Revija Joker - Na Pelennorskih planjavah

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Na Pelennorskih planjavah
Na Pelennorskih planjavah
...
Sneti

Drži. Odkar je Peter Jackson posnel odlično trilogijo Gospodar prstanov in še solidnega Hobita, čislanje Johna Ronalda Reuela Tolkiena ni več nič posebnega. A ugotovitev velja predvsem za našo deželo, v kateri se je sodobnejša fantazijska literatura pri odraslih količkaj uveljavila šele v devetdesetih, razmah pa doživela z Gradišnikovim prevodom Lorda, Pretanjenim nožem, Harryjem Potterjem ter Martinovo Pesmijo ledu in ognja. Na zahodu je imel Tolkien zaradi Hobita srborite legije privržencev že od druge svetovne vojne dalje, ki so dodatno nabreknile z Gospodarjem leta 1954. Niso vilini v Jacksonovi viziji po naključju hipijevski vegani ...
Tako kot je Bruce Lee kasneje učil borilnih veščin športnike ter hollywoodske zvezdnike, kot sta bila Kareem Abdul-Jabbar in Lee Marvin, je imel J. R. R. širši vpliv. Ne le na požrtvovalneže, ki v samotnih gozdovih prirejajo škratjo-vilinske zakuske in se mlatijo s plastičnimi meči, in ne le na mnoge literarne posnemovalce, ki so za cela desetletja zadušili inovativnost v fantasyju. Silovito je The Lord of the Rings odjeknil tudi v muziki. S tem ne cikam na orkestralne eksperimente in ihtave evropske metalce, ki so v viziji Mordorja našli neizčrpen vir snovi za peklenski hrušč (Blind Guardian: Nightfall in Middle-earth), temveč na docela mainstream glasbenike s pedigrejem električne kitare. Na Tolkienu so progresivci Rush denimo osnovali pesem Necromancer in šundravci Black Sabbath komad The Wizard.
Stari angleški profesor literature na Oxfordu pa si je zveneče oboževalce našel tudi v eni največjih in najbolj popularnih rock skupin vseh časov, Led Zeppelinih. Njihov opus, poln morilskih rifov in grmečih bobnov, kajpak ne obsega le vsakomur znanega Stairway to Heaven, saj so posneli devet studijskih albumov z za moje pojme še boljšimi štikli, recimo obsceno Whole Lotta Love (“I'm gonna give you every inch of my love / I wanna be your backdoor man”) in nadmočno bluzersko Since I've Been Loving You. Med njimi so takisto pesmi, ki jih je zelo očitno navdihnil Tolkien. Njega je imel pevec Robert Plant kot raziskovalec literature, mitov in jezikov nadvse v čislih. Do te mere, da je svojemu psu dal ime Strider, Stopač, kar je drugo ime za Aragorna.

Nazgula prav nič ne briga, če je pod verižno srajco, montlom in čelado taka kraso­tica kot ona na desni. V bistvu je, kajti igralka Miranda Otto je v karieri rada odvrgla tančice.

Predjed je prišla že na albumu Led Zeppelin II (1969), kjer se – nenaključno pod pravljično številko sedem – skriva pesem Ramble On, Naprej na pot. Kriptično besedilo se razjasni, če poznamo dogodke iz Gospodarja, kjer mladi hobit Frodo prejme čarodejski Edini prstan in se ga nameni vreč v vulkan, s čimer bi uničil njegovega lastnika, črnega maga Saurona. Ob lahkotni spremljavi folk kitare in domačnega tapkanja po lesu Plant poje: “Leaves are falling all around, It's time I was on my way / Thanks to you, I'm much obliged for such a pleasant stay.” S tem posodi glas Frodu, ki si je odpočil v Razendelu, zdaj pa ve, da mora dalje, kajti: “I'm goin' 'round the world, I got to find my girl, on my way / Gotta find the queen of all my dreams.” 'Kraljica sanj' je v tem primeru Prstan, ki ima v romanu velikokrat ženske lastnosti, in pesem se nedvomno nanaša na LOTR. Še dvomiš? Poslušaj: “Mine's a tale that can't be told, my freedom I hold dear. / How years ago in days of old, when magic filled the air. / T'was in the darkest depths of Mordor, I met a girl so fair. / But Gollum, and the evil one crept up and slipped away with her.”
Prek alegoričnih komadov Mis­ty Mountain Hop (Led Zeppelin III, 1971) in Over the Hills and Far Away (Houses of the Holy, 1973) ter poklona vikinškim osvajanjem v štiklu Immigrant Song (Led Zeppelin III, 1970 – “We come from the land of the ice and snow / From the midnight sun where the hot springs flow / On we sweep with threshing oar / Our only goal will be the western shore”) pridemo do kulminacije Zeppelinovega navdihovanja pri Tolkienu. Gre za pesem The Battle of Evermore z albuma Led Zeppelin IV, ki se v objemu mandolinske spremljave bavi s spopadom na Pelennorskih poljanah. To je ravnica pred Minas Tirithom, kjer padajo olifanti in umre Kralj-čarovnik. Začnemo z Eowyn in Aragornom, ki gre po vojsko umrlih (“Queen of Light took her bow / And then she turned to go / The Prince of Peace embraced the gloom / And walked the night alone”), nadaljujemo s Sauronom (“The dark Lord rides in force tonight”) in kon­ča­mo z upanjem, ki tli v človeških in vilinskih srcih: “Sing as you raise your bow, shoot straighter than before / No comfort has the fire at night that lights the face so cold.”
Nekaj neznansko čarobnega je v tej štirideset let stari glasbi, ki v glavi zgolj z zvoki kitar in prepevanja budi prizore, še čudovitejše od onih v modernih filmih. Ker so tvoji. 

Na Pelennorskih planjavah objavljeno: Joker 236
marec 2013