Revija Joker - Iskalec ognja in boga

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Iskalec ognja in boga
Iskalec ognja in boga
...
Naposled se je udejanjil težko pričakovani Prometej, novi del alienskega univerzuma. Snetija v prsih tako tišči od radosti, da eksplodira in raztrosi črke po vas.

Začnimo pri besedi Prometheus, kajti v njej se skriva eden od klju­čev do razumevanja novega filma proslav­lje­nega režiserja Ridleyja Scotta. Kot smo vajeni pri tem 74-letnem britanskem tvorcu Iztrebljevalca, Gladiatorja, TV-oglasa za macintosh '1984' in Osmega potnika - Aliena, nič ni prepuščeno naključju. Še najmanj ime.
Le-to izvira iz grške mitologije. Vrhovno olimpsko božanstvo Zevs je titanu Prometeju zaupal nalogo stvaritve človeka in ta je kvest opravil tako, da nas je naredil iz blata po podobi bogov. Nato je Prometej na skrivaj človeštvu poklonil ogenj, zaradi česar ga je Zevs za kazen priklenil na goro. Tam mu je orel vsak dan izkljuval znova zrasla jetra, dokler ga ni na kraju osvobodil junak Heraklej.
No, pokora ni tako važna kot ogenj, ki simbolizira znanje. Prav zaradi slednjega naj bi človeš­ka vrsta tako napredovala, da lahko v tem filmu pozno v 21. stoletju gre daleč v vesolje iskat svoje začetke. Svojega stvarnika. Kako se kliče plovilo, na katerega se odprava vkrca? Jasno. Prometheus.

V moštvu znanstveniških raziskovalcev ni nobenega soldata. Bržda Scott ni hotel, da bi Prometheus postal Aliens – ali da bi kdo ubil Boga, heh.


LV-426 ali LV-223?
Dasiravno je Prometej umeščen v svet alienov iz istoimenske serije, ki jo je isti režiser spočel leta 1979, ne pričakuj, da bodo naokoli skakale ikonične kislinske žverce z iztegljivo notranjo če­ljustjo, ki so nastale v glavi švicarskega umetnika H. R. Gigerja. Če bi jih rad podoživel, si omisli režiserske HD-izdaje dosedanjih štirih izdelkov ali preberi vedež v Jokerju 200, kajti tu dotičnih zverin skorajda ni.
To pa ni edini element, ki se ne sklada z brzinskim opisom 'preddel Aliena', saj je film včasih prav bizarna mešanica iztočnic od prej in novih niti, ki se vzamejo od nikoder. Kakor je studio Fox razkril v predfilmih, je luč usmerjena v ljudem podobno življenjsko vrsto iz globin univerzuma, ki je odgovorna za življenje na Zemlji. Izhodišče za to idejo je bil 'space jockey', skrivnostno mrtvo bitje, ki ga je posadka tovorne ladje Nostromo našla v velikanski ladji, od koder je v enici prinesla kultno pošast.
Toda čeprav Prometej streže z občutkom in detajli, ki so znani ljubiteljem izvirnega Osmega potnika, se poda v svojo smer. Ta dvojnost je tako močna, da bo marsikateri ljubitelj Alienov zmeden. Kvarniški primer: film na planet oziroma luno, kjer pristane Prometheus, postavi razbitino 'inženirske' ladje in pilota v stolu, kar je navidez ujemajoča vez z Alienom 1. Vendar to baje ni ni­ti ista ladja, niti svet, saj je oznaka slednjega druga, LV-223 namesto 426.
Mislim, da so se scenaristi ušteli v želji po stvaritvi nove začetne točke, ki sedaj pušča odprta vprašanja za verjetna nadaljevanja. Tisti, ki s franšizo dihamo, se lahko ob vpeljevanju novega kanona upravičeno počutimo zmedene, celo opeharjene. Takisto bi se morali ustvarjalci bolj posvetiti notranji logiki filma, kajti nekatere rešitve so po holivudsko skregane z zdravo pametjo in kazijo siceršnjo sporočilnost.

Zgoraj sta ladijski kapitan in Charlize kot dominatrix, spodaj pa odlični Fassbender kot blatni človek brez ognja – android.


Zibelka umretja
Kljub temu pa nikakor nisem bil razočaran, kajti videl sem tako obrtniški kot navdihnjen izdelek. Ta dvojnost je vidna že v sami zasnovi izleta na tuj svet, kamor med drugim rajžajo verna znanstvenica Elizabeth (Noomi Rapace), njen ateistični partner Charlie (Logan Marshall-Green), mrzlokrvna kapitanka Meredith (Charlize Theron) in stoični android David (Michael Fassbender). Klavstrofobične grozljivosti s konca sedemdesetih ni, tako kot ne nažigaškega akcionerja tipa Aliens. Film je mešanica srha in teka, tihih pogovorov in bolečinskih vreščanj, usod svetov in posameznikov ter zaljubljenih nasmehov, ostudnih pošasti pa je za vzorec.
Izdelava je privzeto na fantastično visoki ravni. Scott je mojster svojega posla, ki ob udarni glas­bi in igralcih, ki dajo vse od sebe, poskrbi za perfekten tempo ter dihjemajoče prizore. Ladja Prometheus, tujska tehnologija, življenjske oblike, narava - vse to je čudovito in izrezbarjeno, Zunanje prizore so snemali na Islandiji, kjer je besneča okolica ustvarila vtis izvenzemeljskosti, notranje pa so zabeležili na 160 metrov dolgem odru v studijih Pinewood, kjer so v dvain­dvajsetih tednih zgradili celotno aliensko špiljo ter plovilo, saj režiser ni maral za snemanje pred zeleno zaveso. Ne najbolj navdušujoč je le blagi stereoskopski učinek, kar je hecno, saj so vse posneli s 3D-kamerami. Če boš šel gledat 2D-inačico, ne boš dosti zamudil.

Toda kot je bil Alien za svoj čas vizualna poslastica, ki je skrivala drzne krovne ideje, je Prometej mnogo več od golega spektakla. To je film, ki se ubada s težkimi, zahtevnimi temami, od spraševanja o obstoju Boga in odnosa med njim ter njegovimi kreacijami do nadaljnje krepitve idej iz Alienov. Tam so bili monstrumi nebrzdana sila, ki je opozarjala, da se ne gre igrati z naravo, ker smo premajhni in preveč omejeni. Izkoriščevalska narava človeka in kapitalizma, kar simbolizira korporacija Weyland, je naletela na nekaj, kar se ni zmenilo za profit. Alieni nas niso toliko svarili pred vsemirskimi zobatci kot pred samimi sabo. Prometej to ost obdrži, a ji doda še eno: zmotljiv in pohlepen ni le človek, marveč tudi njegov Stvarnik. Omejenost rodi zgolj omejene, specializirane reči. Specializirane za smrt.

Iskalec ognja in boga objavljeno: Joker 227
junij 2012