Revija Joker - Voda v računalniku

ČLANKI
stranka » članki » železnina » Voda v računalniku

Pravi mali stroj
Vsak računalniški vodni hladilni sistem v ima standarden spisek sestavnih delov. Začne se pri hladilnih glavah ali, drugače rečeno, vodnih blokih. Te po­veznemo na čipe in morajo toploto čimbolje prenesti z njih na tekočino. Obstajajo tudi rešitve z neposrednim stikom vode s procesorji, ki pa doslej še niso odtehtale težav z zahtevnim tesnjenjem in so temu primerno redke. Bloki so običajno iz bakra, ki je hkrati dober prevodnik in poceni kovina. Skoraj vselej je vrhnji del iz plastike in prozoren, da je moč videti pretok hladila. Tisti za grafične kartice so posebna sorta, saj morajo pokriti ne le GPU, marveč tudi kartični pomnilnik, ki se takisto močno segreva. Obstajajo še rešitve, kjer je blok poveznjen le čez grafični čip, dočim ramnike hladijo navadna reb­­ra. Ven­­dar so te nerodnejše in manj učinkovite ter niso priporočljive.

Črpalke (v sredini) so majhna zadeva in jih zlahka kam skriješ. Drugače je s hladilniki, ki so po dimenziji tako veliki kot zadnja stranica računala! Zato jih ponavadi pritrdimo tja, da rabijo še kot poganjalo zraka iz ohišja. Ali pa, kot v primeru Gigabytovega water forca, iz njega snovalci napravijo kar zunanjo postajo.

Da hladilo kroži po ceveh, skrbi črpalka. Tu je pod­roč­je zaznalo napredek, saj smo morali pred ducatletjem za to uporabljati akvarijske pumpe, dočim je danes na voljo več namenskih linijskih naprav. Najbolj razširjeni znamki sta Laing in Eheim. Modernejše so majhne in v sistemu skorajda neopazne. Je pa treba upošte­va­ti, da se pri delovanju segrevajo in hladilu oddajajo lastno toploto, zato včasih vidiš nanje nameščena hladilna rebra. Če se močno naprezajo, znajo biti hrupne. Ne­posredno pred črpalko mora biti obvezno rezer­voar s hladilom, ki zagotav­lja, da se črpalka niko­­li ne vrti 'na suho', saj gre v tem primeru rakom žviž­­gat! Rezervoarje mnogokrat vidiš vstavljene v pro­store za pogone ploščkov oziroma so valjaste ob­­like z napeljanimi neonkami.

Sodobne zasnove bakrenih blokov imajo v točki nad čipi vrsto ozkih kanalčkov za vodo. Tako inženirji dosežejo, da je tam njen tok hitrejši, s tem pa tudi prehajanje toplote s kovine na tekočino.

Vroče hladilo odpotuje v hladilnik, daleč največji del sistema. Običajno je iz aluminija ali bakra in ima ob pomoči ventilatorjev nalogo toploto s tekočine prenesti v okolico, da se lahko vrne k čipom po novo por­cijo. Svojčas smo jih trgali kar iz odsluženih avtomobilov, danes dobiš namenske. Nanje so pritrjeni najmanj 120-milimetrski ventilatorji, včasih večji. Zato jih lahko ohranjaš na razmeroma nizkih obratih in s tem tišjem delovanju, kar je poleg učinkovitosti drugi pomemben smisel tekočinskih naprav. Okrog 1200 do 1500 obratov na minuto je klasika, nad dva tisoč pa je že hrupno.
Spisek zaokrožajo gumijaste cevi in ventili, ki so prav tako hudo pomembne, če nočeš, da ti po matični plošči kaplja ali da se pumpa davi, ker je pot za tekočino preveč ovinkasta. Hladilo je kar destilirana voda z nekaj malenkostnimi dodatki. Že prej sem omenil, da je najboljši medij za prenos toplote, in če pretiravaš z drugimi snovmi, znižaš učinko­vi­tost. Običajno dodajajo antibakterijske snovi, da se znotraj kaj ne zaredi, antifriz in barvila. Deionizirana voda pa se uporablja za čiščenje cevi in hladilnika.

Bržčas je odveč poudarek, da tekočinskega hlajenja ne boš spravil v prenosnik. No, razen če si Asus in napraviš GX700. Toda po velikosti hladilnika na zadku vidiš, da je 'prenosnik' le po imenu.

Voda v računalniku objavljeno: Joker 268
november 2015