Revija Joker - Konec demokracije

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Konec demokracije
Konec demokracije
...
Sneti

Računalniško igranje naj bi bilo za raz­liko od konzolnega pojem raznovrstnosti in konkurenčnosti. Člani 'PC master rase' se playstationovcem, xboxarjem in wiijašem posmehujejo tudi na pod­lagi tega, da so te 'poneumljene obtelevizorske škatle, ki zavirajo razvoj' omejene na okolje enega samega proizvajalca in zgolj eno sp­let­no trgovino, s čimer jim je vsiljena vnaprej do­ločena vsebina. Microsoft ima Xbox Live, Sony Playstation Store in Nintendo Eshop – in to je vse. Krohot, ki spremlja uboge kon­zule, ki s paradajzi obmetavani bosi tečejo po ulicah Pluralnega Celja, dok­ler se ne zvr­nejo v jarek z nazobčanimi grafičnimi karticami, je oglušujoč. 
Konzole je sicer moč obtožiti marsičesa, vsekakor pa primerjava v slogu monarhije z demokracijo ni ustrezna. Vsaj ne več. Odkar je namreč svoj pohod začel Steam, prodajno-igralni vmesnik korporacije Valve, je povprečno sodoben PC z zalogo legalno kupljenih iger postal nenavadno podoben playstationu in xboxu. Domala vse, kar kupiš, je namreč dobavljeno v obliki šifer, ki jih vpišeš prav v Steamovo aplikacijo in v nobeno drugo. Naj gre za digitalne ali otipljive izvode. Toliko je posmehovanja EAjevemu servisu Origin in Ubisoftovemu Uplayu, toda če bi izginila še ta dva, kaj bi ostalo razen Pare? Tu so Gog.com, Desura, Indie Game Stand in Itch.io, ki pa se ukvarjajo z indie in retro sceno … nekaj brca Green Man Gaming … Games for Windows Live je gotof … Blizzardov Battle.net poganja le prgišče naslovov … v Humble Bundlih pa največkrat dobiš steam keyje. Strinjala se bova, da ni prav dosti. A kljub temu je moč od vsepovsod slišati pozive k temu, naj Electronic Arts in Ubi zapreta štacuni ter vse sile preusmerita v Steam. Nenavadne želje od skupnosti, ki se tako rada smeji na rovaš konzolne uniformnosti.
Načeloma mi Steam ugaja. Igre imam na enem mestu, zaplate se nameščajo samodejno, forumi so pri roki, aplikacija se mi ne vtika v sistem. Toda moč in vpliv, ki ju zadeva ima, mi kot kupcu in igralcu vzbujata nelagodje. Ne samo zato, ker včasih pomislim, kaj bo, če jutri propadejo ali spremenijo politiko. Njihove stalne razprodaje so glede na dostikrat oderuško visoke cene navadno licemerstvo. Za nameček škodijo trgu in pomenijo raz­vrednotenje iger. Čemu bi karkoli kupoval, če vem, da bo čez mesec, dva ali še prej skoraj gotovo 'v akciji'? Prav tako ne maram novega vmesnika, ki me stalno posiljuje s predlogi, neenotnega sistema achievementov in tistih bedastih kart.

Pod znamko 'steam machines' bodo od novembra različni proizvajalci tvorili in tržili raz­nolike PCje s sistemom SteamOS. Oz­na­ka 'steam machine ready' pa se bo tikala tistih z Windows in Steamovim klientom.

Nezadovoljen bi bil tudi v vlogi samostojnega razvijalca. Njega dni so avtorji z Valvom komunicirali neposredno, zdaj pa morajo vse igre, ki nimajo 'zanesljivega založnika', iti skozi proces Greenlighta. Tam skupnost odloči, katere titule naj Steam požegna, a Valve si pridržuje pravico do samovolje. Nekatere igre so cele mesece med prvimi desetimi in se ne premaknejo v trgovino, nekatere pa so daleč spodaj in jih Valve nenadoma odobri. Za privilegij uvrstitve v Greenlight je treba plačati sto dolarjev, toda če se Valve od­loči, da jim tvoj izdelek ni všeč, se lahko pod­porniki postavijo na glavo in se ne bo zgo­dilo nič. Precej slično Googlu, ki pri oglaše­vals­kem orodju AdSense zganja po­­dobno samovoljo, in velikim bankam. Najprej so bile one tam zaradi nas. Zdaj smo mi tu zaradi njih.
Res pa je, da je potencial za zaslužek na Steamu konkreten. Ni malo neodvisnih avtorjev, ki so v dveh tednih po začetku prodaje na Steamu zaslužili toliko kot prej drugod v pol leta. Nič čudnega, kajti Para je vse prej kot dim. Ima več kot sto milijonov aktivnih (ponavljam, aktivnih) računov in vsak dan je tam na liniji kakih devet milijonov uporabnikov. Izplen ustvarjalcev pri klasični prodaji skozi založnika je 30 : 70 v korist slednjega, pri prodaji čez Steam pa ravno obratno. Drugače rečeno, Valve se lahko obnaša še tako despotsko in pišmevuhovsko, pa ne bo zaradi tega dotok svežih iger (sleherni dan jih izide kakih deset, v sezoni še več) nič manjši.
Prišli smo do točke, kjer konkurenca Steamu niso več druge spletne trgovine, od Goga do Origina. Ne, zdaj Steam tekmuje s samim operacijskim sistemom. Z naposled konkretizirano napovedjo steamovskih mašin za letošnji november je namreč Valve storil nov korak k spremembi pojma igralnega PCja. Ta že leta temelji na Microsoftovem okolju Windows in knjižnicah DirectX. Valvov operacijski sistem SteamOS pa uporablja Linux in OpenGL. Dokaj mirne vode PC-igralca, ki je doslej čakal kvečjemu na naslednja Okna, se znajo zato razburkati. Podporo SteamOSu je napovedalo dosti iger, od malih neodvisnic tipa Hotline Miami 2 do velikih titul, kakršen je The Witcher 3. Kaj se bo iz tega izcimilo, kako se bo SteamOS spopadel z Windowsi, ki letos preidejo v inačico 10, in kaj bo to pomenilo za trg, bomo videli. Vsekakor pa je dejstvo, da se s steam machines, Steam­OSom in poudarkom na igrah (ter, sem prepričan, raznih pretočnih servisih za video) iz raču­nal­niš­kega trga lušči neka poenotena skupina. Taka, ki z eno samo štacuno in ozko namem­bnostjo ironično nadvse spomni na – konzole ...

Konec demokracije objavljeno: Joker 260
marec 2015