LordFebo zaradi tovorjenja in ukvarjanja s puzlasto embalažo res ne mara testiranja televizorjev. A tokrat je bil fizikalski trud poplačan z najkrasnejšimi mavricami in milnimi mehurčki. Hozana.

Ko PrFOXa natipka priprave za novo šolsko leto, si sezuje štikle in prekriža noge na katedru. Sprašuje se, ali bo naslednjih trideset let svoj posel sploh še lahko opravljala ali jo bo kmalu nadomestil robot. Stroji so namreč v šolstvu vse bolj uveljavljeni.

Google je na mizi, v žepu, na roki, v oblaku, celo v avtu in takisto na steni. LordFebo zvedavo preveri njegovo ofenzivo na največje zaslone pri hiši.

V razredu prestižnih igralskih komponent so zasijali monitorji, ki zd­ružujejo fizično velikost, kvaliteto barv in visoko hitrost osveževanja slike, za dobro mero pa včasih še ukrivljenost. Ob tej priložnosti si Aggressor pusti božati zrkla in razloži, zakaj vreči cekine za tako napravo.

Mehanična Fata je bila najboljše darilo ljubljeni, ki ga je Božiček kdajkoli zrinil skozi dimnik. Vihravi pove zgodbo o robotu, ki je v hišo prinesel mir, ženino neskončno hvaležnost in talno čistočo.

Najmočnejši procesorji v navitih sistemih postanejo pravi postavljaški statusni simboli šele, ko iz njih štrlijo barvaste plastične cevi tekočinskih hladilnikov. Aggressor pomoči prst v eno najbolj geekovskih računalniških udejstvovanj in pove, ali je zadeva še vedno tako vroča kot nekoč.

Si že pomislil, kaj te dandanašnji najbolj obkroža? Zrak? Da. Joški? Takisto, samo da žal večidel zaplankani. Kaj pa tranzistorji? Morda si ob tej besedi pomislil na miniaturne radijske sprejemnike iz osemdesetih let, vendar govorim o malih kretničarjih elektronov, ki v milijardnih jatah domujejo v vseh tvojih napravah. Gordon Moore, inženir, ki je kasneje soustanovil Intel, je pred petdesetimi leti napovedal, da se bo njihovo število na enaki površini redno podvajalo. Darquis de Sade se loti prešte­vanja, ali se je svojati zares uspelo tako namnožiti.

Aggressor igro na ogled postavi, ker bolj resnico ljubi kakor hvalo, željnim vsepovprek svetuje, da zijalo bi imelo od nje užitek pravi.

LordFebo se je v mlajših letih veliko prevozil po enem samem kolesu. Po novem pa to ni več stvar akrobatske veščine, marveč tehnologije.

Šerlok se zamišljeno zazre v tipkovnico, za katero preživi mnoge ure. Tedaj ga prešine vprašanje: od kod navidezno naključni razpored črk, ki ga poznamo kot QWERTY?

Tehnologija organskih svetlečih diod, na kratko OLED, obeta kot listič papirja tanke upogljive zaslone, velike sijoče stene in prosojne prikazovalnike. Toda 'obeta' jih že desetletje, kljub temu pa so največ, kar imamo v rokah, navidez običajni ekrani za mobitele in še kakšna malenkost. Aggressor razišče, kod se obira prihodnost zaslonov.

Aggressor dobi monitor, ki se ponaša s 144 herci. Izkoristi ga za božanje oči in za to, da razloži smisel tako visokih frekvenc osveževanja slike.

Pištola. Golenica. Sirov burek. Nadomestni zobnik za popravilo pralnega stroja. Vaza. Uhani. Ledvica. Šobe raketnega motorja. Dildo. Hiša! Uganeš, kaj imajo skupnega? Nepojmljivo, ampak te reči lahko ustvarimo s 3D-tiskalniki. JackSi se digitalizira in natisne v obliki zbirateljske figurice.

Enotni vtič za polnjenje mobilnih naprav je zahvaljujoč Evropski uniji danes realnost. Quattro se ozre po tehnologiji, ki ga bo, upajmo, napravila nepotrebnega.

V zadnjih letih računalniški trg obvladujejo zasloni ločljivosti 1920 x 1080, a na voljo je tudi stopnica više. Kako se v domačem okolju obnese mreža 2560 x 1440? Aggressor se zastrmi v tri take monitorje.

Optimistični LordFebo se ne loti testisa dalečglednih zaslonov, marveč za lastno radovednost znova prevetri njihove ’bistre’ oziroma razširjene zmožnosti. Je navdušen ali razočaran?

Ko je bil Quattro še majhen, ga je vedno zanimalo, kaj se skriva v notranjosti raznih naprav, zato jih je razstavljal na prafaktorje. Nekatere je celo uspel sestaviti nazaj. Drugi so to danes spremenili v konjiček in poduk vsemu svetu.

Na trg prihajajo prikazovalniki, ki se kitijo s tehnologijami za sprejemanje gibljivih sličic po zraku. Aggressor skuša napraviti red v zmešnjavi standardov, ki se ruvajo za prevlado pri tovrstnem brezžičnem prometu.

Posedovanje vsebin se spreminja oziroma prehaja v neotipljivo in glasba tu najbolj orje ledino. Včasih je bil Raveer ponosen na zbirko plošč in police z zgoščen­ka­mi, zdaj pa ima omaro muzike v mobilniku. Zato naniza par osnov, kako melodije spraviti do uhljev.

Dolgočasni sestanki, čik za šolo, nedeljska maša, hladna spalnica, deževno taborjenje in suhoparna predavanja postanejo razgibani in polni barv, ko LordFebo iz žepa potegne čudežne svetilne škatlice.