Revija Joker - Sucker Punch

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Sucker Punch
Sucker Punch
...
Quattro

Moram priznati, da se po obisku kinodvorane že dolgo nisem počutil tako shizofreno. Kot da bi režiserju Zacku Snyderju uspelo kanček norosti s srebrnega platna preliti v gledalca samega. Kajti Sucker Punch je nor film – skregan z vsem, kar ozna­ču­jemo za običajno človeško mentalno stanje.

Deklicam se bo skockalo 24. marca.

Že res, da se itak dogaja v norišnici, kjer pristane protagonistka Baby Doll (Emily Browning, ena od smrk­ljic iz Lemony Snicketa), potem ko namesto svojega očima ustreli mlajšo sestrico. A praktično od trenutka, ko prestopi vrata institucije, se deklina skrije v svoj virtualni svet, popačeno različico dejanskosti, in zač­ne kovati načrt, kako bo pobegnila iz te zdravniške je­če. Časa ima le pet dni, preden dospe gospod zdravnik, ki ji bo napravil lobotomijo. Ne da bi bilo to potrebno, a zlobni očim, ki se hoče dokopati do njene dediščine, podkupi šefa bolnišnice, da ponaredi par podpisov. Toda v Baby Doll dozori načrt, kako zbežati pred neogibnostjo. V njeni navidezni resničnosti se namreč prikaže modrec (Scott Glenn, ki se tako trudi biti podoben Spocku, da je Nimoy vlogo očitno zavrnil) in ji pove za štiri stvari, ki ji bodo pobeg omogočile. Pod od njih pa ni ravno enostavna, zato blontna punč­ka v svojo spletko pritegne sotrpinke.
Nekako dojameš, da ne gledaš dejanskega dogajanja v norišnici, ki bi bilo precej dolgočasna kopija Leta nad kukavičjim gnezdom, ampak projekcijo, ki je nastala v omračenem umu glavne igralke. V njej se direktor bolnišnice spremeni v mafijskega vodjo striptiz bara, pacientke postanejo plesalke in ostali zaposleni bogate stranke. A težava nastane, ko začne Baby Doll halucinirati, da halucinira – torej stopi še en korak naprej od Alice v čudežni deželi. Ko pleše, se namreč vsakič preseli v nov fantazijski svet, kjer oborožena s pištolo in katano tamani fantastične spake ob pomoči preostale četvorke.

Velikanski samuraj z rotacijskim mitraljezom je samo začetek norosti Sucker Puncha.

Ravno ta del je tisti, ki ti odpihne pamet iz možganov. Babe so oborožene kot moderni komandosi in oble­če­ne kot japonske šolarke, spopadejo pa se s steampunkovskimi vojaki iz prve svetovne vojne, orki in zmajem, za konec pa jih pričakajo visokotehnološki roboti. Do katerih se pripeljejo s helikopterjem huey, ki ga je proslavila vietnamska vojna. Zack se v scenariju požvižga na vse anahronizme – ne pozabimo, film naj bi se dogajal nekje v petdesetih letih preteklega stoletja, ko o Vietnamu in steampunku ni bilo ne duha ne sluha, znanstvena fantastika pa je sodila med šund – in vrže na kup vse, na kar naj bi tripal povprečen geekovski mladec. To začini z epskimi fajti proti mnogo večjim sovragom, ki jih Baby odpravi z limit breaki, kot da je ravnokar priplesala iz Final Fantasyja.
Kar je hkrati osrednja težava filma. Običajnemu človeku bo deloval kot popolnoma zmedena, mentalno prizadeta režiserjeva masturbacija, ki namesto orgazma ob (depresivnem) koncu ponudi le občutek krivde. Po drugi pa gre za izjemno otakujsko tehnološko pornografijo, v kateri pravi obsedenec pozabi, da ni niti niplna, kaj šele češplje. Lahko me je sram, da mi je bil film na nekem nivoju všeč. Ker sem tripal na prizore punčke v mornarski oblekici, ki v počasnem posnetku s katano seka robote na dva kosa. Zato se ne sprašujem, kaj je narobe s filmom, marveč, kaj je narobe z mano.

Sucker Punch objavljeno: Joker 212
marec 2011