Naključje (ali pač ne, Providenca?) hoče, da tega julija in avgusta mineva natanko trideset let, odkar je bil v najboljši in najpopularnejši jugoslovanski računalniški reviji Moj mikro objavljen moj prvi opis igre. Kot sleherni slovenski proletarec z ra­ču­nal­niš­ki­mi aspiracijami sem si tedaj lastil Sinclairjevo mavrico in si kot pisec najdaljših šolskih spisov na naši osnovni šoli ter zagret predvajalec gusarskih kaset domišljal, da znam tudi jaz prispevati k zadnjim stranem Mikra. Tam so namreč domovali rivjuji, zaradi kate­rih je dobršen del mladeži v prvi vrsti kupo­val revijo. Nekega navdihnjenega pomladnega dne sem iz zvezka iztrgal list, nanj z nalivnikom spisal opis neke avtomatne konverzije za spectrum in se tako odzval na stalni razpis, ki je velel: "Ta rubrika je odprta za vse bralce." Kako bi mogel vedeti, da sem s tem naredil prvi korak na četrtstoletni rajži, ki me je pripeljala do sem? Tisto besedilo, ki ga najdeš v arhivu na PC.sux.org, je bilo seveda nepovratno zanič, in še objavljenega je bržda večinoma spisal tedanji urednik Aljoša Vrečar. A še danes ga rad preberem in se nasmejim otroški preproš­­čini stavkov tipa "Če imate na glavi kapo, lahko ubijete čarovnico" in "Če vam bo ig­ra delala težave, mi pišite na ta in ta naslov." 
Z vedno več besedili za MM in nato za Joker, ki je bil sprva njegova priloga in kasneje samostojna revija z nama z Davidom za krmilom, se je zlagoma oblikovalo moje vsakdanje početje. Pisanje člankov zvečine z gamerskega področja, levjedeležno opisov iger. Nisem štel, ampak glede na to, da jih že dolgo dolgo na mesec ustvarim kak ducat, bi mogoče bil za v Guinnessovo knjigo rekordov, kolikor je ta reč še relevantna. Svojčas sem umotvore na uredništvo poštno pošiljal na ročno popisanem papirju, nato na stipkanem, kasneje na sprintanem, nato smo jih skupaj s slikami oddajali na disketah in jih naposled žarčili elektronsko. Ampak postopek nastanka samega besedila se ni spremenil. Naj je amigin Shakespeare, DOSov Wordstar ali okenski Word, vsak tekst se začne enako. Z utripajočim kurzorjem, ki lačno kliče po pozornosti ter črkah. In mu jih dam. Kaj pa naj? Kar je bil svojčas hobi, je poklic postal. S pretekom let me ljudje dejansko ne gledajo več čudno, če jim rečem, da za kruh z maslom pišem o videoigrah. Tudi igrice niso več povsod. Če sem k temu prispeval sam s svojim avtističnim teženjem in pisarjenjem aktivističnih protestnih not na naše sredinske medije, sem vesel.
Kakor se radujem odsotnosti praznega bolš­ča­nja ob razkritju mojega videoigernega novinarstva oziroma kritištva, pa še zmerom ne umanjka sledeča ugotovitev: "A, kul, potem cele dneve igrce špilaš! Dabest!" Ja, jih, ampak moje delo ni igranje iger, temveč njih inteligentna, berljiva in zanimiva obravnava. To je tisto, čemur sem posvetil večji del svojih najboljših let, presedenih za monitorjem pred novimi in novimi in novimi in novimi in novimi špili, igranimi ter preigranimi deloma užit­karsko geekarsko in deloma preučevals­ko šomoštersko. Zato imam sedaj v glavi manjšo enciklopedijo misli in vtisov, iz katere vlečem primerjave ter analize. Glede na to, da se industrija zvečine cikla v enih in istih vzorcih, kar je bilo lepo vidno prav na letošnjem E3ju, se situacija itak ne spreminja kaj dosti. Ali pa jaz ne vidim, da se. Večkrat razmišljam, da sem pri triinštiridesetih že kar star za to delo. Tako kot sem jaz njega dni čudno gledal v fotke bradatih petdesetletnikov v PC Gamerju, ki so opisovali šesterokotne strategije in simulacije letenja, tudi današnji mladenič brž­da križem gleda mene, ki mi s konca jezika padajo pripombe na izvirnost in primerjave z obskurnimi naslovi izpred petnajstih let. Če me sploh bere, saj danes ljudje, zlasti mladi, raje gledajo brezplačne video loge, video reviewe, let's playe in streame. Nič jim ne zamerim, samo PewDiePie mi je še zmerom debil.

Zame najboljši špil vseh časov je bržda Street Fighter II, zadnje leto pa mi zmaga Overwatch. Vsa čast Blizzardu za ta večigralski presežek.

V takem okolju Joker glede na svojo ceno (ki jo določa založnik, ne uredništvo) in domala neverjetno kopičenje novosti na našem pod­ročju, ki mu mesečnik niti približno ne more slediti, ohranja pravzaprav neverjetno koli­čino bralcev. Tem se trudim služiti in ugoditi, kolikor zmorem. Zato v bistvu nimam življenja izven pisanja za Joker, ubadanja s familijo in občasnega fantazijskega prevajalskega projekta za gušt ter ohranjanje kontakta s svojo drugo stroko. Vsak dan že zgodaj sedem za fini ultrawide monitor, povezan z ourajt računalom; zraven sta še konzoli PS4 pro in switch, vse povezano v 5.1-zvok v zasebni čumnati, kamor imajo obiskovalci vstop le z darovanjem matičnih celic. Nato se lotim tis­tega, kar sem se namenil obdelati. Včasih to pomeni zgolj igranje, ob katerem si delam obilne zapiske in iz njih nato spletem tekst, pa tudi delanje slik, kajti najraje objavljamo lastne. Včasih se ukvarjam s pridobivanjem izvodov iger, kar zna pomeniti nakup iz lastnega žepa. Včasih pa samo pišem, znova berem, pišem in znova berem, dokler ne nastane po mojem mnenju dobro besedilo. Z leti sem postal tako zverziran, da lahko udejanjim kar velike količine teksta, okrog sto tisoč znakov na mesec.
Je pa res, da se mi to pozna na zdravju in da večno tako ne bo šlo naprej. Želel bi si kak­š­nih dveh, treh kakovostnih, rednih sodelavcev. Z največjim veseljem bi jim odstopil veli­ke naslove in celo hardver, če bi le brez zamud in zajebancij prispevali dobra besedila ter argumentirana, znalska mnenja. Upad prihodka me ne bi bolel, saj bi si na dolgi rok pri­hranil trpljenje s sprostitvijo nenehne napetosti in delavnika praktično 24/7. Tudi za vas, bralce, ni dobro, da stalno čitate pretež­no mene, kot da sem neka očanska dika in brezprizivna sodniška avtoriteta. Glede na to, da pisanje o videoigrah v resnici ni nobena raketna znanost, se nadejam, da tovrstneži še vedno so, da se bodo javili in da bom lahko odložil del pretežkega bremena. Klecanje pod njim ne koristi ne meni ne farbovitemu magazinu.