Revija Joker - Rise of the Planet of the Apes

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Rise of the Planet of the Apes
Rise of the Planet of the Apes
...
Sneti

Živimo v času, ko nam je velik del človeškega zna­nja z miškinim klikom dosegljiv kadarkoli, obenem pa so nihilistične ljudske mase zabite kot noč. Se jim ne ljubi razmišljati? Ali pa jih nekdo načrtno poneumlja? Morda celo to slednje.
Prva solza steče ob dejstvu, da tole ni izviren del več kot štirideset let stare franšize, marveč da se ohlapno zgleduje po tretjem filmu v nizu, Conquest of the Planet of the Apes iz 1972. Čemu moramo pri osnovi, ki nudi toliko možnosti, gledati rimejke? In to take, ki so slabši od izvirnika?
Seveda ne po vizuelni plati, saj Vzpon stopa vštric Avatarju kot merilu za prepričljivost umetnih igralcev. Glavni junak, šimpanz Cezar, je z računalnikom narejen na podlagi gibov ter mimike motion-capture znalca Andyja Serkisa (Golum, igra Enslaved) in je st­raš­ljivo pristen. Ne vedno, a njegova pojava na splošno domuje blizu tistega, kar sprejemamo za naravno. Maske na igralcih iz izvirnega filma so ob tem videti kot slaba šala.

Cezar rjovi na sanfrančiškanskem mostu, kjer na­uči ljudi opičjih molitvic. Film drugače ni slabši od Pla­neta opic iz 2001, ampak saj nič ne more biti.

Žal pa je film vsebinsko slab. Dočim je Conquest raziskoval teme suženjstva in človekovih pravic, se Vz­pon predvidljivo in brez širše morale ubada s Cezarjevo identiteto. Ker ga vzgojijo ljudje, mladenič ne ve, kaj je, uporabi pa svojo inteligenco, pridobljeno zaradi eksperimentalnega virusa, da postane šef afen v za­to­čiš­ču. Drugo polovico filma moramo tako prisostvovati opičjemu razturavanju, da se ne bi zavedli, kako plehek je scenarij, kako moramo še enkrat poslušati lajno o neodgovorni farmacevtski industriji in v koliko logičnih luknjah smo si zvili gleženj razuma. Pika na i je viseči konec, ki obeta nadaljevanje. Prosim, ne.

Rise of the Planet of the Apes objavljeno: Joker 217
avgust 2011