Revija Joker - Rango

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Rango
Rango
...
Navi

Rango je ena najbolj čudaških animirank, kar jih je kdaj zlezlo na platna. Kjer vse ostalo rine v puhasto luštkanost, je ta puščavska kolobocija oda nelepemu. In to ne grdkanosti na prisrčen način, ampak taki pravi, naturalistični. Da kar vonjaš smrad zlepljene dlake, zasušenega blata in švica, ki se trklja po bradavičasti koži. Tako hudo je, da toliko vnetih dlesni na kupu ne vidiš, celo če parodontolog.

Rango že vabi na seanso nesinhronega vrtenja oči.

V tak svet cepne Rango, ki je v prvi vrsti sicer kameleon, drugače pa igralec in izmišljevalec zgodb vseh sort. Dokler je s svojo pobezljano domišljijo na varnem v terariju in zlorablja barbiko brez glave, ni težave. A ko ga lastniki vzamejo na potovanje, kjer se nesrečno izgubi, se znajde v pravem vesternu. Puš­ča­va Mojave v divjini ameriškega zahoda skriva marsikaj. Na prvi pogled se zdi planjava kaktusov in ujed vse prej kot kraj za sanjavega zelenca, vendar se Ran­go ne da. Gobčnost ga pripelje tako daleč, da prejme šerifovsko zvezdo zaprašega mesta, ki mu grozi pogibel zaradi pomanjkanja vode.
Režiser Gore Verbinski, ki posnel prve tri Pirate, se je izrisanke lotil za predah. V kameleonovo gofljo je zapakiral primerno prismuknjenega Johnnyja Deppa. Dodatna vez s Karibi je Bill Nighy, ki je po Davyju Jonesu znova negativec. Njegova klopotača Jake ima na koncu repa pokalico in seje presenetljiv srh. Poslu­š­ljiva je tudi slovenska sinhronizacija, sploh ob obilici gorjanskih fraz. Rango je tu Andrej Vozlič, njegova plazilska ljubezen Jota pa Vesna Slapar.

Johnny Depp je Rangu dal veliko več kot le glas. Za vlogo je našel svojega notranjega kuščarja in se spom­nil psihedeličnosti Strahu in groze v Las Vegasu.

S tehničnega vidika Verbinski ni bil malenkosten in je k sodelovanju povabil težkokategorne tipe pri Industrial Light and Magic. Tudi za slednje je bila to prva izkušnja s celovečerno animacijo in namenili so ji ne­običajno ostrino. Najsi gledaš stilizirano faco Clinta Eastwooda ali povešen smrček, ki spominja na vnet prepucij, je vse tako pristno, da je že kar neprijetno. Dosežek je toliko bolj impresiven, ker nas za spremembo ne posiljujejo s tretjo dimenzijo. K popolnemu prenosu na Divji zahod pripomore zanosna glasba, nenavadno kadriranje in Tarantinovska neresnost ob številnih krutostih. Zaljubljenci v kavbojke in razgledani filmofili bodo v izrisanki našli marsikaj zase.
A hkrati je res, da se bo povprečen gledalec ob tako razuzdanem izdelku precej praskal po glavi. Da bo nekaj kolesc manjkalo, je jasno že na začetku, ko se kameleon zaplete v filozofski pogovor s povoženim pa­savcem. Kasneje postane spirala le še bolj divja, ozadna zgodba pa raztrgana in pogosto prestopi meje absurda. In če tipične animiranke cikajo na otroke ter naprašijo ravno dovolj paprike, da so hkrati zanimive odraslim, je tu obratno. Rango je daleč od svoje nalepke družinske pustolovščine, saj je v prvi vrsti izdelek za nenavaden, dorasel okus.

Rango objavljeno: Joker 212
marec 2011