|
ZF v klopeh Težava VRa je v naglavni inštalaciji, s katero si odrezan od zunanjega sveta. Kaj pa, če bi dinozavre ali Napoleona povabili kar v svojo učilnico? To bomo bržda nekoč lahko storili s hologrami, 3D-projekcijami v zraku, katerih razvoj je obetaven. Bolj realna možnost pa je obogatena resničnost (augmented reality). Oboje poroči dejansko okolje z dodatnimi digitalnimi vsebinami, kar si najbrž že preizkusil v igrici Pokemon Go. Pustimo za trenutek domišljiji prosto pot in si predstavljajmo pouk v naravi, kjer učenec pogleda drevo, pri čemer mu izboljšana resničnost prikaže vse podatke o njem, učitelja biologije pa nadomesti holoprofesor. Zamisli si tovrstne ekskurzije in terenske vaje! Vsak učenec bi lahko samostojno raziskoval prostor in tisto, kar ga v njem resnično zanima. Skupaj s haptičnimi površinami, ki omogočajo tipne zaznave, se poleg tega ponuja še skoraj resnično seciranje virtualne žabe, kjer čutiš njeno teksturo in hkrati med procesom ne poškoduješ živega bitja. Morda zveni za lase privlečeno, a spomnimo se, da je Arthur C. Clarke že v romanu 2001: Vesoljska odiseja napovedal noro reč, ki ji danes rečemo ipad. Iz nastavkov fantastičnih tehnologij se bo gotovo kaj izcimilo. Najprvo se bo morala za sanjsko izobraževalno izkušnjo tehnologija fizično olajšati. Neroden šlem in metri kablovja, ki te spremenijo v štorasto hobotnico, zagotovo niso optimalna oprema za učenje. Poleg tega za zaresno virtualno raziskovanje potrebuješ prostor, kar pomeni, da mora biti učilnica za dvajset do trideset učencev precej velika. Do hologramov, kot jih lahko opazujemo v Vojni zvezd, je najbrž nekoliko dlje, kot je videti, saj zaenkrat zahtevajo še preveč strojne opreme in imajo konkretne omejitve.
|
poglavja članka:
![]() Uvod ![]() Informacije na klik ![]() Predavanja so preteklost ![]() ZF v klopeh ![]() Igraje do znanja ![]() Pamet iz epruvete ![]() |
|