Revija Joker - Schola Ex Machina

ČLANKI
stranka » članki » železnina » Schola Ex Machina

Predavanja so preteklost
Prav zaradi vse boljše strojne opremljenosti učilnic in domov ter virov, ki kar kličejo po raziskovanju, je popolnoma nepotrebno, da učitelj stoji pred tablo in predava. Otroci so navajeni, da jih animiramo in da je vse okoli njih interaktivno. V naših učilnicah imamo zato že prve metode, ki temeljijo na tem, hkrati pa omogočajo učenje v lastnem tempu. Videolekcije in spletne učilnice so popularne pri tako imenovanem 'obrnjenem učenju'. Vsi materiali so pripravljeni tako, da je mogoče snov predelati doma ali med vožnjo z vlakom. Šolske ure pa so namenjene vajam, utrjevanju in praktični uporabi. 

Igra je za otroka najbolj naraven način učenja. Sodobna didaktika se tega dejst­va zaveda in razvija nove metode poučevanja, ki temeljijo na različnih igrah. Tekmovanje s sošolci pa še dodatno prispeva k motivaciji.

Generaciji, ki se veliko ukvarja z računalniki  je na kožo pisan 'Game Based Learning' (GBL). To je posebna metoda učenja, kjer učenci igrajo računalniš­ko, družabno ali socialno igro, da bi dosegli nek cilj – to je, da bi se nečesa naučili. Metoda omogoča, da v varnem okolju preizkušajo različne rešitve, ne da bi bili za napake kaznovani. Igra učence aktivira in jih motivira, z njo pa pridobivajo veščine in znanja, ki jih lahko takoj prenesejo na resnično situacijo. Zagreti gejmerji takisto dobro veste, da je v nabiranju točk poseben užitek. Igrifikacija kot druga metoda poučevanja to prizadevanje za zvezdicami in rezultati spretno izkorišča. Učenci takoj dobijo veliko povratnih informacij, s katerimi določijo, katere cilje so že osvojili in kje imajo še kaj dela. Premagati sošolca pa je itak zmeraj fajn. 

Znanje lahko preverjamo na več načinov. Spletne in mobilne aplikacije, kot je Kahoot, ponujajo zabavno alternativo spraševanju. Učenci na vprašanja odgovarjajo z mobilnimi telefoni, dočim aplikacija poskrbi za analizo rezultatov.

Kot rečeno, se učenje nikoli zares ne neha. Po zaključenem formalnem izobraževanju se izkaže, da je treba v službi na kak seminar, ko pa se doma odločiš speči suflé, z mikserjem v roki študiraš tutoriale na YouTubu. Temu rečemo 'just-in-time' uče­nje in se ga lotimo, ko je treba rešiti kak konkreten problem. Ključnega pomena pri tem sta sposobnost filtriranja morja informacij in hitrega učenja. Take spretnosti bo posameznik dobil le v moderni šoli, ki je usmerjena stran od piflanja k projektnemu delu. In zdaj pridemo do novega koncepta ocenjevanja, ki je s takim poukom povezan. Je še smiselno vrednotiti pomnjenje podatka, ki ga spletni brkljalnik izpljune v delčku sekunde? Najbrž ne. Šola prihodnosti bo spremljala napredek in iznajdljivost pri reše­va­nju problemov ter optimalno rabo virov. Vsega tega pa ne bo počel samo učitelj, marveč tudi uče­nec sam, s čimer bo pridobival samokritičnost in sposobnost analize svojega dela. Zveni koristno, mar ne?

Pred kakšnim desetletjem študentje v predavalnice praviloma niso nosili elektronskih napravic. Kakšen zag­retež si je pomagal z diktafonom, sicer pa sta vladala papir in svinčnik. Danes so laptopi in tablice samoumevni. Recimo, da so res namenjeni pridobivanju znanja in ne le preganjanju dolgčasa.

Učitelji so počasi že dojeli, da je znanje bolj trajno, če ga učenec pridobi sam, dočim je nekoliko težje prestopiti tradicionalni okvir papirnatih testov in spraševanj. Da bi zares prišli do prej omenjenega ocenjevanja projektnega dela, nam manjka še precej. Nekaj je krivo neznanje, nekaj zakonodaja in dosti porušena avtonomija učitelja, ki za take metode potrebuje veliko profesionalnega prostora. A nekaj majhnih korakov v prihodnost ubiramo tudi na tem področju. Za sprotno preverjanje razumevanja so priročne glasovalne aplikacije, kot je recimo Kahoot, ki delujejo na principu responderjev. Učitelj zastavi vprašanje izbirnega tipa, na katerega učenci odgovarjajo z glasovalnimi napravami za interaktivno tablo ali s svojimi telefoni. Nadalje obstajajo aplikacije, s katerimi fotografiramo učence, ki dvignejo natisnjene QR-kode, nakar program glasove prešteje. E-testov šole ne uporabljajo veliko, kveč­je­mu za preverjanja in vaje, kljub temu, da aplikacije za to obstajajo. Najbolj se pri nas tega poslužujejo šole vožnje, kjer lahko brez papirja preveriš svoje znanje cestnoprometnih predpisov in opraviš teoretični del izpita. Edini zaresen test v šolah pri nas, ki se elektronsko vrednoti, je nacionalno preverjanje znanja (NPZ).

V muzejskih šolah, kot je tale kozjanska 'Šola moje mame', je na ogled mnogo interesantnih predmetov iz preteklosti: kamnite tablice s kamenčkom, črnilniki za v klop, peresniki in peresa. Gospodična učiteljica ti zna ogled še malo popestriti s palico, oslovsko klopjo ali klečanjem na koruzi, če si preveč jezikav.

Schola Ex Machina objavljeno: Joker 280
november 2016