Revija Joker - Za ona dobra stara vremena

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Za ona dobra stara vremena
Za ona dobra stara vremena
...
Sneti

Ko sem se leta 1985 pri zlatožličnem so­sedu srečal z ZX spectrumom, sem se na vrat na nos vrgel v nov, poprej dobesedno neobstoječ svet. Na računalništ­vo je dosihmal spomnila kvečjemu digitalna ura ali kalkulatorček, ki si ga dobil v italijanskem pralnem prašku. Spectrum pa je bil mašina, stari! Lahko si ga programiral. Slikice je kazal ter elektronično sviral. In, jas­no, lahko si na njem igral igrice. Pa sem jih, religiozno, vdano in kataloško, kakor hitro sem si z vztrajnim teženjem in lastnoročnim delom pridobil tako želeni kos črne radirkas­te plastike, s tovornjakom preš­ver­can iz Nemčije. (Furmani so zaradi ploščatosti raje tihotapili spektrume kot komodorje.)
Drugi so zbirali albume Beatlov in Zeppelinov, Zlatno serijo in titule iz Sveta knjige, znamke in značke. Jaz sem zbiral igre. Igral sem vse, od A do Ž, od arkad do simulacij letenja, od pustolovščin do strip pokrov, od vesolja do podmorja, od prve do tretje osebe in izometrije vmes. Mamin kasetnik je kmalu začel klecati pod njihovim bremenom in morali so mi kupiti lastnega, sicer se po hiši ne bi nikdar več razlegale melodije Miša Kovača. (Saj ne, da bi imel kaj proti.) Špile smo si v presnemavali zlasti v obliki zbirk na 45-, 60- ali 90-minutnih kasetah, med katerimi so bile statusni simbol krom­dioksidne. Kompilacije so izvirale od neznan

Danes lahko opise, naj bodo tekstovni, glasovni ali v obliki videa, na spletu objavi praktično vsakdo. Slaba plat tega je manko uredniške kontrole, zato je smeti obilo. Moj mikro je uporabljal nasprotni, stari sistem.
okod, bržda od prijateljevega prijatelja, ki je imel zadosti pod palcem, da je naročal iz oglasov ali obiskoval belo prestolnico, Ljubljano, kjer so jih skrekane tržili na bolšjaku. Brigalo me je. Igral sem in igral, česar pa nisem igral, sem o tem prebral v tedanji računalniški bibliji, reviji Moj mikro.
Prvi Mikro sem kupil ravno nekje sredi leta 1985, ko me je razsvetlila mavrica. Še nekaj mesecev prej sem po trafikah jagal predvsem stripe, zlasti Alana Forda in Velikog Bleka. Sploh nisem vedel, da je začel Mikro izhajati komaj kako leto prej, junija 1984, tedaj še pod okriljem Dela, Teleksa in Radia Študent, kjer so kasneje po radijskih valovih dejansko oddajali 'igrce' za spectruma. (Posnel si jih in na­ložil. Delovalo je!) Sem pa vedel, da je to tis­to pravo, ker so bili notri gusarski oglasi in na zadnjih straneh opisi špilov. Prečital sem sicer vse, a najraje in najprvo opise. Pisali so jih ljudje od Vardara pa do Triglava, se pravi iz vse Jugoslavije, kajti Moj mikro je izhajal tako v slovenščini kot v srbohrvaščini. Kakopak sem se redno hudoval nad čudnimi ocenami naslovov, ki sem jih poznal, in se sča­so­ma pridušal, da znam to narediti bolje kot neki Črt Jakhel, Željko Krsti} in Bojan Hrnjica. Iz šolskega zvezka sem iztrgal list papirja, nanj z nalivnikom napisal resnično beden opis neke avtomatne predelave za ZX in ga optimistično poslal na uredništvo. Nadejal se nisem niče­sar, toda orenk popravljeno, a še zmerom resnično bedno besedilo je ugledalo luč dneva poleti 1987. Po bizarnem naključju (kozmos: "ALI RES?!") je bil prav ta špil omenjen na naslovnici, s katere se je za nameček bohotila slika mojega naslednjega in najljubšega računalnika, amige 500. Pravzaprav ne vem natanko, kdaj sem jo za hudo masten kup nemških mark kupil v konsignaciji. Vem pa, da je bila s 16-bitno grafiko in zvokom ter večopravilnim operacijskim sistemom glede na spektruma dobesedno kvantni skok.
Čemu se spominjam teh davno minulih ča­sov? Zato, ker sem se po toliko letih vrnil vanje. Po predpremiernem ogledu dokumentarca Tehnika ljudstvu, v katerem povem nekaj stavkov o spectrumovi igralski situaciji (glej intervju v tem Jokerju), sem si na odru Kina Šiška drgnil ramena s facami, ki so kreirale moj tedanji obstoj. Ob meni so stali Jonas Ž., ki je tedaj s še nekom fural Satansoft, zas­lu­žen za mnoge kompilacije iger, ob katerih smo pripadniki mladeži laže prenašali socrealizem rudarske vukojebine … Žiga Turk in Matevž Kmet, avtorja prve slovenske avanture Kontrabant, ki sem jo sicer zaradi čudaških ugank kmalu nehal igrati, a pionirji so pionirji in jim gre izkazati čast … Ciril Kraševec, skupaj s Turkom prvi urednik Mojega mikra, kjer sem se najprej kalil kot pisec … izvrstni kantavtor Jani Kovačič, ki je spectrumovo cviljenje uporabil na eni svojih plošč in mi je nepopravljivo oblikoval glasbeni okus … Primož Jakopin, ki je naredil urejevalnik besedila Ines, v katerem sem spisal marsikaj, in podobni kalibri.
To so ljudje, ki so pripravili teren za lep del moje življenjske poti. Kar nekoliko nadrealistično je bilo stati tam v soju žarometov, poslušati aplavz publike in se imeti za enega vidnejših članov slovenske mavrične bratov­ščine. Ni šlo za pahljanje ega, češ, kako sem kul in glej me, mami!, temveč za golo za­čudenje nad tem, kam te življenje pripelje. In, seveda, v kakšni meri je na vse nas vplivala mala črna šatuljica iz Velike Britanije. Naj je šlo za bad boye, glasbenike, inženirje, programerje, radijce ali geekovske igralce. Hvala, sir Sinclair s kompanjoni. Socialistična kloaka vam maha. Zaradi vas je postala drugačna.

Za ona dobra stara vremena objavljeno: Joker 261
april 2015