Le kam je snažilka potem vklopila sesalnik?

Na papirju je vse bilo vse krasno, zdaj je bilo treba reč preizkusiti v praksi. Berners-Lee je spisal prvi strež­niš­ki program, njegov sodelavec pa konec leta 1990 prvi brskalnik. Oboje je teklo kar na nextovi kocki, ki so jo kupili, da bi ocenili, ali je reč primerna za potrebe inštituta. Preden so prototip poleti 1991 prvič predstavili, so mu morali najti še ime. Vsem je bil všeč Timov predlog World Wide Web, a so že takrat negodovali, kako težko ga je izgovoriti. Niti kratica ni pomagala: 'dablju dablju dablju' je edina okrajšava, ki jo po angleško izgovarjaš dlje kot izvorni izraz. Prva spletna stran je tako nastala v Cernu, druga pa pol leta kasneje v stanfordskem centru za fiziko delcev. Softver zanjo je s seboj prinesel fizik, ki je bil na ekskurziji v Švici in se je navdušil nad konceptom. Končno so lahko preizkusili, kako hiperpovezava deluje čez Atlantik.

S tole grafično ponazoritvijo se prične znameniti članek, v katerem je Berners-Lee opisal, kako si predstavlja svetovni splet. Dokument je danes skupaj s prvim strežnikom na ogled v Cernovem muzeju. Če vas pot kdaj zanese v Ženevo, je obisk obvezen.

Tim je posebno stran posvetil katalogu, kamor bo vpisoval vse novonastale spletne kotičke. A početje je že leta 1994 opustil, ker je bilo strani enostavno preveč. Takrat se je preselil na MIT, Massachusettski tehnološki inštitut, in s sodelavci ustanovil konzorcij W3, ki še danes bdi nad standardizacijo spleta. Jasno, eden njegovih največjih strahov je bil ravno to, da bi se enoviti WWW razdrobil in da bi do posameznih kosov lahko prišel le z namenskimi brskalniki. Pravi, da je najbolj sovražil čas brskalniških vojn, ko si videl na straneh pasice 'optimizirano za brskalnik X.' Mimogrede, na vprašanje, kaj bi odpravil, če bi splet ustvarjal znova, je odgovoril, da poševnice, saj so čisto nepotrebne.

Pred spletom smo računalniški navdušenci tratili čas na elektronskih oglasnih deskah, BBSih. Ti so predhodniki novičarskih skupin, še enega internetnega servisa, ki je danes večini neznan.