ZF v klopeh
Praksa je za poklicno usposabljanje obvezna. A so področja, kjer je tako učenje nekoliko teže izvesti. Tatuisti so svoj čas risali po svinjski koži, preden so dobili umetne nadomestke, piloti se vežbajo v simulatorjih in bodoči kirurgi vadijo na doniranih delih. A teh učnih priložnosti ni neomejeno. Navidezna resničnost obljublja neslutene možnosti za pridobivanje izkušenj. Trenutno je področje še precej eksotično in stane lepo količno cekinov, a ima didaktičen potencial. Tega so takoj prepoznali muzeji in galerije, ki se že trudijo, da bi svoje zbirke pre­nes­li v 3D virtualen svet. Aplikacija Woofbert za naglav­no opremo recimo omogoča, da se sprehodiš po londonski galeriji Courtauld, ob glasovni spremljavi pa celo vstopiš v posamezne slike na razstavi in s tem podrobneje spoznaš njihov nastanek. Kako zelo kul bi bilo torej stati ob Armstrongu na Luni ali vpogledati v človeško telo od znotraj?

Težko pričakovana VR-tehnologija že vnema domišljijo vseh, ki se ukvarjajo z izobra­že­vanjem. Od sprehodov po muzejih do spusta v vulkanski krater – VR-naglavniki obljubljajo učenje, kot ga še ni bilo. A drag in neroden hardver zna proces upočasniti.

Težava VRa je v naglavni inštalaciji, s katero si odrezan od zunanjega sveta. Kaj pa, če bi dinozavre ali Napoleona povabili kar v svojo učilnico? To bomo bržda nekoč lahko storili s hologrami, 3D-projekcijami v zraku, katerih razvoj je obetaven. Bolj realna možnost pa je obogatena res­nič­nost­ (augmented reality). Oboje poroči dejansko okolje z dodatnimi digitalnimi vsebinami, kar si najbrž že preizkusil v igrici Pokemon Go. Pustimo za trenutek domišljiji prosto pot in si  predstavljajmo pouk v naravi, kjer učenec pogleda drevo, pri čemer mu izboljšana res­ničnost prikaže vse podatke o njem, učitelja biologi­je pa nadomesti holoprofesor. Zamisli si tovrstne ekskurzije in terenske vaje! Vsak učenec bi lahko samostojno raziskoval prostor in tisto, kar ga v njem resnično zanima. Skupaj s haptičnimi površinami, ki omogočajo tipne zaznave, se poleg tega ponuja še skoraj res­nično seciranje virtualne žabe, kjer čutiš njeno teksturo in hkrati med procesom ne poško­du­ješ živega bitja. 

Augmented reality ali po slovensko obogatena resničnost v naš svet dodaja digitalne vsebine, kar je uporabno tudi za učenje. Višek te tehnologije je Microsoftov prototip hololens, ki je računalnik in vizir v enem, zato ne nuca kablov. Pričakujemo lahko, da bodo to nekoč zmogla navadna očala ali celo kontaktne leče.

Morda zveni za lase privlečeno, a spomnimo se, da je Arthur C. Clarke že v romanu 2001: Vesoljska odiseja napovedal noro reč, ki ji danes rečemo ipad. Iz nastavkov fantastičnih tehnologij se bo gotovo kaj izcimilo. Najprvo se bo morala za sanjsko izo­bra­ževalno izkušnjo tehnologija fizično olajšati. Neroden šlem in metri kablovja, ki te spremenijo v štorasto hobotnico, zagotovo niso optimalna oprema za učenje. Poleg tega za zaresno virtualno raziskovanje potrebuješ prostor, kar pomeni, da mora biti učilnica za dvajset do trideset učencev precej velika. Do hologramov, kot jih lahko opazujemo v Vojni zvezd, je najbrž nekoliko dlje, kot je videti, saj zaenkrat zahtevajo še preveč strojne opreme in imajo konkretne omejitve.

Marija Terezija je oboževala predpise, a kaj, ko jih vsi podložniki niso znali prečitati. Zato je na Miklav­ževo leta 1774 razglasila razsvetljeno rešitev: vse otroke je treba poslati v šolo. Slovenček se je lahko vpisal v normalke, glavne šole ali trivialke.