|
Moj vsakdan
...
Sneti
Naključje (ali pač ne, Providenca?) hoče, da tega julija in avgusta mineva natanko trideset let, odkar je bil v najboljši in najpopularnejši jugoslovanski računalniški reviji Moj mikro objavljen moj prvi opis igre. Kot sleherni slovenski proletarec z računalniškimi aspiracijami sem si tedaj lastil Sinclairjevo mavrico in si kot pisec najdaljših šolskih spisov na naši osnovni šoli ter zagret predvajalec gusarskih kaset domišljal, da znam tudi jaz prispevati k zadnjim stranem Mikra. Tam so namreč domovali rivjuji, zaradi katerih je dobršen del mladeži v prvi vrsti kupoval revijo. Nekega navdihnjenega pomladnega dne sem iz zvezka iztrgal list, nanj z nalivnikom spisal opis neke avtomatne konverzije za spectrum in se tako odzval na stalni razpis, ki je velel: "Ta rubrika je odprta za vse bralce." Kako bi mogel vedeti, da sem s tem naredil prvi korak na četrtstoletni rajži, ki me je pripeljala do sem? Tisto besedilo, ki ga najdeš v arhivu na PC.sux.org, je bilo seveda nepovratno zanič, in še objavljenega je bržda večinoma spisal tedanji urednik Aljoša Vrečar. A še danes ga rad preberem in se nasmejim otroški preproščini stavkov tipa "Če imate na glavi kapo, lahko ubijete čarovnico" in "Če vam bo igra delala težave, mi pišite na ta in ta naslov."
V takem okolju Joker glede na svojo ceno (ki jo določa založnik, ne uredništvo) in domala neverjetno kopičenje novosti na našem področju, ki mu mesečnik niti približno ne more slediti, ohranja pravzaprav neverjetno količino bralcev. Tem se trudim služiti in ugoditi, kolikor zmorem. Zato v bistvu nimam življenja izven pisanja za Joker, ubadanja s familijo in občasnega fantazijskega prevajalskega projekta za gušt ter ohranjanje kontakta s svojo drugo stroko. Vsak dan že zgodaj sedem za fini ultrawide monitor, povezan z ourajt računalom; zraven sta še konzoli PS4 pro in switch, vse povezano v 5.1-zvok v zasebni čumnati, kamor imajo obiskovalci vstop le z darovanjem matičnih celic. Nato se lotim tistega, kar sem se namenil obdelati. Včasih to pomeni zgolj igranje, ob katerem si delam obilne zapiske in iz njih nato spletem tekst, pa tudi delanje slik, kajti najraje objavljamo lastne. Včasih se ukvarjam s pridobivanjem izvodov iger, kar zna pomeniti nakup iz lastnega žepa. Včasih pa samo pišem, znova berem, pišem in znova berem, dokler ne nastane po mojem mnenju dobro besedilo. Z leti sem postal tako zverziran, da lahko udejanjim kar velike količine teksta, okrog sto tisoč znakov na mesec. Je pa res, da se mi to pozna na zdravju in da večno tako ne bo šlo naprej. Želel bi si kakšnih dveh, treh kakovostnih, rednih sodelavcev. Z največjim veseljem bi jim odstopil velike naslove in celo hardver, če bi le brez zamud in zajebancij prispevali dobra besedila ter argumentirana, znalska mnenja. Upad prihodka me ne bi bolel, saj bi si na dolgi rok prihranil trpljenje s sprostitvijo nenehne napetosti in delavnika praktično 24/7. Tudi za vas, bralce, ni dobro, da stalno čitate pretežno mene, kot da sem neka očanska dika in brezprizivna sodniška avtoriteta. Glede na to, da pisanje o videoigrah v resnici ni nobena raketna znanost, se nadejam, da tovrstneži še vedno so, da se bodo javili in da bom lahko odložil del pretežkega bremena. Klecanje pod njim ne koristi ne meni ne farbovitemu magazinu. |
|
|