Dolgoletni bralci in obe bralki Jokerja iz mojih besedil vedo, da nisem šlank, da imam rad japanske igrice, še posebej Street Fighter, Maria in Zeldo, ter da je bil moj prvi ra­čunalnik ZX spectrum. Stari prdci brez alchajmerja vedo, da je bil to majhen črn polpet z radirkasto tipkovnico in toliko pomnilnika, kolikor ga danes zasede najbolj beden anigif, procesorska moč pa je bila bistveno nižja od mobitelov za upokojence. A v prvi polovici osemdesetih je ta izdelek angleške pameti, ki si ga kupil za nekaj sto nemških mark, pomenil vrata v novi, obetavni, bleš­ča­vi in dotlej bistveno dražji svet raču­nal­nikov. Naj je bila 'mavrica' strojno še tako inferiorna konkurenčnim mašinam, kot sta bila C64 in atari 800 XL, je vstopila v milijone domov in si lastila najbolj domišljijske igre. Pač na rovaš tedaj še povsem nebrzdane in neraziskane kreativnosti garažnih avtorjev. Drugačnih sploh bilo ni! Kot taka je dandanes predmet nostalgičnega obože­va­nja in žgoče želje po vrnitvi v dobo nedol­ž­nos­ti, ki, četudi je neizpolnljiva, napaja pravcato retroindustrijo. Na tablicah se drenjajo emulatorji, kupiti je moč zmanjšane replike s kupom vsebovanih iger, naprodaj je 'rekreirana' verzija z bluetooth tipkovnico … A levji delež teh izdelkov je luč dneva ugledal na podlagi denarja, ki so ga svetlogledi ljubitelji minulih dni vplačali na Kickstarterju. Drugače povedano, retrofriki so financirali obljube, kar se jim je že večkrat maščevalo. 
Prve večje težave z množicarsko fehtalnim mo­delom so prišle že pred tremi leti. Januarja 2014 je gmajna stočila petdeset tisoč evrov v omenjeni projekt bluetoothovske poustvaritve mavrice. Plačniki so se prvih tisoč izgotovljenih naprav nadejali jeseni tistega leta, a minila je zima, ne da bi jih ugledali. Šef projekta je tačas v TV-oddajah širil glas o mani z neba za tiste, ki bi se radi vrnili v otroštvo. 'Recreated spectrumi' so začeli k podpornikom prihajati koncem 2015., s tem, da nekaterih inačic sploh ni bilo, čeprav so ljudje zanje pošteno odšteli denar. Seveda mnogi niso bili zadovoljni, kaj šele tiho. Situacija se je širše razrešila lani poleti in zdaj je mogoče napravo za 65 evrov normalno kupiti v trgovinah, med drugim na Amazonu. Nekdaj spo­š­­­­­tovanega in popularnega računalnika se je tako ob zaslužkarstvu in neizpolnjenih obljubah prijel okus grenčice. Ki pa oslu očitno ni zadostoval, da ne bi šel še enkrat na led.
Rulja je na žvenketave obljube vnovič nasedla marca lani, ko je na množicarski platformi IndieGoGo tri tisoč sedemsto nostalgikov plačalo več kot pol milijona evrov za napove­dani ročni spectrum. Vega+ naj bi bila prenosna inačica sobne vege, že izdane male škatlice v mavričnem dizajnu z nekaj kvaziradirkastimi tipkami, ki jo je podprl sam Clive Sinclair. Malo ozadja: striček Clive ima delnice v firmi Retro Computers, ki je naredila vego in se je ob dizajnerskem vložku avtorja zunanjosti modela 48 K nakanila udejanjiti hand­held verzijo. Dotična bi z LCD-zaslončkom in tisoč licenciranimi igrami omogočila nažiga­nje Jet Set Willyja, Deathchasa, Horacija in ostalih mav­ričnih hitov kjerkoli in kadarkoli. 3DS? Switch? Vita? Fon? Pha! Vega+ s Starquakom, fizičnimi gumbi in možnostjo priklopa na teve, to je ta pravo! Še mene je imelo, da bi odštel stotaka funtov, morda le zato, da bi lahko sinu občasno potisnil v roke ta stroj­ček in rekel, pusti Maria in začni Manic Minerja. Potem bi uvidel, kako mu je mehko postlano, ubogal bi me in spoštoval ter ptički bi zažvr­goleli v lesju.

Zgoraj je kao ultimativni spectrum s priponko next, spodaj prenosni vega+. Obe sliki sta narejeni z računalnikom.

Seveda se ni zgodilo nič od tega, še najmanj vega+. Najprej so spori med vrhuško matične firme pripeljali do prekinitve dobave prvotne sobne izpeljanke. Nakar je marca IndieGoGo prekinil vplačila na rovaš vege+, ker backerji niso dobili obljubljenega izdelka. Razlog je taisti spor kot pri osnovni vegi, kjer se direktorji in ostali velmožje pričkajo okrog plač, nagrad in izdatkov. Inženirji, ki so zapustili podjetje, pa so s sabo vzeli tako znanje kot že izdelano programsko opremo, zaradi česar je bilo treba slednjo spisati nanovo. No, publike to ne zanima, zato je ob novinarskih poročilih o težavah z vego+ dvignila vik in krik. A namesto opravičil in poštenega odnosa, morda celo vračila denarja nezadovoljnim, so bili deležni molka. Poročevalci pa zahtev, naj zgodbe ne objavijo, ker "osebje firme dobiva grož­nje s fizičnim nasiljem." BBC je štorijo vseeno dal na plano, izdelovalci so, kolikor vemo, še zmerom živi, nategnjeni vplačniki pa čakajo na svoje naprave. Morda jih bodo dobili, mogoče ne.
Človek bi si mislil, da je zdaj pa res dovolj te mavrične zajebancije. Da po fiaskih, o katerih poročajo nacionalne TV-mreže, ljudje ne bodo več plačevali in izdelovalci več ne ponujali. Navsezadnje je načinov, kako opona­šati stare mašine, že res na kupe. Ampak ne. Že je na poti 'ZX spectrum next', oficielno licencirana verzija brazilskega porekla (tam je bila mavrica totalno popularna) s popolno združljivostjo na hardverski ravni namesto skozi emuliranje, s HDMI-izhodom, SD-kartico, visoko ločljivostjo brez slovitih artefaktov, tipkovnico modela plus … Seveda bo vno­vič posredi Kickstarter, saj po izdatku 12.000 evrov za prototip ustvarjalci nimajo več cekina. Je laže prosjačiti kot zaprositi za bančni kredit ali zastaviti hišo. Tisti, ki mečejo kovance v klobuk, pa so po vsem sodeč sami krivi, če berač nato vstane, odvrže berglo in veselo odskače po rečnem bregu. Svoji mavrici naproti.