Revija Joker - Podatki na kratke proge

ČLANKI
stranka » članki » železnina » Podatki na kratke proge
Podatki na kratke proge
...
Yohan razjasni teorijo sodobnega miniomreževanja in navrže par koristnih napotkov za telebane.

LAN. Local Area Network, po domače lokalna mreža. Kratica, ki jo danes pozna vsaka minimalno razgledana po tastaturi klofajoča opica. Samoumevna tehnologija za vse, ki imajo vsaj približno opravka z računali, nevede in posredno pa je to inovacija, ki je marsikomu povsem zavrtela življenje. Toda niso kaj prida daleč dnevi, ko je bilo povezovanje računalnikov med sabo in s periferijo za domačo uporabo znanstvena fantastika. Imel si en računalnik, en kabel do vsakega kosa periferije plus do vtičnice - in to je bilo to. Če si je kak kulak omislil dva računalnika na grunt ali več, je podatke z enega na drugega prenašal z disketo, s kaseto, v glavi ... V kolikor seveda združljivost ni bila postavljena pod vprašaj. V velikih družbah so lokalna omrežja imeli že davno pred uvedbo interneta, ampak da bi si kdo kaj takega postavil doma, to pa ne. Glavni razlogi so bili visoka cena, specifično znanje in hroščatost obstoječih tehnologij.

Linksysova vizija hišnega brezžičnega omrežja. Na takih maketah je vedno vse videti sijajno in strašno kul, v praksi pa mora biti hiša iz stiroporja, da deluje tako, kot obljubljajo.

Kakorkoli, če govorimo o časih deset ali dvajset let tega, so svetu vladali koaksialci, BNC in terminatorji. O ja, ni šlo brez terminatorjev. Ne tistih švarcijevskih. To so bili časi omrežne prazgodovine. Trias, jura, kreda. Dinozavri, skratka. Izumrla tehnolgija token ringov (hehe, je bilo vicev na račun Gospodarja prstanov), busov in primitivnih starih hubov. Zapletene in nestandarizirane protokole, po katerih so se po teh kablih pretakali podatki, so zares razumeli le redki majstri, ki so naokrog hodili z venomer maziljenimi podplati. A pustimo nostalgijo. LAN je danes bolj kot ne standardiziran. Ne glede na to, ali gre za večjo ustanovo ali dvosoben bunker, je tehnologija prenosa podatkov v osnovi ista: TCP/IP. Še več. Uporablja se tako za LAN kot WAN (če posplošimo za bukslje - internet). E, in zaradi tega dejstva zadeve postanejo enostavne. Načeloma. Če se ne zapletejo drugje.
Najprej poglejmo, čemu je domača mreža sploh gate trgajoča za običajnega uporabnika. Predpogoj je, da sta v hiši vsaj dve, raje tri naprave. "LAN PARTEE!", se bodo najprej zadrla deca. Pa ajdi, v redu. Ampak priključitev več naprav v širokopasoven internet je po moje v tem trenutku še vedno tisti glavni razlog, zakaj postaviti domači LAN. Hiter in enostaven pretok podatkov med računalniki v enem stanovanju. Ekola. Naslednji razlog je dostop do periferije z več računalnikov hkrati; tiskalniki, skenerji, faks-mašince ... V bližnji prihodnosti pa še sesalniki, hladilniki, pralni stroji. Vse to bomo lahko prek interneta v domačem omrežju nadzorovali na daljavo. He he. Kosilnica s podatkovnim kablom, pravite. Da bi radi to videli? Vrnimo se zato tjakaj, ko smo se poslovili od nostalgije. Obstajajo rešitve za pretok podatkov izven nekdaj po božje čaščenega monopolista, kabla. Sicer je tudi ta naredil velik skok iz časov dinozavrov in je še vedno najbolj optimalna rešitev, ko govorimo o pretoku večje količine podatkov znotraj domače mreže. A kot bomo videli, v večini primerov tako široke pipe znotraj dvosobne barake niti ne potrebujemo.
Poglejmo si sedaj podrobno tehnologije, ki so na voljo za postavitev domačega omrežja. Pluse in minuse. Bonuse in maluse. Jin in jang. Na voljo so torej kabel, luft in štrom. Ter kombinacije ...

Podatki na kratke proge objavljeno: Joker 143
junij 2005