Revija Joker - Zakon strica Moora

ČLANKI
stranka » članki » železnina » Zakon strica Moora

Kaj točno pravi slavni zakon?
Gordon E. Moore je bil leta 1965 direktor razvoja v podjetju Fairchild Semiconductor, torej v družbi, ki je tedaj utirala pot razvoju segmentov današnje elektronike. Revija Electronics Magazine ga je poprosila, naj svoje ugotovitve strne v napoved za prihodnje desetletje. Nastal je zgodovinski članek Cramming More Components onto Integrated Circuits. Ta današnjega zakona sicer ne opiše povsem konkretno, je pa v njem ključna naslednja misel. “Število komponent na tiskanem vezju se je doslej v grobem povečevalo s faktorjem dva na leto. Kratkoročno je moč pričakovati, da se bo ta trend nadaljeval, če ne celo povečeval. Napovedi na daljši rok so bolj vprašljive, vendar ni razloga, da se taka rast ne bi nadaljevala še vsaj prihodnje desetletje.”
To je torej besedilo slavnega zakona - govora je o eksponentni rasti elementov tiskanega vezja na določeno obdobje. Moore je obenem za čez deset let napovedal čipe gostote z do 65.000 tranzistorji na eni sami rezini (v tistem času je bilo povprečno število okoli petdeset). To se je zares zgodilo natanko leta 1975 in gospod Moore je postal spoštovan vizionar. A ravno tedaj je svojo misel prvič prilagodil in časovno obdobje podvajanja zaradi naraščajočih stroškov razvoja in izdelave raztegnil na dve leti.

Originalni grafikon, kot ga je Moore priložil svojemu članku, na desni pa za primerjavo dejansko število tranzistorjev skozi čas. Grafikona sta linearna zgolj na videz, saj navpična os narašča z logaritemsko funkcijo.

Na tem mestu velja omeniti manj znano ekonoms­ko komponento njegove misli. Svoje napovedi je namreč podprl z opazovanjem cen sestavnih delov tiskanih vezij, ki so se s poskočnim razvojem tehnologij vztrajno nižale. Inženirji so lahko zaradi tega na eno rezino stlačili večin več najrazličnejše šare. S tem pa so celotni čipi postali bolj kompleksni in njihov razvoj dražji. Ta jin in jang sta nekako uravnotežila našo digitalno evolucijo, da je šla naprej po črti ekonomske upravičenosti, opotekajoč se med hlastnim in dragim razvojem ter potrebami trga. Procesorska tehnologija bi namreč lahko napredovala hitreje, a podjetja stroškov takega razvoja ne bi dolgo zdržala. K sreči je bil dovolj nenasiten zmog­ljivosti, da se je napredek nadaljeval bliskovito.
Moorov zakon seveda ni zakon v pravem pomenu besede. Ni ga sprejel noben parlament, medtem ko znanstveni zakoni temeljijo na bolj temeljitih podatkih. Ne, šlo je za grobo opazovanje in predvidevanje bodočega obnašanja človeštva, in oboje se je izkazalo za točno. A ekonomija pri tem igra svojo vlogo, kajti če ne bi razvoja tehnologije spremljala rast blaginje v ključnih delih sveta, bi se lahko inženirji s svojimi čipi slikali na simpozijih.

Leta 1985 je Intel predstavil procesor i386, ki je kasneje gnal prenekateri domači stroj. Brez ventilatorja! Postavil pa je tudi ukazne in druge standarde še vedno zelo žive 32-bitne arhitekture x86.

Še ena komponenta Moorovega zakona je njegova družbena vloga. Spodbujal je namreč inovacije, kajti pri načrtovanju razvoja je prenekateri direktor v glavi slišal strogi glas: “Vsako drugo leto morajo biti naši čipi dvakrat močnejši, sicer ne bomo dosegali niti tempa konkurentov.” Zaradi tega Moorov zakon nekateri označujejo za prerokbo, ki izpolnjuje samo sebe. Drugi tak bodrilni pogon smo pozneje postali potrošniki. Navadili smo se, da nam naprave z vsakim letom prinesejo več funkcionalnosti, ki so lepše in hitrejše. Ponudnikov, ki nas ne presenečajo s prelomnimi inovacijami, pa ne prenašamo dolgo. Kodak, Nokia in še kdo so to izkusili na lastni koži.

Zakon strica Moora objavljeno: Joker 264
julij 2015