1 :4 : 9
Kubrick in Clarke sta pred štiridesetimi leti ustvarila nenavadno beštijo za žanr ZF-filma, kot si ga večina predstavlja danes. 2001: A Space Odyssey je dolg dve uri in štirideset minut ter najbolj konkretno vznemirljiva stvar, ki se v njem zgodi, je eksplozija v brezzračnem prostoru. Nič zobatih alienov, grandioznih ne­gativcev, vsemirskih bojev, princesk brez modrca, zapomnljivih oseb, razvoja likov. Večina žrtev umre med spanjem, vse je hladno, precizno, statično, praz­no. Tekst je odrecitiran voščeno, človeški glas nado­meš­čata tišina in glasba, barvna paleta je raču­nalniš­ka. Hollywoodskih zvezd ni. Če bi si danes kdo izmislil ta film, bi se studijski kravatarji tako režali, da bi se zadavili z lastnim smrkljem. Hej, to je pač čas, ko je samoumevno, da kdorkoli pod sedemindvajset let ne dojame Otrok človeštva.
Odiseja se odpre s tremi minutami črnine ob pritajenih zvokih simfoničnega orkestra, kar je dovolj, da kino ali sobo zapusti večina butljev. (Takrat so bili hipurji preveč zadeti, da bi ušli, in so le strmeli.) Nato se nad Zemljo dvigne sonce, kar spremlja bombas­ti­čen uvod v skladbo Tako je govoril Zaratustra, ki jo je na čast istoimenski Nietzschejevi knjigi leta 1896 zlo­žil nemški skladatelj Richard Strauss. (Glejte, tam be­žijo še zadnji avstralopiteki iz občinstva!) Nato vidimo posnetke, kot bi jih rolal Discovery: savano, ska­le, ta­pir­je. Opice. Človeku podobne opice, ki se borijo za pre­živetje, umirajo pod zobmi zveri, se tresejo v noči, se tepejo za mlakužo vode ... To je narava, pravita Kubrick in Clarke, polna zaobljenih, nepravilnih oblik. Narava, ki počasi, počaaasi ubira svojo pot.
Potem se med njimi znajde črn monolit, ki zaneti sp­remembo. Zjutraj stoji med njimi, prišedši od nikoder - gladek, oster, umeten. Perfektnih razmerij 1 proti 4 proti 9, kar so kvadrati prvih treh naravnih števil. Opica se ga dotakne. Opica najde kost in jo uporabi kot gorjačo, s čimer si njeno pleme pridobi nadzor nad vodo. Opica začne nadzorovati okolico. Opica žre meso ubitih živali, s katerimi je prej sobivala. Opica vrže kost v zrak ...

Film je prejel oskarja za posebne učinke in treba je reči, da se ni grdo postaral. Malo je hecen, ampak toda moč vizije prekaša smešnost oblek, Kub­ric­­kov slog pa mu daruje resnično edinstveno vzdušje.

In smo v vesolju, kjer ob zvokih valčka Na lepi modri Donavi drugega Straussa, Johanna, skozi Zemljino orbito drsijo vesoljska plovila, sonde, postaje. Na Luni so namreč odkrili črn monolit razmerij 1 : 4 : 9, ki je bil tam zakopan milijone let. Edina aktivnost iz njega je radijski izbruh v smeri Jupitra, zato tja pošljejo raziskovalno ladjo Discovery One. Ta ima človeško po­sadko, a je v bistvu pod nadzorom najsodobnej­še­ga računalnika po imenu HAL 9000. (Nadomestite vsako črko tega imena z eno za njo v abecedi in pog­lejte, kaj dobite. Clarke je zanikal, da bi to storil namenoma, ampak mu ne verjamemo. Ziher je cviknil pred odvetniki.) Med letom se zgodi najslavnejši del filma, ko se začne HALu frtajčkati in ga želita zbujena člana posadke izključiti, vendar se silicij, ki se je začel zavedati samega sebe, ne da. Enega človečka mu uspe fentati, nakar drugi astronavt, Dave Bowman, krepa njega. Medtem ga računalo roti, naj ga pusti ži­veti (živeti, ne obstajati!), in ugašajoče poje Daisy Bell. V tem epohalnem prizoru Kubrick ter Clarke zreta vate in te sprašujeta: se je mar kaj spremenilo, odkar je opica na Zemlji ubila drugo opico, preden je ona njo? Ne. Človek in reči, ki jih je naredil, dokler je človek, so enake kot v pradavnini. Pot skozi črnino še traja. Kdaj se bomo osvobodili teh spon?
Ni treba čakati dolgo. Ladja prispe do Jupitra in sledi monolitu, ki plove med zvezdami, čemur sledi psihe­delično meddimenzijsko potovanje (pomislite na Rez in Audiosurf), ki se zaključi v ... em ... futuristični sobi s pohištvom iz 18. stoletja. V njej Dave sreča sebe, ka­ko se po stopnjah stara, dokler umirajoč ne ugleda monolita. Zlasti razlaga tega dela filma je prepuščena vsakomur posebej; sam se nagibam k trditvi, da je to vmesna stopnja za človeka, ki bi ga direkten preskok v novo obliko preveč pretresel. Ali pa je bil Kubrick na ekstra močnih drogah? Na srečo je zaključek jasnejši, ko Dave v obliki otroka v maternici zre na naš planet, spet ob vznesenih zvokih Also sprach Zarat­hustra. Skozi popolno tehnologijo se je dvignil na višji nivo in sedaj opazuje Zemljo kot novorojenček, pri­pravljen, da se znova začne učiti. Je Bog - in je dete. Je dete - in je Bog. Kar je bilo prej zanj nedoumljiva čarovnija, je zdaj del njega.Amen.