Revija Joker - The Spirit

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » The Spirit
The Spirit
...
Case

Med ogledom Duha, svežega holivudskega superjunaškega podviga, so si novinarji nedvomno vehementno meli roke. Dve sta nam­reč kategoriji pelikul, ki kritikom nadvse ugajata: tis­ta, v katero spadajo brezčasne mojstrovine, in ona, kjer se v filmskem blatu po prašičje valjajo največji mimosunki. Spirit v slednjo sede kot sveže vrtnine v kebab, saj gre za žanrsko in širše docela nevzburjajoč izdelek, po katerem nismo čutili potrebe niti ljubitelji manj čislanih, slovenski raji povsem obskurnih reši­možev.

Napol neznani Gabriel Macht Spirita odigra spo­do­bno, toda kaj, ko je besedilni material zanič.

In vendar je bil Frank Miller, priznani avtor grafičnih novel kalibra 300 ter Batman: The Dark Knight Returns, prepričan, da bo pričujoči umotvor v kinih in javnosti odmeval podobno uspešno kot Sin City. Pri dotičnem si je umetnik dirigentsko palico delil s kult­nim režiserjem Robertom Rodriguezom, dočim za Spirit vso odgovornost nosi sam. Kar se pozna, a žal le v negativnem smislu. Scenarij je spesnil na podlagi že prastarega istoimenskega stripovskega izvirnika, katerega pravice si dandanes lasti založnik DC Comics. Denny 'Spirit' Colt je bivši uslužbenec Ministrst­va za notranje zadeve, ki se po nasilni smrti (ne da bi vedel, zakaj in kako je do nje prišlo) čudežno vrne med dihajoče osebke. Tam se, opremljen z detektivs­kim plaščem, klobukom, rdečo kravato, maskico in na novo pridobljeno nesmrtnostjo, dan za dnem zoperstavlja kriminalni zalegi. Na njegovi strani sta policijski komisar Dolan in njegova mična hčerka, dohtarca Ellen, po moralnih sivinah se sprehaja zmuzljiva sisasta fatalka Sand Saref (Eva Mendes), dočim mes­to glavnega negativca v filmu zaseda odpuljeni Octopus (Samuel L. Jackson) s pomočnico Silken Floss (Scarlett Johansson).

Obline Eve Mendes so edini razlog, zaradi katerega bi šlo za ogled Duha plačati. Bradavičk ne pokaže.

Da se ima Spirit za duhovnega naslednika Mesta greha, je moč sklepati že po delno stilizirani, izprani, mes­toma skorajda črno-beli grafični podobi v slogu filmov noir, iz katere pronicajo le določene hladne barve. Pustolovski pohod zamaskiranega junaka, ki se tekom filma zlagoma bliža glavnemu nepridipravu, se vmes spogleduje s številnimi baburami ter se skozi vsakovrstne nasilne in huronsko zapretiravane komične spopade bežno srečuje z norim Hobotnikom ter njegovimi debilnimi podložniki, je s tehničnega vidika dokaj spektakularen. Sploh v HD-ločljivosti. Toda medtem ko je vizualno odličnost v Sin Cityju spremljala nasilna, ogabna in brezupna, vendar mojstrsko skovana in nemalo pomenljiva zgodba, obogatena z močnimi, karizmatičnimi liki, tu vsega tega ni. Spirit je kvečjemu poldrugo uro trajajoča telovadba v stilu, kjer tepežkarske sekvence in neprepričljive dialoge povezuje zmeden scenarij, ki si lasti rep, a nima glave. V gledalcu pa do tropa pozabljivih nastopajočih ne uspe vzbuditi niti trohlice patosa.
Kaj je igralce kova Samuela L. Jackson in Johanssonovo prepričalo, da so stas in glas posodili priču­jo­če­mu skropucalu, vem ne. Morda zveneče ime dirigenta in enovrstičnice v slogu “I'm gonna kill you all kinds of dead!”, ki so na papirju bržkone dajale občutek, da bo vse skupaj vendarle moč razumeti kot inteligentno parodijo banalnih noir detektivk, plehkih kriminalnih romanov, pocukranih ljubezenskih novel ter cenenega prekomernega nasilja. A odštevši prvo postavko je to žal vse, kar The Spirit dejansko je.

The Spirit objavljeno: Joker 190
maj 2009