|
Rojen v Evropi
S pojavom osebnih računalnikov in grafičnega okolja je hipertekst postal nekaj običajnega. Tako so recimo delovale datoteke s pomočjo. Tim se je vprašal: bi tovrsten koncept deloval, če navezani podatki niso na istem računalniku? Protokol TCP/IP, na katerem temelji internet, je tako prilagodljiv, da prenese kakršnekoli podatke. Pred nekaj leti pa so se na univerzi v Irvinu domislili domenskega sistema, ki je prevajal IP-naslove strežnikov v človeku laže umljiva imena. Oznaka v hiperbesedilu torej ne bo nudila razlage, kot je bilo v navadi do takrat, marveč le naslov, kje je shranjen drug dokument. Ta je lahko v isti mapi ali na drugem koncu sveta. Rodila se je hiperpovezava - hyperlink, drugi temelj spleta. Ta je neločljivo povezana s tretjim, naslovom URL. Univerzalni lokator vira ali Uniform Resource Locator je informacija, kje je dotični dokument. Recimo www.joker.si/mn3njalnik/. Na papirju je vse bilo vse krasno, zdaj je bilo treba reč preizkusiti v praksi. Berners-Lee je spisal prvi strežniški program, njegov sodelavec pa konec leta 1990 prvi brskalnik. Oboje je teklo kar na nextovi kocki, ki so jo kupili, da bi ocenili, ali je reč primerna za potrebe inštituta. Preden so prototip poleti 1991 prvič predstavili, so mu morali najti še ime. Vsem je bil všeč Timov predlog World Wide Web, a so že takrat negodovali, kako težko ga je izgovoriti. Niti kratica ni pomagala: 'dablju dablju dablju' je edina okrajšava, ki jo po angleško izgovarjaš dlje kot izvorni izraz. Prva spletna stran je tako nastala v Cernu, druga pa pol leta kasneje v stanfordskem centru za fiziko delcev. Softver zanjo je s seboj prinesel fizik, ki je bil na ekskurziji v Švici in se je navdušil nad konceptom. Končno so lahko preizkusili, kako hiperpovezava deluje čez Atlantik. Tim je posebno stran posvetil katalogu, kamor bo vpisoval vse novonastale spletne kotičke. A početje je že leta 1994 opustil, ker je bilo strani enostavno preveč. Takrat se je preselil na MIT, Massachusettski tehnološki inštitut, in s sodelavci ustanovil konzorcij W3, ki še danes bdi nad standardizacijo spleta. Jasno, eden njegovih največjih strahov je bil ravno to, da bi se enoviti WWW razdrobil in da bi do posameznih kosov lahko prišel le z namenskimi brskalniki. Pravi, da je najbolj sovražil čas brskalniških vojn, ko si videl na straneh pasice 'optimizirano za brskalnik X.' Mimogrede, na vprašanje, kaj bi odpravil, če bi splet ustvarjal znova, je odgovoril, da poševnice, saj so čisto nepotrebne.
|
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Splet? Internet? Ni to isto? ![]() Rojen v Evropi ![]() Vzpon Netscapa in vojna brskalnikov ![]() Zmagali smo, kaj pa zdaj? ![]() Splet 2.0 ![]() Quo vadis, WWW? ![]() |
|