Rosie Jetson, po domače Rozi, iz animirane serije s sredine šestdesetih let je praidol robotizirane služkinje. Vestno op­ravlja vsa gospodinjska opravila in dru­žini odnaša rit. Kar se je tiste čase zdelo kot čista znanstvena fantastika, je dandanes res­ničnost. Zoprno sesanje opravljajo okrogli robotski stvori in to v naši odsotnosti, tako da se jih sploh ne zavedamo Natr­pa­ni s tipali in pametjo kri­žarijo po stanovanju, medtem ko se krta­če in metle vrtijo, da srkajo smeti s tal. Eni bolj uspešno, dru­gi manj, odvisno, koliko cekinov pogrešimo.

Njihova zgodba se je pričela ob koncu preteklega tisočletja, ko je švedski Elektrolux predstavil prvi ro­botski sesalnik trilobit. Toda zaradi cene se ni prijel in ti onegaji so se pričeli širiti šele kasneje, ko je ameriški vojaški pogodbenik Irobot svoje izvidniške  tankce predelal v sesalne roombe. Niso bili sprejeti čez noč, a kakor smo napredovali do popolne odvisnosti od mobilnikov, nekateri ne vemo več, kako smo lahko v starih vremenih sesali na roke. Besedo roomba so zato v urbanem slovarju že ozavestili kot “zahrbtni robotski sesalnik, ki se bo nekoč dvignil, da zasužnji človeštvo.”

Electrolux je robotski sesalnik, znanilca prihodnosti, poimenoval po kambrijskih trilobitih oziroma trokrparjih. Cena: dva tisočaka. Nič čudnega, da je izumrl, ko so uletele cenejše Irobotove roombe.

Brez ali s karto prostora
Robotski strokovnjaki porečejo, da bi bili lahko avtomatizirani sesalniki za podobno prgišče cekinov precej bolj pametni. Njihovo delovanje je namreč mnogokrat videti nerodno, zaletavajo se v stene in navidez brez pravega smisla bez­­ljajo po sobah. Ve­či­na se jih namreč zanaša na matematično verjetnost, ki pravi, da bo robot gotovo obiskal poslednjo točko, če se le dovolj dolgo naključno giblje po sobi. Trilobite se je popeljal po robovih, da je izračunal velikost prostora, prvi generaciji roomb pa je bilo treba ta podatek vpisati. Novi modeli so pametnejši in prostor premerijo z infrardečim tipalom. Prvi robot s to sposobnostjo je po zagonu nekaj trenutkov stal, medtem ko hitrejši procesorji zdaj dopuščajo meritve med vožnjo. Če onegaj med sesanjem odkrije drugo sobo, ponovi meritev, dokler sob ni preveč in bi slepokurjenje trajalo dlje ča­sa, kot ga dopušča baterija. Tedaj se sesalnik poskusi vrniti k polnilni postaji. 

Robot, ki ga vodi matematika, pelje v spirali dokler ne trči ob oviro. Začasno vozi ob njej, nakar seka prostor pod naključnimi koti. Če sesa dovolj časa, vsako točko v povprečju prevozi štirikrat. Večina jih prostor izmeri, da oceni čas premikanja, pri če­mer tipalo na prvem koleščku meri prevoženo razdaljo.

Boljši modeli so opremljeni z računalniškim vidom, ki naključnost spremeni v sistematično vožnjo po vzporednih pasovih, pri čemer se zavedajo, kje so. Kamera Samsungovega navibota snema strop, vidi njegove robove in oblikuje karto prostora. Zapomni si tudi v infrardeči svetlobi vidne markacije, ki robotu v navezi z drugimi tipali pomagajo določiti položaj. V tem smislu mu je podobna nova roomba, le da njena kamera gleda naprej. Robot firme Neato Robotics pa z ozkim snopom laserskih žarkov meri razdalje do ovir in s hitro rotacijo okoli sebe oblikuje karto. Taka robofata ve, kakšne oblike je bivališče, kje se nahaja in kje je že bila. Vmes lahko napolni baterije in nadaljuje z delom. Nobeni pa ni mogoče narisati tlorisa bivališča in ga vnesti v pomnilnik. To bi bilo prezahtevno za povprečnega uporabnika in zdi se, da sploh ni potrebe. Senzorji ra­ču­nal­niškega vida, prepotrebni za sistematično sesanje, izdelajo dovolj natančen model okolice.

Vožnja robota, ki je spregledal in dojame prostor, je bolj logična in za polovico krajša. V glavi oblikuje tloris prostora, naredi načrt sesanja in šofira v vz­po­rednih pasovih. Bodisi naprej posesa ob robovih in nato še ostalo površino, bodisi obratno.

Odbijači, bariere in net
V sobah so kajpakda ovire, ki se jim mora sesalnik izogibati, ne da bi zaradi tega manj vešče opravil zadolžitev. Bot, ki nima bližinskega tipala, se v okolico zabije s polno hitrostjo. Pri tem jim pomaga le vz­metni odbijač. A večina ima infrardeče, redki ult­razvočne senzorje, ki uspejo upočasniti premikanje. Mehanično tipalo dotika nato poskrbi, da se onegaj obrne in vijuga med nogami in kredencami. Prav tako so sodobne inačice opremlje s talnimi motrilniki, da ne zgrmijo po stopnicah. Se jim pa zna primeriti, da med motoviljenjem sesalnik zapre vrata in ne more več ven. Prav tako se ujame v past, če je rob med prostoroma na eni strani dovolj nizek za vstop, na drugi pa previsok za vrnitev.

V bivališču imamo površine, kjer robota ne želimo, denimo kot s skodelicami hrane za hišne ljubljence. Zato tja postavimo navidezno bariero. Ko robot zaz­na zid infrardeče svetlobe, se obrne. Podobno deluje svetilnik, ki pomaga pri sesanju več sob hkrati.

Običajni dodatek sesalniku so navidezne bariere – baterijsko napajane škatle z IR-oddajnikom. Z njimi zaščitimo površine ali sobane, kjer bi lahko naredil več škode kot koristi. Irobot jim je dodal svetilno funkcijo, saj se je izkazalo, da lahko večsobna bivališča sesalnikom z naključno potjo povzročijo nemalo težav. Ko naleti na žarek svetilnika, ve, da mora najprej dokončati čiščenje sobe in šele nato zapeljati v naslednjo. Roboti s kamero ali laserjem s tem nimajo te­žav, ker se zavedajo tlorisa bivališča, zato funkcije svetilnikov ne potrebujejo. Je pa res, da uporaba dodatkov prinese nekaj skrbi. Napajajo jih baterije in so tujek v negovanem okolišu. 
Čeprav so cenejši modeli nepovezani in jim program sesanja nastavimo s tipkami na ohišju, boljše naprave že vstopajo v internet st­vari. Prek mreže nadgradijo pamet in prek mobilniške aplikacije jim določimo dneve in ure, nakar avtomat termine ponav­lja v nedogled. Sprožimo jih na daljavo in s fonom preverimo, kdaj so končali. Naprednejših možnosti pa ne omogočajo. Sesalnik s kamero bo morda nekoč postal varnostnik, ki preganja tatove in zbira do­kaze o pre­šušt­vu. Gotovo se bo znal pogovoriti s pametnim domom, kdaj naj sesa, da se bo stanovalcem čim manj motal pod nogami, in po potrebi med sesanjem izklopil alarm. Toda danes znajo zato početi le eno – bojevati se s smet­mi. Problem je namreč tudi v varnosti zoper hekerske vdore.

Novejši modeli robotov se povežejo v wi-fi, zato jih lahko prožimo z aplikacijo. Na zaslonu mobilnika izbiramo čase in dneve, ko naj sesa, in razbiramo njegov osnovni status. Kaj dosti več pa ne, saj je proizvajalec varnost povezanega robota vzel resno.

Robofatina učinkovitost
Pod črto je talna čistoča rezultat sesalnega meha­niz­ma. Od baterijsko napajane pripravice ne moremo pri­čakovati efekta kilovatnih mašin. Česar iz tepiha ne izvleče močan ročni sesalnik, ne bo niti robot. Bodo pa tla vsekakor redno čista, tudi zato, ker so nasproti vrteči se krtači izboljšali, da bolje pobirata smeti, dočim ju vanje zapleteni izpadki dolgolascev manj uničujejo in jih je laže odstraniti. Le krajna hitrosukajoča metla je že dolgo enaka. Meče smeti pod krtači, kadar pa jih zajame na napačnem delu, jih odbije daleč proč. Zato robot pri razsutem sladkorju lahko naredi še večji nared. Bilo bi bolje, če bi znal metlo tedaj za kratek čas izključiti.

Robofate so primerne za vsako bivališče, ki je večje od študentske sobe. Posebej one, ki znajo dopolniti baterijo in nadaljevati sesanje. Nekatere imajo nekaj elemen­tov osebnosti, recimo govor ali zvok, zato takega robotka družina vzame za svojega in mu pogosto celo da ime.

Čeravno se samostojneži dokaj dobro izogibajo oviram, jim je pametno pomagati. Ako so stoli na mizi, se robot ne bo mučil z iskanjem poti okoli njih in učinek bo boljši. Manj je predmetov na poti, bolje je za vse, saj zna posesati lego kockice, ki so ravno dovolj majhne, da jih ne zazna kot ovire. Daljši konci niti pa lahko zagozdijo krtače ali pogonska kolesa. Robot bo tedaj obstal in čakal, da odpravimo te­ža­vo. Zgodnji modeli so se mučili celo z resicami na kon­cu preprog, v katere so se ujeli; dandanašnji imajo z njimi manj problemov. Ostajajo pa koti, zakleta mesta izven dosega. Robotska roka, ki se je iztegnila, da bi od tam z metlo odstranila smeti, se ni obnesla. Nekaj dela vendarle mora ostati za klasič­ni sesalnik in žensko roko.
Robofate se po zaključku tlake vrnejo na postajo, kjer napolnijo baterije, najboljše pa nabirek preložijo v večjo posodo. A občasno ne najdejo poti domov. Postaje so namreč kot svetilniki, ki robota mamijo z infrardečo svetlobo. Ko naprava ugotovi, da je po algoritmu naključnega gibanja preš­la ves prostor ali je baterija že na koncu moči, začne tavati in iskati signal. Če pri tem ni uspešna, se ustavi in čaka lastnika. Ampak to se zgodi poredko; večkrat po nerodnosti rine postajo pred seboj, dokler ta ni v položaju, v katerem je priklop mogoč. To se pripeti tudi robotu z vidom, ki pozna njen položaj.

Med sesalnimi mehanizmi so velike razlike. Najbolj ceneni imajo golo odprtino, dražji pa boljši sistem krtač in tipalo podlage, ki poveča moč sesanja na preprogah. Na seznamu je še tipalo umazanije, ki robota dlje časa zadrži na mestih z več smetmi.

Koliko nas stanejo?
Ponudba v Sloveniji je uboga in v resnici omejena na Irobotove roombe. Na srečo dandanes le-te niso več toliko dražje od tujine, kakor so bile svoj­čas. Samsung in Neato pri nas nista naprodaj. Cene modelov se gibljejo med tremi stotaki in tisočakom, pri čemer je tiste na dnu cenovne lestvice treba često na roke prenašati iz ene sobe v drugo. Šele za petstotaka pa dobiš kakovostno napravo, ki bo spo­sobna po urniku počistiti več prostorov hkrati. Za večjo izbiro se kajpakda velja ozreti čez mejo. Vseka­kor je izbira modela težka, saj ni nujno, da potrebu­jemo najbolj dovršenega. Občutno cenejši lahko rabi enako dobro. Odvisno od velikosti domovanja in prisotnosti domačih živali, ki puščajo kupe dlak. 
Ob­časno pride na trg poceni sesalnik iz kineske falange, katerega uporabnost je vprašljiva. Njihov hodni mehanizem je manj robusten in vožnja v rav­ni črti manj natančna, zato ostajajo neposesane površine. Cenejši imajo manj zmogljivo elektroniko, pre­pros­tej­še algoritme za optimizacijo vožnje, slab­šo baterijo in manj natančna tipala oziroma le najnujnejša. Isto velja za sesalni sklop, ki bodisi nima krtač ali pa so te manj učinkovite. Odsotni so nadalje filtri, ki preprečujejo, da bi sesalnik droben prah izpihal nazaj v prostor. Princip delovanja je sicer pri vseh podoben, toda kakovost opravljenega dela je sorazmerna z razlikami v konstrukciji robota – in s ceno.

Moja roomba 780 tlačani tri leta trikrat tedensko. Krtače, metlice in filtre je treba menjavati enkrat letno, toda nam se je dogodilo nepričakovano: crknil je infrardeči senzor. Cena robota in stroški obratovanja ter servisa, brez elektrike: 1,13 evra / uro.

Iskanje čistačice Rozi
Atlasu, čudežnemu androidu Boston Dynamicsa, so že porinili metlo v roko in zapisali, “da čisti bolje kot vsaka roomba.” Kaj ne bi, saj ima roke in lahko premakne stole in druge predmete, ki so mu napoto! Ampak ali to pomeni, da jo bo v futuri zamenjala humanoidna služkinja iz kovine in žic, ki nam bo vse prinesla k riti ali uslišala vsak, še tako neobičajen ukaz? Morda nekoč ali pa tudi ne, a odveč je razpravljati o zelo oddaljenem času. Veliko prej bodo mrčesu podobni avtonomni sesalniki in pomivalniki tal našli mesto v slehernem gospodinjstvu ter pos­tali integriran del pametnih domov. Inteligenca hiše jim bo zapovedala, kdaj naj se odpravijo na delo, morebiti pa jih bo za nameček še opazovala in pripomogla, da bo delo bolje opravljeno.