Revija Joker - Miselni prsti

ČLANKI
stranka » članki » železnina » Miselni prsti
...
Navi pusti telo vnemar in svet nadleguje le s svojimi možgani. Čarovnija? Skoraj.

Vsak od nas ima v lasti poldrugi kilogram najbolj kompleksne snovi v znanem ve­solju. Oziroma ima ta snov v lasti njega, saj je tako napredna, da se sprašuje o last­nem izvoru in išče načine, kako bi pos­tala še boljša. Gre seveda za možgane, stra­šan­s­ko zapleten skupek nevronov, ki jim iz debelih te­lesc štrlijo podaljški, namenjeni povezovanju in po­ši­ljanju živčnih impulzov. Milijarde slednjih so zaslužne za to, da iz vreče tkiv postanemo živo, delujoče telo. Ko takole tipkam članek, mali možgani z družbo skrbijo za to, da se ne zvrnem s stola, središča v mož­gan­s­kem deblu pa za tiktakanje življenjskih funkcij, recimo dihanja. V bližini čemijo tudi mrežja za zavest in spanje. Hipotalamus se spomni, kdaj bi bilo dobro jesti, medtem ko ima hipofiza daljinca za skoraj vse žleze v telesu.

Nameščanje EEG-lasulje je izredno zamudno. Izvedenke za komercialne možganske vmesnike so priročnejše, a tudi manj natančne.

A to zmore navsezadnje vsaka miš. Da imam v nas­protju z njo domišljijo in znam misli prelivati na papir, je zaslužna možganska skorja, ki pri ljudeh meri več kot dva kvadratna metra. Prav ta nora nagubanost je kriva, da smo dvonožci deležni privilegija višjih mož­ganskih funkcij, s katerimi smo zavzeli svet. Za svoje storitve si cerebrum odreže kar petino vsega kisika in hranil, kar je glede na njegovo velikost ogromno. Ob­enem je poveljnik, ki na najvišjem nivoju komandira ves hardver organizma, ter sedež inteligence, spomina, osebnosti in nekje globoko tudi čustev.
A možgani so sami zase obenem zelo nebogljeni, saj mo­rajo za vsako najmanjšo interakcijo z okoljem pro­siti posrednika: mišice. Brez njih ne gre ne pri gestah, ne pri govoru, celo pri nečem tako minimalističnem, kot je pritiskanje gumbov, ne. Zdravi s tem nimajo težav, invalidom in ljudem z napredujočimi boleznimi, kakršen je denimo fizik Stephen Hawking, pa podrt mi­šični most predstavlja hudo oviro. Celo pripomoč­ki, ki za komunikacijo z računalnikom uporabljajo gi­be oči, mežikanje ali drobne obrazne trzljaje, še vedno niso čisto neodvisni od mišic.
Iz tega razloga zadnji desetletji potekajo intenzivne ra­zis­kave, kako bi nadležni člen zaobšli in možgane pri­k­lopili neposredno na računalnik. Čeprav se zdi zami­sel znanstvenofantastična, je tehnologija že dostopna. Prijelo se je je ime brain-computer interface (BCI) in dva od takih možganskih vmesnikov smo imeli na le­toš­njem GDCju priložnost preizkusiti tudi sami.

Miselni prsti objavljeno: Joker 177
april 2008